VDSS sodba Psp 120/2010

Jedro

Postopanje sodišča, ki ni odločilo o zavrnitvi tožničinih dokaznih predlogov (postavitev novega sodnega izvedenca), je v nasprotju z določbo 287. člena ZPP, ki sodišču nalaga obrazložene odločitve o vseh dokaznih predlogih strank. Vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker pogoji za postavitev novega sodnega izvedenca (pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca je jasno, popolno in skladno s samim seboj ter razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, v zvezi s podanimi tožničinimi pripombami so dana pojasnila sodnega izvedenca), niso bili izpolnjeni.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 6. odstavku izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se znesek „806,56 EUR“ zniža na znesek „403,28 EUR“.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe in odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in odločbo toženca št. ... z dne 21. 2. 2008 odpravilo, odločbo toženca št. ... z dne 5. 10. 1007 pa delno odpravilo tako, da je prvi odstavek odločbe nadomestilo z naslednjim odstavkom (1. odstavek izreka): Zavarovanki, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, se prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto pod naslednjimi pogoji oziroma omejitvami: nenormirano delo, brez vsiljenega ritma, izmenoma sede in fiziološko sede (možnost argonomske prilagoditve sedečega dela antropološkim dimenzijam tožnice); obremenjenost hrbtenice pri ročnem premeščanju bremen mora biti v okviru mejnih vrednosti mišičnega navora obvretenčne muskulature hrbtenice (zmnožek sile in ročice glede na spol, starost se izračuna ali izmeri): trajna ali občasna obremenjenost je navor do 30 % maksimalnega hotenega izometričnega mišičnega navora in v okviru mejne vrednosti za aksialni pritisk na medvretenčne ploščice L3-L4, L4-L5 in L5-S1 (trajna in občasna obremenjenost do 30 % mejne vrednosti aksialnega pritiska, upoštevaje spol in starost); fleksijski, ekstenzijski in rotacijski gibi hrbtenice so v okviru optimalnih sklepnih kotov (do 30 stopinj); brez pogoste in/ali dolgotrajne hoje; brez dela z vibracijskimi orodji; brez dela, kjer je večje tveganje poškodb pri delu (na primer delo na višini, ob ognju, z orožjem); delo v udobnem toplotnem okolju (Fangerjev indeks toplotnega udobja = +-0,35 PPD (napovedan odstotek klimatsko nezadovoljnih ljudi = 15 %), uporaba ustreznih očal pri delu: uporaba tritočkovnega steznika kot pomoč pri hoji in fiksaciji hrbtenice, s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 10. 2007 dalje (2. odstavek izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo, da v ostalem ostane odločba toženca št. ... z dne 5. 10. 1007 nespremenjena (3. odstavek izreka). Tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek) je v delu, kjer je tožnica predlagala razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 1. 7. 2007 (pravilno: 1. 10. 2007), zavrnilo (5. odstavek izreka). Obenem je sklenilo, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške postopka v višini 806,56 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče šteje, da se tožnica pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Sodišču očita, da je s tem, ko ni odločilo o zavrnitvi dokaznih predlogov, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V izpodbijani sodbi namreč ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem ortopedom oziroma nevrologom, katerega izvedbo je predlagala večkrat tekom postopka. Le-ta bi glede na tožničino bolezensko stanje (sindrom ukrivljenega hrbta z bolečinskim sindromom oziroma kampatokormijo in miopatijo paraspinalnih mišič) lahko bolj strokovno in objektivno kot specialist medicine dela ocenil, kakšen je vpliv tožničinih bolezni na delazmožnost. Po njenem prepričanju bi izvedenec nevrolog ali ortoped ugotovil, da tožnica od 4. 