VDSS sodba in sklep Psp 140/2010

Jedro

Ravnanja toženca, ki je tožniku denarno nadomestilo med brezposelnostjo za čas od 1. 2. 2008 do 30. 9. 2008 izplačal z zamudo, ni mogoče šteti kot protipravnega, saj je bila odločba o ustavitvi izplačevanja denarnega nadomestila od dne 1. 10. 2006 dalje izdana na podlagi sodbe delovnega sodišča, potrjene s sodbo pritožbenega sodišča, o reintegraciji tožnika v delovno razmerje od 1. 10. 2006, nato pa odpravljena v obnovi upravnega postopka po tem, ko je vrhovno sodišče razveljavilo obe sodbi. Tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti zaradi zamude pri izplačilu denarnega nadomestila je zato zaradi pomanjkanja ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 127,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2009 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka, vse v 8-dneh pod izvršbo. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval, da se odpravita odločbi tožene stranke, in sicer sklep št. ... z dne 26. 2. 2008 in odločba št. ... z dne 29. 5. 2008.

Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi glede zavrženja dela tožbe navaja, da ima pravni interes za odpravo popravnega sklepa z dne 26. 2. 2008 in drugostopenjske odločbe z dne 29. 5. 2008, saj sta obe upravni odločbi še „živi“, ne glede na to, ali dajeta ali jemljeta kakšne pravice, s čimer se je strinjala tudi tožena stranka. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka pa nadalje navaja, da je sodišče v obrazložitvi odločbe na 3. strani navedlo, da ni ugotavljalo, ali je odločba tožene stranke z dne 15. 2. 2008 izdana utemeljeno, medtem ko je pri odločanju o utemeljenosti odškodninskega zahtevka storilo ravno to. Meni, da Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami, v nadaljevanju ZZZPB) ne določa, da zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila v primeru, če se ga prijavi pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS). V primeru, da bi zakonodajalec imel tak namen, bi to v zakonu tudi določil. Tožena stranka pa ni imela nobenega podatka o tem, ali je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delo s polnim delovnim časom. Tožnik je tudi v pritožbi z dne 8. 3. 2008 izrecno navedel, da ni sklenil nobene pogodbe o zaposlitvi in v delovno razmerje ni bil integriran. Potrdilo ZZZS, da naj bi bil tožnik s strani delodajalca dne 1. 10. 2006 prijavljen na podlagi delovnega razmerja, ne izkazuje, da naj bi tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je predlagal tudi poizvedbe pri ZZZS o tem, ali je tožnikov delodajalec od tega dne dalje plačal prispevke, kar bi izkazovalo, da je bila vrnitev na delo uresničena. V kolikor bi delodajalec vzpostavil delovno razmerje, bi tožena stranka na podlagi 54. člena ZZZPB zahtevala od delodajalca tudi vrnitev sredstev, vendar tega tožena stranka ni storila. Tožena stranka je tožniku sama predlagala, da vloži predlog za obnovo postopka. Meni, da je tožena stranka z izdajo odločbe z dne 15. 2. 2008 ravnala nezakonito, saj je tožniku odvzela pravico do denarnega nadomestila, čeprav ni bil izpolnjen noben od pogojev iz 32. člena ZZZPB, zaradi katerih preneha pravica do denarnega nadomestila. S tem, ko je tožena stranka sama odpravila odločbo z dne 15. 2. 2008, je sanirala kršitev pravic, ki jo je povzročila tožniku z odločbo z dne 15. 2. 2008. Z odpravo upravne odločbe pa se glede pravnih posledic šteje, kot da odpravljena upravna odločba ni bila izdana. Tožena stranka pa je tožniku po izdaji odločbe z dne 15. 2. 2008 nehala izplačevati denarna nadomestila za čas brezposelnosti, naknadno je nato sama ugotovila, da je bila odločba z dne 15. 2. 2008 nezakonita oziroma je bila izdana brez zakonske podlage ter je sporno odločbo odpravila. Zaradi navedenega je tožena stranka odškodninsko odgovorna, saj mu je s tem povzročila škodo. Tožnik se ne strinja tudi s stroški postopka in navaja, da je upravičeno vložil predmetno tožbo. Tožena stranka je sama odpravila odločbo z dne 15. 2. 2008, ki jo je tožnik v tem sporu izpodbijal. Sodišče bi zato moralo tožniku priznati vsaj strošek vložitve tožbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša še stroške pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo podala odgovor, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zamudnih obresti in vračilo stroškov postopka, zavrne. Navaja, da je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 757/2006 z dne 20. 4. 2006 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča Pd 282/2004 z dne 13. 4. 2006 in na podlagi izpisa iz uradne evidence obveznih socialnih zavarovanj pravilno odločila o prenehanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, zaradi česar se ne strinja s stališčem tožnika, da tožena stranka ni imela podlage za izdajo izpodbijane odločbe, ker 1. alineja 32. člena ZZZPB, ureja prenehanje pravice le v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa le-te ni sklenil. Prav tako se ne strinja s stališčem tožnika, da je plačilo prispevkov tisti element, ki vzpostavlja delovno razmerje. Za uveljavitev plačevanja prispevkov ima delavec na voljo druga sredstva. Pojasni še, da je tožena stranka odločbo z dne 15. 