VDSS sodba Psp 113/2010

Jedro

Ker tožnikovo nadurno delo v obdobju od 1970 do 1973 in od 1975 do 1985 ni bilo takšne narave, da bi šlo za kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno delo, ki se ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, ga ni mogoče opredeliti kot poseben delovni pogoj in ga zato ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval odpravo odločbe št. ... z dne 6. 8. 2008 in odločbe št. ... z dne 11. 2. 2008 ter da mu je tožena stranka dolžna v roku 30 dni po izdaji sodbe izdati novo odločbo, v kateri pri izračunu pokojninske osnove upošteva tudi plačo izplačano za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od 1970 do1985.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitve določb postopka. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je šlo pri tožnikovem načinu dela za redno obliko dela, ki se je v vseh letih izvajala z opravljanjem večjega števila ur preko polnega delovnega časa. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP), saj sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Navaja tudi, da dnevnica ni nadomestilo za nadure, je samo nadomestilo za prehrano na službeni poti. Sodišče je izhajalo tudi iz napačnega stališča, da tožniku delo ni bilo pisno odrejeno in zaradi tega ni bila izkazana potreba po nadurnem delu. Navedeni zaključek je protispisen, saj je priča C.G. izpovedala, da je odredila nadurno delo v skladu z zakonodajo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega je pravno naziranje sodišča v zvezi z nujnostjo pisne odreditve nadurnega dela v nasprotju z veljavno sodno prakso, ki je zavzela stališče, da tudi če nadurno delo ni pisno odrejeno, je delavec upravičen do plačila ur, ki jih je opravil po polnem delovnem času (npr. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Ljubljana, opr. št. Pdp 2143/2001). Sodišče je nadalje zaključilo, da je bilo zaradi takšnega načina dela navedeno delo predvidljivo in ne gre za nobeno izjemno, nepredvidljivo in nujno delo, ki bi nastopilo iznenada, bodisi zaradi višje sile oziroma zato, da se obvarujejo materialna sredstva pred nepopravljivo škodo oziroma da bi se odpravila škoda, ki bi nastala družbi. Tudi v tem delu sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Po prepričanju tožnika na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni podlage za zaključek, da ni nikakršne osnove za vštetje navedenega dohodka v pokojninsko osnovo, ker naj bi šoferji lahko računali z navedenimi okoliščinami, ker je to sodilo v njihovo redno obliko dela. Tožnikov nekdanji delodajalec je imel delo v podaljšanem delovnem času v svojih samoupravnih aktih določeno kot poseben delovni pogoj (Pravilniki o delovnih razmerjih iz leta 1966, 1978 in 1982 in ostali samoupravni akti). Določbe navedenih pravilnikov so bile v skladu s tedanjo delovnopravno zakonodajo. Poleg tega so se od nadur redno plačevali prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša še stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do kršitev kot jih navaja pritožba.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba vidi v tem, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po omenjenem členu obstoji le v takem primeru, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Pri tem gre za formalne pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe, ne pa za vprašanje njene pravilnosti in zakonitosti. Vsaka nejasnost ali neskladje še ne pomeni kršitve, predvsem pa je pomembno tudi, da zaradi takšne pomanjkljivosti sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni, kot to zmotno meni pritožba ter se jo tudi da preizkusiti, zaradi česar navedena zatrjevana kršitev ni podana.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 2. 2008 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 777,03 EUR na mesec od 16. 12. 2007 dalje. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ker tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove ni upoštevala plač, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od 1970 do 1985 pri delodajalcu A. ... Pritožbi tožnika je bilo z odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 8. 2008 delno ugodeno in je bilo odločeno, da se izpodbijana odločba odpravi, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da se je za leto 1984, ko je bil zavarovanec v bolniškem staležu in je prejel za 84 ur nadomestila po predpisih o zdravstvenem zavarovanju, za izračun pokojninske osnove nepravilno upoštevala plača iz leta 1984, namesto iz leta 1983, zaradi česar je tožena stranka tožniku starostno pokojnino ponovno odmerila v višini 777,18 EUR na mesec in mu jo priznala od 16. 12. 2007 dalje. Plač izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od 1970 do 1985 pri delodajalcu A. ... pa tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove ni upoštevala, ker je ugotovila, da tožnikovo delo v navedenem obdobju ni imelo značaja posebnega delovnega pogoja.

V dani zadevi gre torej za spor o tem, ali se plačilo za delo preko polnega delovnem časa, ki ga je tožnik opravil v obdobju od 1970 do 1985 pri delodajalcu A. ..., všteje v pokojninsko osnovo.

