VDSS sodba Psp 179/2010

Jedro

Ker pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pri zmanjšani zmožnosti premikanja oziroma nepokretnosti pridobijo le upravičenci, ki so aktivni zavarovanci, oziroma zavarovanci, ki so zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim, vendar najmanj s polovico polnega delovnega časa, tožnica, ki je invalidsko upokojena in je še zmožna samostojno opravljati večino življenjskih potreb, četudi je nepokretna, nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2008 in št. ... z dne 10. 2. 2009, da se tožnici od 2. 4. 2008 dalje prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb ter da je tožena stranka tožnici v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dolžna izdati odločbo, s katero bo odmerila višino dodatka za pomoč in postrežbo. Sklenilo je, da stroški zastopanja tožnice bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navedla je, da je prvostopenjsko sodišče pomanjkljivo izvedlo dokazni postopek, ker ni pridobilo izvedenskega mnenja medicinskega strokovnjaka, ki bi na podlagi pregleda medicinske dokumentacije ter osebnega pregleda tožnice ugotovil, katerih osnovnih življenjskih potreb ne more samostojno zadovoljevati. Upoštevalo tudi ni predloga, da se zasliši osebna zdravnica. Sodišče nima strokovnega znanja, da bi samo ugotavljalo tožničino zmožnost zadovoljevanja življenjskih potreb, zato bi bila nujna pridobitev izvedenskega mnenja. Invalidske komisije so podale različna mnenja o tožničini zmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb. V mnenju 9. 9. 2008 je invalidska komisija II. stopnje navedla, da je tožnici potrebna pomoč in postrežba, ker je njena zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %. V predlogu za uvedbo postopka je osebna zdravnica navedla, da tožnica ne opravlja sama fizioloških potreb, je slabovidna ter potrebuje 24 urno pomoč svojcev s stalno strokovno nego. Izvedbo dokazov je tožnica pravočasno predlagala že v tožbi. Zaradi opustitve oz. zavrnitve predlaganih dokazov je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, v posledici je zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče ni pojasnilo razlogov za opustitev dokazov, sodba se v tem delu ne more preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Onemogočanje izvedbe predlaganih dokazov je tudi kršitev pravice obravnavanja pred sodiščem po 8. točki 1. odstavka 339. člena ZPP. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev in poudarja, da je tožnica, zaslišana kot stranka, izpovedala, da osnovna življenjska opravila, vključno z gibanjem s pomočjo invalidskega vozička, lahko opravlja sama. Že izvedeni dokazi zadoščajo za ugotovitev, da tožnica do dodatka ni upravičena. Stališče osebne zdravnice je vsebovano v predlogu za uvedbo postopka, zato njeno zaslišanje ni potrebno. Sodišče je imelo na razpolago medicinsko dokumentacijo, tudi tožnica je na obravnavi povedala, da so vsi pomembni medicinski izvidi v upravnem spisu. Odločilna dejstva je sodišče ugotovilo z izvedbo dokazov, zato postavitev izvedenca ni bila potrebna. Mnenja invalidskih komisij so bila različna le glede drugačne pravne ocene položaja tožnice, ne pa glede njene dejanske zmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodbo je izdalo po zakonito izvedenem postopku, saj niso podane kršitve, ki jih navaja pritožba, niti kršitve, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče v socialnem sporu presoja zakonitost dokončne odločbe tožene stranke na podlagi dokazov, izvedenih v postopku pri toženi stranki in v sodnem postopku (1. odstavek 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je dodatna pravica, opredeljena v točki c 1. odstavka 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki se po 137. členu ZPIZ-1 zagotavlja uživalcem starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. Definicijo osnovnih življenjskih potreb in zmožnosti njihovega opravljanja določa 139. člen ZPIZ-1, po katerem sta pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. Pomoč in postrežba je uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine omenjenih osnovnih življenjskih potreb ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

V medicinskih izvidih, priloženih v upravnem spisu, ugotovitvah specialistov, poročilih o obravnavi v Inštitutu RS za ... z dne 30. 8. 2007 in 6. 3. 2008, predlogu osebne zdravnice z dne 4. 4. 2008 ter v ugotovitvah invalidske komisije I. oz. II. stopnje ni nasprotij glede ugotovitve, da tožnica, kljub nedvomno hudi telesni okvari, še vedno lahko samostojno, brez stalne pomoči in postrežbe drugega, opravlja vse ali vsaj večino zgoraj navedenih osnovnih življenjskih potreb. Tožnica je po dokončni odločbi tožene stranke z dne 9. 2. 2009 od 23. 7. 2008 invalid I. kategorije invalidnosti in ji je priznana pravica do invalidske pokojnine, ki ji jo je tožena stranka odmerila z odločbo z dne 15. 5. 2009.

