<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 139/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.139.2010
Evidenčna številka:VDS0005433
Datum odločbe:20.05.2010
Področje:SOCIALNO VARSTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:vračilo štipendije - poravnava - zastaranje - ničnost poravnave

Jedro

Pri vračilu štipendije na podlagi sklenjene izvensodne poravnave, s katero je dogovorjeno obročno plačilo, gre za obročno odplačilo dolga, ki zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku, ki začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel tožnik (štipenditor) pravico terjati izpolnitev obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.426,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 23,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožbeni zahtevek v preostalem (na plačilo zneska 1.590,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2008 dalje do plačila in na plačilo stroškov postopka v znesku 15,76 EUR ) se zavrne.“

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tako (pravilno: razsodilo je), da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.016,83 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2008 dalje od plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 39,40 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila toženka. Meni, da se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na določbo 4. odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je ta lahko podlaga le za zahtevke v primeru prehoda premoženja na podlagi pravnega posla, ki v resnici ni bil sklenjen, oziroma so pri sklenitvi nastale napake, katerih posledica je neveljavnost oziroma ničnost pravnega posla ali razveza. Republiška štipendija pa je upravičencu dodeljena na podlagi ugotovitvene odločbe, ki še vedno velja, zato je nepravilna ugotovitev, da namen, zaradi katerega je bila odločba izdana, ni uresničen. Navaja, da so bila sredstva porabljena namensko, to je za študij, saj ni opravila le diplomskega izpita. Zato meni, da bi tožnik vračilo štipendije lahko zahteval največ za zadnje študijsko leto, ko je bila toženka absolventka, to je največ eno petino vtoževanega zneska. Štipendije se podeljujejo iz javnih sredstev in štipendisti teh štipendij niso dolžni vračati ne glede na uspeh študija. Dodeljena je namreč dijakom in študentom, ki ne presegajo premoženjskega cenzusa. Opozarja, da je Višje delovno in socialno sodišče že zavzelo stališče, da mora pristojni organ v primeru, ko je z odločbo priznana določena pravica, o prenehanju te pravice odločiti z odločbo. Odločba, ki je bila podlaga za izplačevanje štipendij, ni bila niti odpravljena niti razveljavljena. Pri tem gre za upravno odločbo, ki je ni mogoče interpretirati kot pogodbo civilnega prava. Tudi če bi sodišče odločbo interpretiralo kot pogodbo, pa tožnik kot močnejša pogodbena stranka, ne bi mogel zahtevati več, kot ima pravico na podlagi 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB), ki je specialna in kogentna določba. Vrnitev štipendije v obravnavanem primeru po njenem nasprotuje tej določbi. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-10/99 z dne 28. 6. 