VDSS sklep Psp 118/2010

Jedro

V primeru, da po krivdi delodajalca ali toženca v matični evidenci zavarovancev, ki jo v sodelovanju z delodajalcem vodi toženec, za posamezno obdobje ni podatkov o zavarovančevi plači za odmero pokojnine, zavarovanec plačilo prispevkov lahko dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi, kar mora biti ugotovljeno z zadostno stopnjo verjetnosti. Ob tem, da je bil tožnik kot zavarovanec iz 12. člena ZPIZ kot lastnik zasebnega podjetja dolžan sam vložiti prijavo podatkov o zavarovalni dobi, plačah in osnovah za posamezno koledarsko leto, mu zgolj zaradi tega, ker druge pravne osebe (davčna uprava, agencija za plačilni promet in agencija za javnopravne evidence in storitve) ne razpolagajo več z evidencami glede obračunanih in plačanih prispevkov, obdobja, za katerega v matični evidenci ni podatkov o plači, ni mogoče šteti v zavarovalno dobo, temveč je plačilo prispevkov potrebno ugotoviti z zadostno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 1., 2. in 3. odstavku izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odpravita odločbi toženke z dne 30. 9. 2004 in z dne 10. 11. 2004, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine v znesku 298,03 EUR na mesec od 26. 4. 2002 z vsemi nadaljnjimi uskladitvami, da je toženec dolžan tožniku plačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in zneski, dosojenimi s to sodno odločbo, v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (1., 2. in 3. odstavek izreka sodbe). Tožbeni zahtevek za odmero še višje starostne pokojnine, od dosojene po prejšnjem odstavku, pa zavrnilo (4. odstavek izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo se glede odločitve v 1., 2. in 3. odstavku izreka sodbe pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika le delno ugodi in mu prizna pravico do starostne pokojnine v višjem znesku ob upoštevanju 36 let 2 mesecev in 23 dni skupne pokojninske dobe, podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da sodba v ugodilnem delu ni pravilna in se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Toženka se strinja s tem, da se tožniku dodatno upošteva še 1 leto 3 mesece in 13 dni pokojninske dobe in sicer celotno leto 1993, za leto 1994 še dodatno 1 mesec in 8 dni, za leto 1996 dodatno 18 dni za leto 1997 pa še 1 mesec in 17 dni. Ne strinja pa se s tem, da bi se mu čas od 1. 9. 1991 do 31. 12. 1992 upošteval le na podlagi dejstva, da tožniku ne more biti v škodo, ker niti Davčna uprava Republike Slovenije niti Agencija Republike Slovenije za javno pravne evidence in storitve ne razpolagata več z evidencami, ki jih je pred tem vodila Agencija za plačilni promet. Za navedeno obdobje ne obstajajo niti razpoložljivi, niti verodostojni podatki o tožnikovih zavarovalnih osnovah in plačanih prispevkih. V tem obdobju je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot lastnik in direktor zasebne družbe S. d.o.o., ... in je bil tako zavezan kot dajalec podatkov vložiti prijavo podatkov o ugotovljeni zavarovalni dobi in plačah oz. osnovah in prijavo sprememb podatkov o nadomestilih do 30. aprila tekočega leta za preteklo koledarsko leto, na predpisanih obrazcih M4/M8, kar pa tožnik ni storil. 203. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kot tudi določba 218. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), predpisujeta, da se pokojninska doba, plačila prispevkov, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Podatke v smislu prejšnjega odstavka, pa, v skladu z zakonom, med drugim zagotavljajo delodajalci, v tožnikovem primeru on sam. Ta zakon je Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000), ki v 2. odstavku 57. člena določa, da se podatke za posameznega zavarovanca, ki jih dajalec ni posredoval v rokih, zbere ob nastanku zavarovalnega primera. Za pravilnost prijavljenih podatkov odgovarjajo dajalci podatkov. Po 37. členu ZMEPIZ je zavod pooblaščen preverjati pravilnost prijavljenih podatkov v postopku revizije in ta se preverja pri dajalcih podatkov. Pravilnost podatka se ugotavlja v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki so veljali v letu, za katero se je sporočil podatek. Če pravilnosti evidentiranih podatkov v matični evidenci zavarovancev ni mogoče preveriti, (dajalec podatkov ne obstaja več in zato ni mogoče izvesti postopka revizije) oz. dokazati, da so nepravilni, se evidentirani podatki štejejo za pravilne. Ker je matična evidenca zavarovancev po zakonu uradna evidenca in ker potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca veljajo za javne listine, mora netočnost podatkov iz teh listin dokazati tisti, ki to zatrjujejo. Smiselno enake določbe ZMEPIZ so veljale tudi v prej veljavnem ZME. Dokazno breme za dokazovanje plačila prispevkov je torej na tožniku in ne na toženki. Tožnik bi moral v skladu z določbo 8. člena ZPP v zvezi z 215. členom ZPP predložiti verodostojni dokaz, da je plačal prispevek za vštetje sporne zavarovalne dobe v pokojninsko dobo, kar pomeni, da bi moral predložiti listino o plačilu, ker le-ta predstavlja verodostojen dokaz, da je do plačila dejansko prišlo. Toženka ne more nositi posledic tožnikovih nepravilnosti kot zmotno meni sodišče. Ker se za sporno obdobje ni dalo ugotoviti niti višina zavarovalne osnove, niti plačila prispevka, sodišče ni imelo niti dejanske niti pravne podlage za upoštevanje navedenega obdobja v pokojninsko dobo in je tako napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je iz pripravljalne vloge toženke z dne 13. 3. 2008 napačno povzelo, da je revizorka tožene stranke ugotovilo dodatno eno leto 6 mesecev in 13 dni pokojninske dobe, saj je v pripravljalni vlogi navedeno, da je revizorka upoštevala eno leto tri mesece in 13 dni pokojninske dobe in je tako tožniku potrebno priznati višjo odmero pokojnine z upoštevanjem 36 let 2 mesecev in 23 dni skupne pokojninske dobe.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Navaja, da je bil v podjetju S. d.o.o., ... zaposlen od 1. 10. 1991 do 31. 12. 1999 in da so prispevki za ta čas bili plačani v zamiku, kar izhaja iz priloženih listin. Dokazila o plačanih prispevkih so bila toženki poslana v originalu oz. jih je sam osebno dostavil. Meni, da je pritožba zlonamerna.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega nepravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 10. 11. 2004, s katero je bila, ob pritožbi tožnika, odpravljena prvostopenjska odločba z dne 30. 9. 2004, tožniku pa odmerjena pokojninska dajatev v višini 66.064,30 SIT na mesec od 26. 4. 2002 dalje in sicer v višini 74 % od najnižje pokojninske osnove, za ugotovljenih 34 let 11 mesecev in 10 dni pokojninske dobe. S prvostopenjsko odločbo toženke z dne 30. 9. 2004 je bila tožniku namreč priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 65.171,54 SIT na mesec od 26. 4. 2002 dalje, odmerjena od najnižje pokojninske osnove v višini 73 % za izkazanih 34 let 1 mesec in 10 dni pokojninske dobe.