Med mnenji invalidskih komisij so neskladja, za katera tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno navaja, da so posledica nepravilnega upoštevanja pravnega statusa tožnice, od katerega je tudi odvisen način uresničevanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Invalidska komisija I. stopnje je po pregledu dokumentacije in osebnem pregledu tožnice dne 23. 7. 2008 povzela ugotovitve osebne zdravnice, da se tožnica sama hrani, oblači in slači, obuva in sezuva, sama se s pomočjo invalidskega vozička giblje po stanovanju in izven njega ter sama skrbi za osebno higieno. Neskladno s takšnim povzetkom pa je ugotovila, da tožnica ne zmore samostojno opravljati večine osnovnih življenjskih potreb. Poročilo patronažne službe v predlogu osebne zdravnice sicer res ugotavlja, da potrebuje stalno pomoč in nego druge osebe (štiriindvajset ur), vendar gre za splošno oceno, ki ne ugotavlja konkretne nezmožnosti za posamezna opravila. Invalidska komisija II. stopnje je v reviziji, opravljeni na podlagi 256. člena ZPIZ-1, dne 9. 9. 2008 zmotno ugotovila, da je tožnica upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivna zavarovanka z zmanjšano zmožnostjo premikanja najmanj za 70 % od 31. 8. 2007, to je od končane rehabilitacije, na podlagi 1. in 3. odstavka 138. člena ZPIZ-1. Mnenje je glede nepokretnosti lahko pravilno, vendar ne more biti podlaga za priznanje pravic po ZPIZ-1, saj pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pri zmanjšanju zmožnosti premikanja pridobijo le upravičenci aktivni zavarovanci, tožnica pa ima status invalidske upokojenke in tudi 31. 8. 2007 po podatkih tožene stranke ni bila zaposlena primerno svojim delovnim zmožnostim, kar je pogoj za priznanje pravice po 1. odstavku 138. člena ZPIZ-1.

V odpustnem pismu oddelka za rehabilitacijo pacientov s spinalno okvaro pri Inštitutu RS za ... z dne 30. 8. 2007 je ugotovitev, da je tožnica samostojna za opravljanje osnovnih dnevnih aktivnosti, samostojno se preseda na posteljo in voziček s pomočjo deske za presedanje. Za presedanje v toaletnih prostorih in na stranišče potrebuje držala. Samostojno se je sposobna umivati sede na toaletnem stolu, samostojno se oblači in slači in obvlada uporabo širšega okolja. Invalidska komisija II. stopnje je tožnico 15. 1. 2009 osebno pregledala. Potrebe po pomoči in postrežbi drugega pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil ni ugotovila, pri tem se je sklicevala tudi na omenjene ugotovitve Inštituta RS za ... Primerjava predloga osebne zdravnice, ugotovitev Inštituta, invalidske komisije II. stopnje po preučitvi medicinske dokumentacije in osebnem pregledu ter tudi izpoved tožnice na naroku 8. 12. 2009 prepričujejo sodišče druge stopnje, da pogoji za priznanje dodatka, tudi za nezmožnost opravljanja večine osnovnih življenjskih potreb, niso izpolnjeni. Po tožničini izpovedi samostojno opravlja vsa osnovna življenjska opravila, potrebuje pomoč pri tuširanju. Njena največja zdravstvena težava so spastični krči ter stalni uroinfekti, zaradi posebnih potreb ima dodatne stroške z vzdrževanjem ortopedske opreme ter nabavo mazil, ki ji preprečujejo preleženanine in otrdelost sklepov. Tudi ob upoštevanju omenjenih hudih zdravstvenih težav, ki pomenijo povečanje denarnih izdatkov, pa ni mogoče ugotoviti, da tožnica ne zmore samostojno opravljati večine od naštetih devetih osnovnih življenjskih opravil.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 9/2000 z dne 12. 9. 2000 sprejelo stališče, da je namen dodatka za pomoč in postrežbo upravičencu zagotoviti, da ni podhranjen in higiensko ter zdravstveno zanemarjen. Zato mora biti ugotovljeno, da upravičenec ne more opravljati večine v zakonu naštetih osnovnih življenjskih potreb, kar s temeljito izvedbo dokazov pri toženi stranki ter izpovedjo tožnice v sodnem postopku, ni dokazano. Sodišče druge stopnje je zato mnenja, da opustitev predlaganih dokazov s pridobitvijo izvedenskega mnenja ter zaslišanjem osebne zdravnice na pravilnost sodbe ni vplivala.

Tožena stranka zahtevi za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo utemeljeno ni ugodila, sodišče prve stopnje pa je zahtevek za odpravo zavrnilne dokončne odločbe zakonito zavrnilo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča, sprejet na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, da tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Psp 627/2008
• VDSS sodba in sklep Psp 633/2008
• Sodba VIII Ips 120/2005