2. 2008 odpravila potem, ko je tožnik predložil sklep Vrhovnega sodišča RS, s katerim je bila razveljavljena pravnomočna odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 757/2006 in ne, ker bi naknadno sama ugotovila, da je bila njena odločba nezakonita oziroma izdana brez zakonske podlage. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da v sporni zadevi ni podan element protipravnega ravnanja oziroma krivde tožene stranke. Glede stroškov postopka pa navaja, da do njih tožnik ni upravičen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bil tožnik upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo na podlagi odločbe tožene stranke z dne 9. 11. 2006 za obdobje od 1. 10. 2006 do 30. 9. 2008. Z odločbo z dne 15. 2. 2008 pa je tožena stranka odločila, da tožniku s 1. 10. 2006 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v skladu s 1. alinejo 32. člena ZZZPB, saj je bilo na podlagi izpisa iz uradne evidence obveznih socialnih zavarovanj, ki je bil posredovan s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote ... (priloga B) razvidno, da je bil tožnik od navedenega datuma dalje obvezno zavarovan tudi na podlagi delovnega razmerja glede na sodbo Delovnega in socialnega sodišča Pd 282/2004-39 z dne 13. 4. 2006-2, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 757/2006 z dne 20. 4. 2006, s katero je bilo razsojeno, da je bila izredna odpoved s strani tožnikovega delodajalca D. d.o.o. nezakonita in da ga je le-ta dolžan pozvati nazaj na delo. Tožena stranka je v zvezi z odločbo z dne 15. 2. 2008 dne 26. 2. 2008 izdala sklep o popravi pomote, s katerim je v uvodu odločbe besedno zvezo „na zahtevo stranke“ popravila z besedno zvezo „po uradni dolžnosti“. Zoper odločbo z dne 15. 2. 2008 je tožnik vložil pritožbo, saj se ni strinjal z ustavitvijo denarnega nadomestila, ki pa je bila z odločbo z dne 29. 5. 2008 zavrnjena kot neutemeljena. Tožnik je v tem socialnem sporu sprva zahteval odpravo vseh treh odločb (z dne 15. 2. 2008, z dne 26. 2. 2008 in z dne 29. 5. 2008) tožene stranke in plačilo neplačanih zneskov denarnih nadomestil med brezposelnostjo od 1. 2. 2008 dalje do 30. 9. 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nato pa je tožbeni zahtevek modificiral in zahteval samo še odpravo odločbe z dne 15. 2. 2008 in z dne 26. 2. 2008, glede na to, da je tožena stranka odločbo z dne 15. 2. 2008 sama odpravila v postopku obnove, začetega na predlog tožnika. Tožena stranka je namreč ugotovila, da sta bili sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v reviziji razveljavljeni, zaradi česar je odločba z dne 15. 2. 2008 izgubila svojo podlago, kar pa v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Ur. l. 80/99, s spremembami, v nadaljevanju ZUP), predstavlja razlog za obnovo postopka. Hkrati pa tožnik v modificiranem tožbenem zahtevku uveljavlja še plačilo zneska v višini 127,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2009 dalje do plačila, kar predstavlja zamudne obresti od prepozno plačanih denarnih nadomestil med brezposelnostjo, katere mu je sicer tožena stranka poravnala. Obračunane obresti predstavljajo škodo, ki naj bi mu nastala zaradi prepozno plačanih nadomestil.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožbo v delu, kjer tožnik zahteva odpravo sklepa o popravi pomote z dne 26. 2. 2008 in drugostopenjske odločbe z dne 29. 5. 2008, zavrglo, saj po stališču pritožbenega sodišča glede na 63. člen ZDSS-1 ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo proti upravnim aktom. V 1. odstavku navedenega člena je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah, ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Predmet presoje v sporni zadevi je bila dokončna odločba tožene stranke v zvezi s prvostopenjsko odločbo, s katero je tožena stranka odločila o pravici tožnika do denarnega nadomestila. S tem, ko je tožena stranka prvostopenjsko odločbo sama odpravila in priznala tožniku pravico do nadomestila za sporno obdobje, ni bil več izkazan pravni interes za vodenje postopka oziroma ni bilo več podano stanje, kot ga določa že citirani 1. odstavek 63. člena ZDSS-1, torej da bi bil tožnik prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Predmet presoje pa sam po sebi ne more biti niti sklep o popravi pomote, saj le-ta samostojno ne more obstajati, temveč skupaj z odločbo, na katere popravo se nanaša, predstavlja celoto, katera pa je bila, kot že rečeno, odpravljena. Glede na navedeno je zato pravilen zaključek, da tožnik za odpravo navedenih odločb tožene stranke nima pravovarstvenega interesa, ki je procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje zato tožbo v tem delu v skladu s 1. odstavkom 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.