2001, po kateri mora biti obveznost vrnitve izplačanih štipendij v naprej predpisana, kar pa v tem primeru ni bilo. Ker gre za premoženjsko socialni spor, ga ni mogoče razlagati z določbami ZOR. Navaja, da ob sklenitvi izvensodne poravnave nista bili izpolnjeni načeli enakopravnosti strank in svobodnega urejanja obligacijskih razmerij. Tožnik je namreč dolžan ravnati v skladu z zakonom, toženka pa je bila ob sklenitvi prepričana, da tožniku nekaj dolguje, čeprav to ni res. Toženec je pripravil tipsko izvensodno poravnavo, ki je nezakonita, saj do povračila štipendije zaradi razveljavitve 35. člena Pravilnika o štipendiranju (Pravilnik) sploh ni bil upravičen. Navaja, da je zaradi moževe invalidnosti predlagala odpis obveznosti, vendar o odločitvi ni bila obveščena. Ob podpisu izvensodne poravnave je bila toženka tudi nezadostno izkušena in težkega gmotnega položaja, kar je tožnik izkoristil in si izgovoril vračilo štipendije, do katerega sploh ni bil upravičen. Toženka je popustila tožnikovim grožnjam, da bo štipendijo sodno izterjal. Opozarja na 1097. člena ZOR, saj sta bili obe stranki v napačni veri, in sicer tožnik v veri, da mora toženka štipendijo vrniti, za kar sicer ni bilo zakonske podlage v ZZZBP, toženka pa v veri, da dolg obstoji, čeprav le-ta dejansko ni obstajal. Izvensodna poravnava je zato nična, saj se je toženka zavezala tožniku vrniti neobstoječo terjatev. Navaja, da uradna oseba, ki je izvensodno poravnavo sklenila, za to ni imela pooblastila, pri čemer se sklicuje na načelo zakonitosti iz 120. člena Ustave RS. Opozarja, da mora upravni organ skrbeti tudi za to, da neukost in nevednost stranke nista v škodo pravic, ki ji po zakonu gredo. Sodišče je kršilo načelo enakosti, saj iz številnih pravnomočnih sodb izhaja, da prejemniki štipendij, ki poravnav niso sklenili, niso dolžni vrniti štipendije. Izpostavlja odločitve v zadevah Icp 801/2002, II Cp 2018/2004, I Cp 792/2005, Psp 563/2005, I Cp 776/2004, Psp 939/2005. Opozarja še na načelo retroaktivne veljave pravnih aktov in vezanost sodnika na ustavo in zakon. Nadalje v primeru, če bo sodišče menilo, da je izvensodna poravnava veljavna, vztraja pri ugovoru zastaranja. Meni, da bi podpis poravnave pomenil pripoznavo zastarane terjatve, zastaranje pa je ponovno začelo teči z zapadlostjo prvega obroka dne 20. 7. 2001. Zastaralni rok v obravnavnem primeru je po njenem tri leta, saj gre za občasno terjatev, uveljavlja pa tudi petletni zastaralni rok. V pravočasni dopolnitvi pritožbe toženka še dodatno pojasnjuje, da je bila izvensodna poravnava z dne 16. 6. 1999 sklenjena na podlagi razveljavljenega 35. člena Pravilnika, ki ima učinek tudi v tej zadevi, saj ne gre za razmerje, o katerem je bilo pravnomočno odločeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je predmet tega socialnega spora vrnitev štipendije, ki jo je tožnik dodelil toženki z odločbo z dne 30. 10. 1991, in sicer za šolanje na Pedagoški fakulteti od dne 1. 10. 1991 dalje do konca rednega šolanja ob izpolnjevanju pogojev po Pravilniku o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 24/91 s spremembami), v skupnem znesku 4.016,83 EUR. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnik in toženka v zvezi z vrnitvijo štipendij sklenila izvensodno poravnavo z dne 16. 6. 1999 in aneks k tej poravnavi z dne 15. 3. 2001. Iz te izvensodne poravnave oziroma aneksa ob ugotovitvi, da toženka ni izpolnila študijskih obveznosti (diplomski izpit), izhaja toženkina zaveza, da bo v primeru, da teh obveznosti ne bo izpolnila niti v dodatnem roku, dolg poravnala v 48 mesečnih obrokih po 20.053,00 SIT (sedaj 83,68 EUR), in sicer prvi obrok do dne 20. 7. 2001, ostale obroke pa v naslednjih mesecih po nakazilu prvega, in sicer najkasneje do vsakega 15. dne v mesecu.