12. 2006 dalje ni zmožna opravljati organiziranega dela in je pri njej podana I. kategorija invalidnosti. Poudarja, da sama ni mogla vplivati na postavitev diagnoz, saj je bila pravilna diagnoza pri njej postavljena šele dne 8. 1. 2009. Iz izvida z dne 8. 1. 2009, ki mu sodišče ne daje zadostne teže, je potrebno zaključiti, da je takšno bolezensko stanje pri tožnici obstajalo že več let (od decembra 2006 dalje), kar bi lahko pojasnil nevrolog, ki je izdal navedeni izvid. Nadalje meni, da je sodišče dalo preveliko težo pridobljenemu izvedenskemu mnenju, ki mu je tožnica nasprotovala in predlagala novega sodnega izvedenca. Z izvedenskim mnenjem ni dokazana ocena, da je pri tožnici popolna nezmožnost za delo nastala šele dne 8. 1. 2009 in tudi ne poslabšanje od delne do popolne nezmožnosti za delo. Izvedenski organ je spregledal dejstvo, da je tožnica od 4. 12. 2006 izkazovala kifotično avgulacijo hrbtenice (hudo grbo). Poleg tega je ortoped že tedaj navedel, da gibljivosti v tem delu ni. Tudi invalidska komisija I. stopnje je ugotovila fleksijo ledvene hrbtenice do 50 stopinj, poleg tega pa so pri poskusu izravnave hrbtenice ugotovili hudo bolečnost in nezmožnost zadržanja zravnanega položaja za daljši čas. Izpostavlja, da sodni izvedenci niso navedli, ali je bila možna izravnava v celoti ali le delno, potrdili pa so diagnozo starega zloma 12. prsnega in 1. ledvenega vretenca z očitno funkcionalno prizadetostjo, ki so jo neutemeljeno ocenili na manj kot 50 % (verjetno mišljeno zmanjšanja delazmožnosti za svoj poklic), saj oseba s takšno prizadetostjo ni več zmožna hoje v pokončni drži, ampak je sklonjena naprej, zaradi česar ni sposobna normalnega življenja doma, še manj pa na delu. Nadalje navaja, da so bili vsi lečeči ortopedi in nevrologi mnenja, da je bila tožnica že pred oceno na invalidski komisiji nezmožna za pridobitno delo, kar je mogoče zaključiti iz medicinskih izvidov. V sestavi invalidske komisije tudi ni sodeloval noben strokovnjak za bolezni hrbtenice, ki je bistveno vplivala na tožničino delovno zmožnost. Glede na to, da je sodišče pritrdilo oceni izvedencev, nasprotoval pa ji ni niti toženec, da je pri tožnici I. kategorija invalidnosti nastala dne 8. 1. 2009, v izogib novim postopkom meni, da bi jo bilo potrebno razvrstiti v I. kategorijo vsaj od 8. 1. 2009 dalje in ji od takrat dalje priznati tudi pravico do invalidske pokojnine. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Toženec se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka (6. odstavek izreka sodbe). Navaja, da je sodišče tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo le delno. Tožnica je namreč uveljavljala razvrstitev v I., podredno v II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, s sodbo pa ji je bila kot invalidu III. kategorije priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami v polnem delovnem času. Pri tem so bile s sodbo le dodane nove omejitve pri delu, saj ji je bila pravica do premestitve priznana že z odločbo toženca, ki je bila le delno spremenjena, ne pa odpravljena. Tožnica je tako v sodnem postopku uspela le v neznatnem delu. Meni, da bi moralo sodišče odločiti, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, podredno pa predlaga odločitev glede na tožničin uspeh v postopku.

