<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 156/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.156.2010
Evidenčna številka:VDS0005439
Datum odločbe:09.06.2010
Področje:SOCIALNO ZAVAROVANJE
Institut:invalidnina - telesna okvara

Jedro

Ker se tožnikove zdravstvene težave (težave s hrbtenico) ne ujemajo z nobeno izmed telesnih okvar, določenih v Sporazumu o sezamu telesnih okvar, pri tožniku telesna okvara ne obstaja, nima pravice do invalidnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 4. 2008 in št. ... z dne 7. 8. 2008 ter da se mu prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro. Sklenilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev nepravilno oprlo le na medicinsko dokumentacijo, ki je bila zbrana v postopku pri toženi stranki ter na mnenje izvedenskih organov tožene stranke. Neutemeljeno se tožniku odreka možnost, da resničnost in pravilnost ugotovitev v izvedenskih mnenjih organov tožene stranke izpodbija na edini možen način, to je s pridobitvijo neodvisnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca. Iz medicinske dokumentacije, pa tudi iz splošnega zdravstvenega stanja tožnika izhaja, da je pri njem podana telesna okvara, kar bi zanesljivo ugotovil ustrezni izvedenec. Sodišče ni strokovno medicinsko usposobljeno, da bi presojalo medicinsko dokumentacijo in na tej osnovi ugotavljalo, ali je pri tožniku telesna okvara podana. Obsežna sodna praska izkazuje, da je bilo velikokrat s pridobitvijo izvedenskega mnenja ugotovljeno, da so invalidske komisije zdravstveno stanje nepravilno ocenile. O pravilnosti mnenj invalidske komisije prve in druge stopnje ni mogoče ustvariti sodbe brez pridobitve strokovnega mnenja medicinskega izvedenca. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da sodišče po 213. členu ZPP odloči, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. Pravilno je ocenilo, da so bila dejstva o neobstoju telesne okvare že v postopku pri toženi stranki pravilno ugotovljena. Izvedenski mnenji invalidskih komisij sta skladni, tožnik pa tudi ni predložil nobenih dokazil, na podlagi katerih bi sodišče lahko dvomilo v strokovnost in objektivnost navedenih mnenj. Sklicuje se na odločitve Vrhovnega sodišča RS, v katerih je mnenje invalidskih komisij upoštevano kot dokaz v sodnem postopku. Iz sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča izhaja, da je mnenje invalidske komisije II. stopnje lahko enakovredno mnenju sodnih izvedencev, če je prepričljivo, zavzame stališče do medicinske dokumentacije ter daje objektivno podlago za ugotovitev dejstev. Predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je bil z odločbo tožene stranke z dne 23. 12. 1997 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno lažje fizično delo brez stalnih prisiljenih drž glave in brez opravil, kjer je potrebna polna groba moč v levici, s polnim delovnim časom od 19. 12. 1997 dalje. Delodajalec S. R. d.d. mu je zato zagotovila lažje delo manipulativnega delavca v kislinski polirnici.

V predsodnem postopku je osebni zdravnik v predlogu za uvedbo postopka in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja dne 18. 9. 2007 navedel, da je tožnik zaradi kroničnih bolečin v križnem delu hrbtenice z išiasom, cervico - cephalnega sindroma, okvare medvretenčne ploščice lumbalne hrbtenice in hernije diskusa L3 – L4, radikolupatije ter obojestranskega sindroma karpalnega kanala zmanjšano zmožen za delo, pri njem pa naj bi tudi obstajala telesna okvara po veljavnem seznamu telesnih okvar.

Pravica do invalidnine je ena izmed dodatnih pravic, ki si jih zavarovanci zagotavljajo z obveznim zavarovanjem, kot določba 4. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), podlaga za priznanje te pravice pa je ugotovljena telesna okvara, kot je definirana v prvem odstavku 143. člena ZPIZ-1. Telesna okvara je podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Bistveno za presojo v sporu je, da po 3. odstavku omenjenega člena vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine, in odstotke teh okvar, določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo. V Republiki Sloveniji se po prehodni določbi 454. člena ZPIZ-1 do izdaje novih uporabljajo prejšnji podzakonski akti, kar pomeni, da je še v uporabi seznam telesnih okvar, določen s Sporazumom o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89). Poglavje VI. seznama določa telesne okvare, ki so v zvezi z izgubo ali funkcionalnimi motnjami zgornjih okončin, poglavje VIII. pa telesne okvare kot motnjo, zmanjšanje ali izgubo funkcije hrbtenice. Posamezne telesne okvare so v seznamu natančno opredeljene in med medicinskimi strokovnjaki velja, da je opredelitev dovolj natančna, drugo vprašanje pa je, ali glede na razvoj medicine ter delovnih procesov, seznam še ustreza.