Tožnik torej v tem postopku uveljavlja vračilo republiških štipendij, pri čemer je bistvo spora v vprašanju, ali je njegova terjatev do toženke zastarala in - v kolikor ni zastarala, ali sta tožnik in toženka sklenili veljavno poravnavo. Sodišče prve stopnje je po zavrnitvi toženkinega ugovora zastaranja in presoji, da sta tožnik in toženka sklenila sicer veljavno izvensodno poravnavo, zavzelo stališče, da je bila toženka s plačili štipendij neupravičeno obogatena. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja neutemeljeno zavrnilo v celoti, poleg tega pa je ob sicer pravilnem stališču, da je poravnava med pravdnima strankama veljavna, izpodbijano sodbo zmotno oprlo na določila o neupravičeni obogatitvi. Prav izvensodna poravnava je namreč ključnega pomena za odločitev v tej zadevi.

Toženkin ugovor zastaranja, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, je delno utemeljen. Po določbi 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami), ki jo je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami), z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. To pomeni, da s potekom časa, ki je določen za zastaranje, upnik ne more več zahtevati izpolnitve obveznosti. Nadalje 1. odstavek 361. člena ZOR določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega, in nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (362. člen ZOR). Stališče sodišča prve stopnje, zavzeto v izpodbijani sodbi, da je toženka s sklenitvijo izvensodne poravnave z dne 16. 6. 1999 in aneksa k tej poravnavi z dne 15. 3. 2001, pripoznala štipendijski dolg, ki je bil tedaj že zastaran, s čimer se je odpovedala zastaranju (366. člen ZOR), je zmotno. S sklenitvijo izvensodne poravnave in aneksa k tej poravnavi toženka namreč ni z enostransko izjavo pripoznala obveznosti, temveč je s tožnikom sklenila veljavno pogodbo – o tem v nadaljevanju sodbe, s katero je na novo uredila medsebojne pravice in obveznosti. Pritožbeno sodišče je v zadevi Psp 588/2009 že zavzelo stališče, da s poravnavo med strankama nastanejo nove pravice in obveznosti, torej novo pravno razmerje, ki je, ne glede na predmet prvotnega spornega pravnega razmerja, ki je bilo s poravnavo urejeno, obligacijskopravne narave. Poravnava je namreč dvostranski pravni posel (pogodba) o spremembi spornega oziroma negotovega pravnega razmerja. Osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor, oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti (1089. člen ZOR). Prav izvensodna poravnava z dne 16. 6. 1999 in aneks k tej poravnavi z dne 15. 3. 2001 tako predstavljata podlago tožnikove terjatve oziroma toženkine obveznosti. Povedano drugače, pravna in dejanska podlaga tožnikovega tožbenega zahtevka je, ne glede na (pravno) naravo prvotnega razmerja, v sklenjeni izvensodni poravnavi in aneksu k tej poravnavi. Izhajajoč iz sklenjene izvensodne poravnave je zastaranje terjatve po stališču pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru začelo teči šele prvi dan po dnevu, ko je imel tožnik pravico terjati izpolnitev obveznosti iz te poravnave in aneksa.

Po 371. členu ZOR terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. V 372. členu ZOR je posebej določeno, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Isto velja za anuitete, s katerimi se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti, vendar ne velja za obročna odplačila in druge delne izpolnitve (2. odstavek 372. člena ZOR). Občasne terjatve so torej periodične terjatve, ki dospejo v plačilo letno ali v krajših obdobjih. Pritožbeno sodišče je sicer že večkrat doslej (na primer v zadevi opr. št. Psp 53/2008) zavzelo stališče, da ima republiška štipendija, ki v plačilo dospeva mesečno, naravo občasne terjatve, vendar pa gre v konkretnem primeru za vračilo štipendije po sklenjeni izvensodni poravnavi. Pritožbeno sodišče je v zadevi Psp 358/2008 že zavzelo tudi stališče, da gre v primeru vračila štipendij po sklenjeni izvensodni poravnavi, s katero je dogovorjeno obročno vračilo dolgovanih štipendij, za obročno odplačilo dolga. Ker za obročna odplačila 2. odstavek 372. člena ZOR posebej določa, da za njih ne velja triletni zastaralni rok, velja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Navedeno pa, ob upoštevanju datuma vložitve tožbe 30. 1. 2008, pomeni, da so vsi obroki, ki so zapadli pred 30. 1. 2003, zastarali.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sta izvensodna poravnava z dne 16. 6. 1999 in aneks z dne 15. 3. 2001 veljavna in zavezujeta obe stranki. Kot takšna pa, kot je že bilo poudarjeno, predstavljata podlago za vračilo dolgovanih zneskov štipendij. Podlaga torej ni v 4. odstavku 210. člena ZOR, po katerem obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Neupravičena obogatitev namreč predstavlja zgolj temelj za sklenitev izvensodne poravnave. S poravnavo sta tožnik in toženka svoje razmerje, nastalo zaradi toženkinega nedokončanega šolanja, pogodbeno uredila tako, da se je toženka zavezala, da bo tožniku vrnila, kar je od njega neupravičeno prejela. V sodbi opr. št. II Ips 367/2003 je Vrhovno sodišča RS že zavzelo stališče, da je podlaga zaveze štipendista v sklenjeni poravnavi, da bo vrnil prejeto štipendijo, obligacijskopravne narave (v 210. členu ZOR). V navedeni sodbi se je Vrhovno sodišče RS opredelilo tudi do pomena razveljavitve 35. člena Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 29/1992 s spremembami – v nadaljevanju: Pravilnik) (odločba Ustavnega sodišče RS št. U-I-10/99 z dne 28. 6. 2001, Ur. l. RS, 60/2001). Poudarilo je, da njegova razveljavitev ne pomeni, da vrnitve štipendije ni mogoče zahtevati na drugi podlagi obligacijskopravne narave. Dogovor, s katerim se je štipendist zavezal štipenditorju vrniti plačane zneske štipendij, ker ni dokončal šolanja, sicer temelji na razveljavljeni določbi Pravilnika, vendar to še ne pomeni, da bi ob razveljavitvi neustavne določbe Pravilnika odpadla pravna podlaga za sprejeto obveznost.