Tožnica v odgovoru na pritožbo toženca, vloženem po pooblaščenki, meni, da je toženčeva pritožba neutemeljena. Meni, da bi moralo sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti, v zvezi s čimer je vložila tudi pritožbo zoper sodbo. Sicer pa soglaša s sodiščem prve stopnje, da je v sporu v celoti uspela s tožbenim zahtevkom po odpravi izpodbijanih odločb, zato ji mora toženec povrniti vse stroške postopka. Opozarja na 68. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Zagrešilo je sicer kršitev določb pravnega postopka, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Poleg tega je sodišče prve stopnje napačno odločilo o stroških postopka.

K pritožbi tožeče stranke:

Tožnica v tem socialnem sporu na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 21. 2. 2008, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo toženca z dne 5. 10. 2007. S to odločbo je bila tožnici kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z že podanimi omejitvami izmenično sedeče in stoječe delo ter s hojo in ne na vročini, in dodanimi novimi omejitvami: brez pogostih prisilnih drž ledvene hrbtenice, brez pogostega pripogibanja in brez ročnega premeščanja bremen nad 5 kg, v polnem delovnem času od 1. 10. 2007 dalje. Med drugim je toženec s to odločbo odločil tudi, da bo pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno posebej.

Ker je tožnica delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 11. 4. 1996 dalje s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo, ki ga bo opravljala izmenoma sede, stoje in s hojo po ravnem ter ne na vročini, s polnim delovnim časom od 11. 4. 1996 dalje, in sicer na podlagi določb prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), je za odločitev v tem postopku bistvenega pomena vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi opravičevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti. Takšno poslabšanje je pri tožnici nedvomno podano, saj so tako obe invalidski komisiji v predsodnem postopku (izvedenski mnenji z dne 4. 9. 2007 in z dne 4. 2. 2008), kot izvedenski organ v sodnem postopku ocenili, da so pri tožnici potrebne nove omejitve pri delu. Ni zmožna za delo, na katerega je bila razporejena, to je „likalec konfekcije“, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu z razbremenitvami pri delu. Sporno pa je, ali je pri tožnici v obdobju do dokončnosti odločbe toženca prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je nezmožna za pridobitno delo oziroma, ali je pri njej do dokončnosti odločbe toženca podano takšno stanje, da izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

V socialnem sporu sodišče presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe, in sicer v skladu s 63. in 81. členom ZDSS-1 po stanju, podanem v času do zaključka postopka pri tožencu, torej do izdaje dokončne odločbe. Po določbi 1. odstavka 63. člena ZDSS-1 je socialni spor dopusten, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Po določbi 1. odstavka 81. člena ZDSS-1 sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Skladno z 2. odstavkom istega člena ZDSS-1 pa sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Obseg presoje dokončnega upravnega akta je na podlagi citiranih določb ZDSS-1 v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Takšno stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 440/2007.

Po 1. odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Zavarovanci se po tej določbi ZPIZ-1 razvrščajo v tri kategorije invalidnosti: I., II. in III. Skladno s 1. alinejo 2. odstavka citiranega člena ZPIZ-1 je invalidnost I. kategorije podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. II. kategorija invalidnosti je po 2. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Invalidnost III. kategorije je podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1). Uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 1. 1. 2003, skladno z 2. odstavkom 397. člena ZPIZ-1 lahko pridobijo pravice po tem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.

Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja glede tožničine delazmožnosti pridobilo pisno izvedensko mnenje Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, Centra za poklicne bolezni in ocenjevanja delazmožnosti ... z dne 23. 9. 2009 in pisno dopolnitev tega mnenja z dne 30. 11. 2009, na katera je tudi oprlo izpodbijano sodbo. Izvedenski organ je izvedensko mnenje podal v sestavi treh specialistov medicine dela, prometa in športa (mag. R.Č., dr. med.; doc. dr. M.D.F., dr. med. in as. mag. A.F., dr. med.), kar je, glede na to, da je predmet tega postopka prav ugotovitev tožničine zmožnosti za delo, ustrezna specialnost izvedencev, na podlagi medicinske in delovne dokumentacije v spisu, tožničinega zdravstvenega kartona in tožničinega osebnega pregleda. Ocenili so, da je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delazmožnosti za manj kot 50 %, za svoje delo „likalec konfekcije“ ni zmožna, zmožna pa je za drugo ustrezno delo v polnem delovnem času z uvodoma navedenimi omejitvami. Nadalje so ocenili, da je zaradi bistvenega poslabšanja sindroma ukrivljenega hrbta s hudimi degenerativnimi spremembami hrbtenice, hudim bolečinskim sindromom in funkcionalno okvaro ter dokazano napredujočo mešano nevromiopatijo obvretenčnih mišic, ki naj bi hrbtenico vzravnale, pa je ne vzravnajo, pri tožnici od 8. 1. 2009 dalje podana izguba delazmožnosti zaradi bolezni.