Tožnik je v okviru sodnega spora pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da toženec ni upošteval dopolnjene pokojninske dobe v M., ... v T., ... v obsegu 2 let in 1 mesec, makedonskih firmah O., ... in S., ..., v obsegu 5 letih in 4 dni ter S. d.o.o., ..., od 1. 9. 1991 do 30. 12. 1999 v obsegu 3 let 8 mesecev in 9 dni. V okviru pritožbenega postopka je ostalo sporno obdobje za čas od 1. 9. 1991 do konca leta 1992. Navedeno obdobje je sodišču prve stopnje tožniku priznalo na podlagi tega, ker je štelo, da dejstvo, da davčna uprava RS, niti Agencija RS za javno pravne evidence in storitve ne razpolagata z evidencami, ki jih je pred tem vodila Agencija RS za plačilni promet, tožniku ne more biti v škodo.

Pritožbeno sodišče šteje, da dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo popolno ugotovljeno in je bila odločitev preuranjena. Na podlagi 218. člena ZPIZ/92 se pri odmeri pokojnine upoštevaje podatki o zavarovančevi plači iz matične evidence zavaorovancev, ki jo v sodelovanju z delodajalcem vodi toženka, vendar v primeru, da po krivdi delodajalca ali toženke v matični evidenci za posamezno obdobje teh podatkov ni, zavarovanec ne izgubi pravice, da plačilo prispevkov dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Toženka v pritožbi pravilno navaja, da bi v danem primeru tožnik kot edini družbenik in zakoniti zastopnik družbe bil zavezan kot dajalec podatkov vložiti prijavo podatkov o ugotovljeni zavarovalni dobi in plačah oz. osnovah in prijavo sprememb le-tega v skladu s 203. členom ZPIZ-1, kakor tudi po določbi 218. člena ZPIZ/92. Sodišče prve stopnje je sicer v okviru dokaznega postopka iskalo podatke od pravnih subjektov, ki so v posameznem obdobju po letu 1990 vodili podatke o izplačanih plačah in prispevkih in ker od navedenih ni dobilo ustreznega podatka (Davčna uprava Republike Slovenije od Agencije Republike Slovenije za plačilni promet ni prevzela podatkov za čas od 1. 9. 1991 do 30. 6. 1996, Agencija Republike Slovenje za javnopravne evidence in storitve pa je sporočila, da dokumentacija, katera ni bila prevzeta, je bila uničena, ker se na podlagi Navodila o hrambi in arhiviranju dokumentarnega gradiva v Agenciji RS za plačilni promet z dne 24. 3. 1997 dokumentacija hrani 5 let) zaključilo, da navedeno ravnanje Agencij tožniku ne more biti v škodo in mu obdobje od 1. 9. 1991 do 31. 12. 1992 štelo kot pokojninsko dobo. Takšen zaključek, tudi iz razlogov, ki jih navaja toženka v pritožbi, ni pravilen in nima podlage v materialnih predpisih. Pritožbeno sodišče šteje, da bi v skladu s preiskovalnim načelom (62. člen ZDSS-1) in v skladu z načelom materialne resnice (61. člen ZDSS-1) sodišče prve stopnje moralo izvesti še druge dokaze, po uradni dolžnosti. V zvezi s tem bi po eni strani lahko pridobilo podatke od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o tem ali je tožnik v spornem obdobju plačal prispevke temu zavodu in tako dokazno ocenilo, kaj to pomeni z vidika plačevanja prispevkov za toženo stranko, nadalje dokazno ocenilo tudi odločbo o dohodnini za leto 1992, iz katere izhaja, da je določen obseg dohodkov in prispevkov za tožnika za leto 1992 bil obračunan, nadalje pa bi po pridobitvi podatkov, kdo je za podjetje S. d.o.o., ... opravljal računovodsko funkcijo, zaslišalo odgovorno osebo, ki je to delo opravljala glede plačevanja prispevkov za tožnika, pridobilo še gibanje stanja na žiro računu podjetja S. d.o.o., ... za sporno obdobje,... Iz zapisnikov revizorja toženke glede plačevanja prispevkov tožnika za obdobje, ko je ta bil edini zaposleni v podjetju S. d.o.o., ... od leta 1991 do 1999 izhaja, da mu je tožena stranka priznala v pokojninsko dobo v celoti le leti 1993, 1994 in 1995, saj so le za ta tri leta bili prispevki v celoti plačani. V ostalih obdobjih (1996 do 1999) pa so bili prispevki plačani le deloma, v obsegu od 63 % do 75 %. Razvidno je prav tako, da je bila zadnja plača izplačana 17. 1. 2001 za mesec december 1999. Po tem obdobju pa tožnik ni več plačal kakšnih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Le v kolikor bo sodišče v okviru dopolnjenega dokaznega postopka z dovolj visoko stopnjo gotovosti ugotovilo, da je tožnik prispevke za sporno obdobje v letu 1991 in 1992 tudi plačal, bo možno sporno obdobje všteti v zavarovalno dobo tožniku, v nasprotnem primeru pa tožniku kot zavarovancu iz 12. člena ZPIZ/92, glede na določilo 3. odstavka 202. člena ZPIZ/92 in 191. člena ZPIZ-1, zavarovalne dobe ne bo mogoče upoštevati. Upoštevati je namreč potrebno, da je bil tožnik tisti, ki je bil dolžan toženki vložiti prijavo podatkov tako o zavarovalni dobi, o plačah in osnovah za posamezno koledarsko leto na predpisanih obrazcih. Zgolj to, da druge pravne osebe ne razpolagajo več z evidencami glede obračunanih in plačanih prispevkov za tožnika, po mnenju pritožbenega sodišča, ne zadošča za to, da bi tožniku obdobje od 1. 9. 1991 do 31. 12. 1992, v obsegu enega leta in 4 mesecev, se štelo kot zavarovalna doba.

Da bo sodišče prve stopnje lahko pravilno uporabilo materialno pravo bo moralo v navedeni smeri dopolniti dokazni postopek in izvesti še druge dokaze, pomembne za razjasnitev vseh pravno relevantnih dejstev. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo mogoče pravilno presoditi utemeljenost ali neutemeljenost tožbenega zahtevka tožnika glede vštevanja obdobja od 1. 9. 1991 do 31. 12. 1992 v zavarovalno dobo in v posledici tega odmeriti višjo pokojnino.

V skladu z navedenim je sodišče druge stopnje, upoštevajoč 255. člen ZPP pritožbi toženke ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 93/2016
• VDSS sodba Psp 197/2008
• VDSS sodba Psp 513/2009