Navedeno pomeni, da je toženkino stališče, da je sklenjena poravnava nična, ker se je z njo ob razveljavitvi 35. Pravilnika zavezala vrniti dolg, ki ni obstajal, zmotno. Poravnava je skladno s 1. odstavkom 1097. člena ZOR nična, če temelji na napačni veri obeh pogodbenikov, da obstaja pravno razmerje, ki ga v resnici ni, in če brez tega zmotnega prepričanja med njima ne bi bilo niti spora niti negotovosti. Ob sklenitvi izvensodne poravnave in aneksa je obstajalo med tožnikom in toženko sporno pravno razmerje glede tega, ali je bila toženka s tem, ko je prejemala štipendije, šolanja pa ni dokončala, neupravičeno obogatena. S sklenjeno poravnavo pa se je toženka zavezala, da bo ta dolg tožniku poravnala. Vprašanje, ali je bila toženka s tem, ko je prejemala štipendije, šolanja pa ni dokončala, neupravičeno obogatena in je torej podano stanje iz 4. odstavka 210. člena ZOR pa, ob dejstvu, da je bila izvensodna veljavno poravnava sklenjena, za odločitev ni relevantno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe glede tega, da odločba z dne 30. 10. 1991 ni bila odpravljena oziroma razveljavljena in sklicevanje na sodno prakso v zvezi s tem ter pritožbene navedbe glede tega, da je bil namen odločbe z dne 30. 1. 1991 uresničen s tem, ko je toženka opravila vse študijske obveznosti, razen diplomskega izpita. Nadalje so neutemeljene tudi navedbe o kršitvi načela enakosti v primerjavi s tistimi štipendisti, ki poravnave niso sklenili. V teh primerih in v obravnavani zadevi ne gre ne za enako dejansko in ne za enako pravno stanje.

Glede pritožbenih navedb, da je bila poravnava sklenjena pod grožnjo sodnega postopka pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da takšna „grožnja“ ne predstavlja nedopustne grožnje in tako ne gre za grožnjo v smislu 1. odstavka 60. člena ZOR, ki bi pomenila napako volje. Tudi sicer ni izkazano, da bi toženka v zvezi z navedbami o izpodbojnosti sklenjene poravnave zahtevala razveljavitev poravnave (112. člen ZOR, 117. člen ZOR).

Ker sta torej tožnik in toženka sklenila veljavno poravnavo, s katero se je toženka zavezala, da bo v določenih rokih vrnila izplačano štipendijo, toženka pa ni niti zatrjevala niti dokazovala, da je obveznosti po poravnavi že izpolnila, nasprotno, izpolnitvi teh obveznosti (neutemeljeno) nasprotuje, je tožbeni zahtevek, razen v delu, ki se nanaša na obroke, zapadle od 20. 7. 2001 do 30. 1. 2003 v skupni višini 1.590,15 EUR, utemeljen. Zaradi s strani sodišča prve stopnje zmotno uporabljenega materialnega prava je pritožbeno sodišče zaradi delne utemeljenosti ugovora zastaranja tako delno ugodilo toženkini pritožbi in na podlagi 5. alineje 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku plačati 2.426,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2008 dalje do plačila (skladno s postavljenim tožbenim zahtevkom), tožbeni zahtevek v preostalem (na plačilo zneska 1.590,15 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka v znesku 15,76 EUR) pa zavrnilo. Ker mora v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP v presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti, se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, ker v tej zadevi niso odločilnega pomena.

Obenem je pritožbeno sodišče ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da je toženka dolžna tožniku glede na njegov spremenjen uspeh v sporu (60 %) povrniti stroške postopka na prvi stopnji (znesek sodnih taks) v znesku 23,64 EUR.


Zveza:

ZOR člen 210, 210/4, 371, 372, 361, 362, 366, 1089, 1097.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4NjM0