Na podlagi tožničinih pripomb na tako ocenjeno zmožnost za delo je mag. R.Č., dr. med., podal pisno dopolnilno mnenje, v katerem je pri podanem izvedenskem mnenju vztrajal in ga dodatno obrazložil. Pojasnil je, da je izvedenski organ oceno delazmožnosti oprl predvsem na izvide lečečih ortopedov in nevrologov, iz katerih jasno izhaja patoanatomska, funkcionalna in slikovna okvara tožničinega zdravja in njegovo poslabšanje. Izrecno se je opredelil do izvidov ortopeda z dne 3. 4. 2007, 24. 7. 2007 in 22. 8. 2007, izvida nevrologa z dne 13. 11. 2007, izvidov z dne 7. 2. 2007 in 17. 4. 2008 ter hospitalne obravnave (nevrološke) od 31. 1. do 13. 2. 2008 in (ortopedske) od 13. 11. do 16. 11. 2007 in zaključil, da glede na stanje, ki iz teh izvidov izhaja, pri tožnici ni podana invalidnost I. ali II. kategorije. Pri tem je poudaril, da pri gibalih, zlasti pri hrbtenici, stopnja patoanatomskih okvar (velike spremembe) pogosto ni v pozitivni korelaciji s funkcijsko okvaro in s subjektivnimi težavami. Pri hudih rentgensko ugotovljenih spremembah na hrbtenici gre pogosto za majhne funkcionalne okvare in obratno, kar se pri oceni delazmožnosti individualno upošteva. Izrecno se je opredelil tudi do izvida ortopeda z dne 15. 12. 2006, iz katerega, kot poudarja tožnica v pritožbi, izhaja izkazovanje kifotične avgulacije hrbtenice in ugotovitev, da gibljivosti v tem delu ni, in pojasnil, da glede na te patoanatomske in funkcionalne okvare ni podana invalidnost I. ali II. kategorije. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je izvedenski organ spregledal, da je tožnica že od 4. 12. 2006 izkazovala kifotično avgulacijo hrbtenice (hudo grbo) in je ortoped že tedaj navedel, da gibljivosti v tem delu ni. Neutemeljeno tudi pritožba poudarja, da izvedenski organ ni navedel, ali je bila izravnava hrbtenice možna v celoti ali le delno. Iz osebnega pregleda, ki je bil opravljen dne 10. 9. 2009, med drugim tudi izhaja, da je tožnica pri stoji, hoji in sedenju sključena naprej v antalgični drži prsne in ledvenokrižne hrbtenice ter se ne more vzravnati. Takšno stanje sicer izhaja tudi iz izvida nevrologa z dne 8. 1. 2009 – tožnica ne more vzravnano stati in hoditi, vendar pa gre tako pri stanju na dan 8. 1. 2009, kot na dan 10. 9. 2009 za stanje, podano po dokončnosti odločbe toženca, ki v tem postopku glede na zgoraj obrazloženo ni upoštevno, medtem ko iz izvida nevrologa z dne 13. 11. 2007 izhaja, da je tožnica za krajši čas še zmožna pokončne hoje z vzravnanim hrbtom. Prav izvid nevrologa z dne 8. 1. 2009 pa po oceni izvedenskega organa kaže na takšno stanje, ko tožnica ni bila več zmožna za delo. Izvedenski organ je glede na ta izvid, iz katerega izhaja, da se tožnici hrbet vedno bolj krivi tako, da se pri stoječem in sedečem delu ne more več vzravnati, pri hoji pa uporablja tritočkovni steznik oziroma pohodne palice, ocenil, da je zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja pri tožnici podana popolna izguba zmožnosti za delo. Neutemeljena je tako tudi pritožbena navedba, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, zakaj je po oceni izvedenskega organa do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ni več zmožna za delo, prišlo (šele) dne 8. 1. 2009. Nadalje pa pritožba neutemeljeno navaja tudi, da so bili lečeči ortopedi in nevrologi mnenja, da je bila tožnica nezmožna za pridobitno delo že pred oceno na invalidski komisiji, pri čemer tožnica ne pojasni konkretno, iz katerega izvida naj bi takšno mnenje izhajalo. Po pregledu razpoložljive medicinske dokumentacije pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je podano izvedensko mnenje skladno z razpoložljivo dokumentacijo, saj iz nje ne izhaja, da bi bila tožnica že pred dnem 8. 1. 2009, ko je nevrolog izrazil resen dvom v njeno zmožnost za delo, popolnoma nezmožna za delo. Nasprotno, iz izvida ortopeda z dne 18. 9. 2006 izhaja, da tožnica ni zmožna za delo v prisilni drži in z večjimi obremenitvami, iz izvida ortopeda z dne 3. 4. 2007 pa da ni zmožna za daljše sedenje in pogostno sklanjanje ter dvigovanje bremen nad tri kilograme. Izvedenskemu mnenju izvedenskega organa, ki ga pritožbeno sodišče tako kot sodišče prve stopnje, sprejema kot popolnega in strokovno argumentiranega, torej ni mogoče očitati pomanjkljivosti, ki jih v pritožbi (enako že v postopku pred sodiščem prve stopnje) izpostavlja tožnica in kot takšno predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za sprejem pravilne odločitve.

