VDSS sklep Psp 195/2010

Jedro

Predlog za odlog že začete izvršbe upravne odločbe se zavrže, ker za odločanje o njem ni podana sodna pristojnost. Takšen predlog bi morala tožnica uveljavljati v postopku izvršbe v upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožnice za odložitev izvršljivosti izpodbijanih pravnih aktov do izdaje pravnomočne odločbe z dne 3. 3. 2010.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je predlog za odložitev izvršljivosti izpodbijanih upravnih aktov vložila dne 3. 3. 2010 in skladno z 2. odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu sodišču predlagala, da do izdaje pravnomočne sodne odločbe odloži izvršitev izpodbijanih aktov. Odlog izvršbe je predlagala, saj bi jo z izvršitvijo aktov prizadela težko popravljiva škoda. Z zadržanjem izvršitve pa ne bo v nobenem primeru prizadeta javna korist. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije bo v primeru, da je njena terjatev utemeljena, ta znesek lahko terjal po pravnomočnem zaključku sodnega postopka. Opozarja, da je že varuh človekovih pravic ugotovil, da so bile kršene njene osnovne človekove pravice v upravnih postopkih, zaradi česar je izdane odločbe nujno razveljaviti. Navaja, da je prejemnik minimalnega osebnega dohodka, zaradi česar ji lahko neutemeljena izvršba, ki pa jo je toženec že začel, še dodatno oteži že tako zahtevno preživljanje in povzroči hudo okvaro njenega zdravja. Neutemeljen postopek je močno vplival tudi na njeno psihično stanje. Navedeno utemeljuje skladno s pogoji, ki jih za odlog izvršljivosti upravnih aktov določa Zakon o upravnem sporu, ki pristojnost za odločanje o takšnem predlogu izrecno podeljuje sodišču, ki zadevo obravnava v upravnem sporu. Podlago za takšen zahtevek pa daje tudi 70. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, saj kot je bilo navedeno v predlogu, ki bi ga sodišče moralo obravnavati tudi kot predlog za izdajo začasne odredbe, tožnici z izvršitvijo izpodbijanih upravnih aktov grozi težko nadomestljiva škoda in ni nikakršne nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Sodišče prve stopnje je vsekakor pristojno za odločanje o predlogu za zadržanje izvršljivosti izpodbijanih upravnih aktov, tako skladno z določilom Zakona o upravnem sporu, kot tudi določilom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Sklicuje se na 154. člen Zakona o davčnem postopku in da izvršitev izpodbijanih aktov lahko zadrži le odločitev sodišča. Toženec v izvršilnem postopku, ki ga vodi Davčni urad ... pod št. ..., že zahteva izterjavo zneska, za katerega pa toženec nikoli ni razumljivo pojasnil, zakaj naj bi ga le-ta sploh dolgovala. V času odločanja sodišča prve stopnje, je davčni organ tudi že blokiral račune tožnice, zaradi česar je njeno preživljanje resno ogroženo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V delovnih in socialnih sporih se skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače. Gre za določbo, ki določa primarno uporabo določb ZDSS-1 in subsidiarno uporabo ZPP. V zvezi z 19. členom ZDSS-1 mora sodišče v skladu z 18. členom ZPP med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost.

Na podlagi tožničinega predloga, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je izvršba zoper njo pred pristojnim organom v upravnem postopku že začela in da se tožničin predlog za odlog izvršljivosti upravnih odločb dejansko nanaša na ta upravni postopek. Takšen predlog pa bi tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, morala predlagati v postopku izvršbe v upravnem postopku, tako kot je določeno v 3. odstavku 393. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) ali pa vsaj ne pred sodiščem, ki rešuje socialne spore iz 7. člena ZDSS-1, ampak pred sodiščem, pristojnim za upravne spore.

Tožnica se sicer v pritožbi sklicuje na določbo 70. člena ZDSS-1, ki ureja vprašanje začasne odredbe. Takšne zahteve za izdajo začasne odredbe tožnica ni predlagala, v konkretnem primeru pa tudi ne gre za stanje, ki bi ga bilo mogoče začasno urediti z izdajo začasne odredbe. Namen začasnih odredb je, da se še pred izdajo končne odločbe z njimi doseže zavarovanje obstoječe stanja tako, da med samim postopkom ne bi prišlo do spremembe, ki bi onemogočala kasnejšo izvršbo. Z začasno odredbo gre torej za zavarovanje sredstev na strani toženca, da potem, ko bi bilo odločeno o glavni stvari, ne bi bil otežen postopek izvršbe in sicer izvršbe, ki bi jo predlagal tožnik zoper toženca, če bi uspel v sodnem postopku.

Ker za odločanje o tožničinem predlogu ni podana sodna pristojnost, je sodišče prve stopnje pravilno skladno s 1. odstavkom 18. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1, predlog zavrglo, iz enakih razlogov pa je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• sodba I U 2081/2009
• Sodba U 488/95
• Sodba U 980/94