Od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi dejstva v zvezi z zatrjevano telesno okvaro navedel s strokovno medicinsko utemeljitvijo, vendar tudi v socialnem sporu na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04), velja določba 7. člena ZPP, po kateri morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožba, s katero se postopek začne, mora po prvem odstavku 180. člena ZPP obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Da sodišče odloči v smislu 2. odstavka 213. člena in 2. odstavka 287. člena ZPP, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev in katere predlagane dokaze bo zavrnilo, ker niso pomembni za odločbo, mora stranka dovolj opredeljeno navesti dejstva, o katerih naj se dokazi izvedejo.

Tožnikov osebni zdravnik in tudi tožnik, ki ima strokovno pomoč pooblaščenca, v tožbi, pripravljalni vlogi dne 28. 9. 2009 ter na naroku 27. 1. 2010 nista navedla niti po katerem poglavju omenjenega seznama naj bi se pri njem ugotavljala telesna okvara in tudi nista navedla konkretnih dejstev, iz katerih bi sodišče lahko sklepalo na obstoj telesne okvare po seznamu. Zdravstvene težave, kot jih navaja osebni zdravnik in ki so povzetek mnenj specialistov v zbrani medicinski dokumentaciji, se ne ujemajo z opisanimi telesnimi okvarami v seznamu. Splošna ugotovitev specialistov ortopedov je, da se pri tožniku pojavlja levostranska cervico brachialgija ter kronični lumbalni sindrom. Omenja se tudi sum na spondialtrozo na segmentu L3 – L4 levo. Izvidi ortopeda z dne 12. 9. 2003, 26. 5. 2006 in 27. 5. 2006 ugotavljajo tudi sindrom karpalnega kanala.

Invalidski komisiji v ustrezni strokovni sestavi, pri delu obeh sta sodelovala specialista ortopeda, sta medicinsko dokumentacijo pregledali in se do nje opredelili. Tožnika je invalidska komisija I. stopnje osebno pregledala. Niti v postopku pri toženi stranki in tudi ne v sodnem postopku, ko je bil tožnik na naroku 27. 1. 2010 zaslišan, ni natančneje opredelil trditve, da pri njem obstaja telesna okvara. Na splošno je navedel, da naj bi telesno okvaro predstavljale težave s hrbtenico. Nobene tožnikove natančne navedbe ni, v čem naj bi bilo izvedensko mnenje invalidske komisije I. ali II. stopnje pomanjkljivo, nepopolno ali v nasprotju z ostalo medicinsko dokumentacijo, v kateri ni nobene ugotovitve o obstoju telesne okvare, takšne okvare pa tudi ni opredelil osebni zdravnik, kot medicinski strokovnjak. Tožena stranka tudi pravilno opozarja, da je mnenje invalidske komisije izdano na podlagi pristojnosti, določene v zakonu in zato pomeni javno listino. Listina, ki jo v predpisani obliki izda nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odstavek 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99s spremembami). Po 1. odstavku 171. člena ZUP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar so za izpodbijanje teh dejstev potrebne konkretne navedbe in opozorila na neskladja in nejasnosti, kot se je že večkrat opredelilo Vrhovno sodišče RS (npr. Sodba opr. št. VIII Ips 246/2005 z dne 12. 9. 2006, sodba opr. št. VIII Ips 194/2007 z dne 17. 11. 2008 in sodba opr. št. VIII Ips 307/2008 z dne 16. 11. 2009 ). Mnenje izvedenskih organov tožene stranke je prepričljivo tudi zato, ker Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami), sprejet na podlagi pooblastila iz 7. odstavka 261. člena ZPIZ-1, v 7. odstavku 36. člena dopušča možnost, da mnenje o telesni okvari poda zdravnik izvedenec kot posameznik, tožnikovo zdravstveno stanje pa so obravnavali specialisti ortopedi na dveh stopnjah, v sodelovanju s specialisti fizikalne medicine in rehabilitacije ter medicine dela.

Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da tožnik, kljub nedvomno hudim zdravstvenim težavam, v smislu omenjenega seznama nima telesne okvare, ki bi lahko bila podlaga za priznanje pravice do invalidnine.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča druge stopnje, sprejet na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, da tožnik stroške pritožbe nosi sam.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 143, 454. ZPP člen 7, 180, 213, 213/2, 287, 287/2. Sporazum o seznamu telesnih okvar.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4NjQw