Nadalje je sporno, ali je na strani tožene stranke podana odškodninska odgovornost v zvezi z izplačilom denarnega nadomestila med brezposelnostjo za obdobje od 1. 2. 2008 do 30. 9. 2008. Tožnik namreč zatrjuje, da mu je zaradi ravnanja tožene stranke, ker mu je denarno nadomestilo med brezposelnostjo za obdobje od 1. 2. 2008 do 30. 9. 2008 izplačala z zamudo zaradi nezakonito izdane odločbe o ustavitvi tega nadomestila, ki je bila kasneje odpravljena, nastala škoda v višini obračunanih obresti (127,56 EUR).

Pravico do povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti povzroči državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil s protipravnim ravnanjem, določa 26. člen Ustave RS. V 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami, v nadaljevanju OZ) je določeno, da mora povzročitelj povrniti škodo, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Škoda je po 132. členu OZ opredeljena kot zmanjšanje premoženja ali preprečitev povečanja premoženja. Da bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke, bi morali biti izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti: 1) protipravno ravnanje ali škodljivo dejstvo, 2) nedopustna škoda, 3) vzročna zveza in 4) krivda. Vse navedene predpostavke morajo biti podane kumulativno, kar pomeni, da če že ena od teh predpostavk ni izpolnjena, odškodninska odgovornost ni podana.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženi stranki v zvezi z izplačilom denarnih nadomestil med brezposelnostjo ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, kot ene izmed temeljnih predpostavk za odškodninsko odgovornost. Iz dokumentacije v spisu je namreč razvidno, da je tožena stranka na podlagi izpisov obveznih zdravstvenih zavarovanj, posredovanih s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote ..., ugotovila, da je delodajalec D., d.o.o., ..., s 1. 10. 2006 tožnika prijavil v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja za polni delovni čas - 40 ur. Tako je imela tožena stranka tudi po stališču pritožbenega sodišča pravno podlago za izdajo odločbe z dne 15. 2. 2008, s katero je odločila o prenehanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo s 1. 10. 2006, in sicer v 32. členu ZZZPB, v katerem je določeno, da zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, če sklene pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas. Pravno naziranje tožene stranke, ki ga podaja v pritožbi, da tožnik z delodajalcem ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je bila navedena odločba izdana nezakonito, ni pravilno, saj je v danem primeru prišlo do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja s prijavo v obvezno zavarovanje na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pd 757/2006, in je s tem oživela že sklenjena pogodba o zaposlitvi. Glede na navedeno, pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotavljanje plačevanja prispevkov s strani delodajalca, kar bi po tožnikovem mnenju izkazovalo, da je bila vrnitev na delo uresničena, niso utemeljene in je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za ugotavljanje tega dejstva. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje nezakonito ravnanje tožene stranke, in sicer s tem, da je tožena stranka z obnovo postopka, ko je odpravila odločbo z dne 15. 2. 2008, sama sanirala kršitev pravic, niso utemeljene. Iz odločbe tožene stranke z dne 21. 11. 2008, s katero je tožena stranka v obnovi postopka odpravila odločbo z dne 15. 2. 2008, je namreč razvidno, da je bil postopek obnovljen iz razloga, ker sta bili sodba Delovnega in socialnega sodišča in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v reviziji razveljavljeni in je torej obstajal obnovitveni razlog po 3. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in ne zato, ker bi bila navedena odločba nezakonita, kot to navaja tožnik. Zaradi odprave odločbe z dne 15. 2. 2008 pa je tožena stranka tožniku izplačala še preostale zneske denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki so mu pripadali na podlagi odločbe z dne 9. 11. 2006, česar tožnik tudi ne osporava.

Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti pri izdaji odločb glede izplačevanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo, saj je le-ta glede na ugotovljeno dejansko stanje postopala v skladu z določbami ZZZPB, zaradi česar odškodninska odgovornost na strani tožene stranke ni podana.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati vsaj strošek vložitve tožbe, ker je bila tožba vložena upravičeno in je tožena stranka sama odpravila odločbo z dne 15. 2. 2008, ki jo je tožnik v tem sporu izpodbijal, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 154. člen ZPP, ko tožniku ni priznalo povračilo strokov postopka, saj v tem socialnem sporu ni uspel. Njegov tožbeni zahtevek je bil namreč v celoti zavrnjen, v delu, kjer je zahteval odpravo izpodbijanih odločb, pa je bila tožba zavržena. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da mora po 158. členu ZPP tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V tem socialnem sporu pa ne gre za tak primer, saj ni prišlo do umika tožbe, temveč je tožnik zgolj modificiral tožbeni zahtevek glede na to, da je bila odločba z dne 15. 2. 2008, katere odpravo je sprva zahteval, s strani tožene stranke v obnovi postopka odpravljena. Le-ta pa je bila odpravljena iz drugih razlogov, kot jih je v tem sporu uveljavljal tožnik, in sicer, kot že rečeno, zaradi razveljavitve sodb (3. točka 260. člena ZUP), na katerih je temeljila odločba z dne 15. 2. 2008, torej neodvisno od tega socialnega spora.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 259/2016
• VDSS sodba Psp 287/2013
• VDSS Sodba Psp 32/2019