Navedeno pa pomeni, da pritožba sicer utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zavrnitvi tožničinih dokaznih predlogov, in sicer s postavitvijo novega sodnega izvedenca ortopeda oziroma nevrologa in z zaslišanjem lečečega nevrologa, ki je izdal izvid z dne 8. 1. 2009, s čimer je kršilo določilo 287. člena ZPP, vendar to v obravnavanem primeru ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Na podlagi 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Izvedbo dokazov skladno s 1. odstavkom 287. člena ZPP odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (2. odstavek 287. člena ZPP). Sodišče prve stopnje o navedenih dokaznih predlogih tekom postopka na prvi stopnji ni odločilo (iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 10. 12. 2009 izhaja le, da je zadeva zrela za razsojo), niti ni v izpodbijani sodbi utemeljilo, zakaj tem dokaznim predlogom ni ugodilo. Takšno postopanje je v očitnem nasprotju z določbo 287. člena ZPP, ki sodišču nalaga obrazložene odločitve o vseh dokaznih predlogih, in bi, v kolikor bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, predstavljalo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Vendar pa, ker je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno že na podlagi izvedenih dokazov, torej na podlagi izvedenskega mnenja izvedenskega organa, ta kršitev na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala. Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje na podlagi 2. odstavka 254. člena ZPP ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci. Mnenje drugih izvedencev se zahteva v primeru, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (3. odstavek 254. člena ZPP). Ker je, kot že navedeno, izvedensko mnenje izvedenskega organa jasno, popolno in skladno s samim seboj ter z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, v zvezi s podanimi pripombami pa so bili podane jasne in argumentirane obrazložitve in pojasnila, niso izpolnjeni pogoji za postavitev novega izvedenca ortopedske oziroma nevrološke stroke iz 254. člen ZPP. Vztrajanje pri zaslišanju nevrologa, ki je izdal izvid z dne 8. 1. 2009, pa je neutemeljeno, saj, kot je bilo tudi že navedeno, ta izvid kaže na očitno poslabšanje tožničinega stanja po dokončnosti odločbe toženca. Stanje po dokončnosti odločbe pa ni predmet tega postopka in torej tudi ne podlaga za odločanje.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da je tožnica še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti (3. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1) in ji ob pogojih po 1. odstavku 66. člena ZPIZ-1 na podlagi 3. alineje 1. odstavka 91. člena ZPIZ-1 priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z uvodoma navedenimi razbremenitvami v polnem delovnem času od 1. 10. 2007 dalje, torej od prvega dne naslednjega meseca po nastanku sprememb dalje (2. odstavek 163. člena ZPIZ-1), in zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnica predlagala razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 1. 7. 2007, saj pri tožnici ne gre za stanje iz 1. ali 2. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kakor tudi ne za stanje po 3. alineji 67. člena ZPIZ-1. Glede na to, da sodišče presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe po stanju, podanem do izdaje dokončne odločbe, ni moč ugoditi niti tožničinemu predlogu, da se jo v tem postopku v I. kategorijo invalidnosti razvrsti od 8. 1. 2009 dalje in se ji (od 1. 2. 2009) prizna pravica do invalidske pokojnine. Stanje po dokončnosti odločbe predstavlja novo stanje, ki je lahko le predmet obravnave v novem postopku pri tožencu (259. člen ZPIZ-1).

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP zavrnilo tožničino pritožbo, ker ni utemeljena, in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke:

Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku le delno ugodilo in ni pravilno upoštevalo določbe 154. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo uspeha stranke v postopku (50 %), je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP stroškovni sklep spremenilo tako, da je od priznanih 806,56 EUR, priznalo polovico zneska, torej znesek 403,28 EUR.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče sklenilo, da krije stroške pritožbe sama (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožničin odgovor na pritožbo toženca k njeni rešitvi ni pripomogel, zato tožnica stroške v zvezi s tem krije sama (1. odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 61/2010
• VDSS Sodba Psp 183/2018
• VDSS sodba Pdp 3/2010