V 407. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po prepisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. V letu 1970 veljavni Temeljni zakon o delovnih razmerjih (TZDR, Ur. l. SFRJ, št. 17/65, s spremembami) je v 44. členu določal, da je čas, ki ga je delavec prebil na delu dlje kot poln delovni čas, poseben delovni pogoj. Po 2. odstavku 43. člena TZDR je bil delavec dolžan delati več kot poln delovni čas med drugim tudi v primerih, ko je (1) nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšno materialno škodo, ali (2) da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali (3) da se odvrne okvara na delovnih sredstvih. V skladu s 3. odstavkom istega člena je moral delodajalec v statutu natančneje določiti oziroma konkretno opisati primere in pogoje, kdaj je delavec dolžan delati dalj kot polni delovni čas. V 23. členu Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 22/73, s spremembami), ki je veljal v času od 27. 4. 1973 do 31. 12. 1977, je bilo določeno, da sme izjemoma trajati delo delavca v določeni dobi tudi dlje kot poln delovni čas, vendar primere in pogoje določa zakon. Po Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. SRS, št. 18/74), ki je veljal od 18. 5. 1974 do 7. 1. 1979, je smelo delo delavca izjemoma trajati preko polnega delovnega časa, v skladu s samoupravnim sporazumom o medsebojnih razmerjih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije ali organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali bi spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov. Zakon o združenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 53/76, s spremembami), ki je stopil v veljavo dne 11. 12. 1976 je v 4. odstavku 184. člena določal, da sme izjemoma v določenih dejavnostih in določenih primerih, ki jih predpisuje zakon, delovni čas delavcev za omejeno dobo trajati več kot 42 ur na teden, pogoje pa določa samoupravni splošni akt. S 7. 1. 1978 pa je stopil v veljavo Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 53/76 - s spremembami), ki je v 79. členu določal, da lahko delavci določijo s samoupravnim splošnim aktom o delovnih razmerjih, da bodo izjemoma za omejeno dobo delali tudi preko polnega delovnega časa tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje ali zdravje občanov, oziroma da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela, ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljne surovine ali zagotovi varnost ljudi in premoženja ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. V 81. členu je bilo delo preko polnega časa omejeno na 12 ur na teden. Tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 27/82, s spremembami), z začetkom veljave 31. 7. 1982, je določal, da se delo preko polnega delovnega časa ne sme uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Maksimalno tedensko omejitev dela preko polnega delovnega časa pa je omejil z omejitvijo največ 30 ur na mesec.

Skupno delovnopravnim predpisom v spornem obdobju je, da je bila uvedba dela preko polnega delovnega časa dopuščena le v primerih, ko je šlo za kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno delo, ki pa se ga ni smelo uvesti, če je bilo mogoče delo opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz tožnikovih navedb in predloženih dokazov ter v postopku zaslišane priče, pravilno zaključilo, da tožnikovo delo v spornem obdobju, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa pri delodajalcu A. ..., ni bilo opredeljeno kot poseben delovni pogoj v skladu s takrat veljavno delovnopravno zakonodajo. Tožnik je v zvezi z delom preko polnega delovnega časa v obdobju od 1970 do 1973 pri delodajalcu A. ... na zaslišanju izpovedal, da je v tem obdobju opravljal delo kot avtomehanik in je opravljal delo preko polnega delovnega časa zato, ker je moral, kadar je bilo to potrebno, ne glede na čas, popravljati avtobus. Nadalje je pojasnil, da je to delo odredil šef, da pa so bila določena dežurstva, zato je nekatere nadure opravil programirano, nekatere pa neprogramirano. Za dežurstva je vedel vnaprej, kar je bilo nadur opravljenih preko dežurstva, jih je opravil v skladu z ustnim dogovorom. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da glede na tožnikove trditve glede opravljanja dela preko polnega delovnega časa v obdobju od 1970 do 1973 ni mogoče zaključiti, da je šlo za kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno delo, ki se ga ni smelo uvesti, če je bilo mogoče delo opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Tožnik namreč v zvezi s tem delom ni navajal, v čem so bile izjemne in nepredvidljive okoliščine niti ni zatrjeval, da je delodajalec izvedel vse ukrepe, ki mu jih je nalagala zakonodaja za preprečitev opravljanja dela preko polnega delovnega časa. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi glede dela preko polnega delovnega časa, ki ga je tožnik pri istem delodajalcu opravil v obdobju od 1975 do 1985 kot voznik, pravilno zaključilo, da tudi v tem obdobju ne gre za delo, ki bi ga bilo potrebno šteti kot poseben delovni pogoj v skladu s takrat veljavno delovnopravno zakonodajo. Iz tožnikovih navedb in zlasti izpovedbe priče C. G., ki je bil v obdobju od 1975 do 1996 pri delodajalcu A. ... zaposlen kot dispečer, namreč ne izhaja, da je bilo delo v tem obdobju uvedeno zaradi nastopa nepredvidljivih, izjemnih in kratkotrajnih okoliščin, temveč je šlo v spornem obdobju za redno in dolgotrajno obliko dela, ki se je v vseh letih izvajala z opravljanjem večjega števil ur preko polnega delovnega časa. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da je v tem obdobju vozil kamion in da je za dostavo blaga dobil potni nalog. Navajal je tudi, da se je vedno v naprej vedelo, katero delo je bilo potrebno opraviti, podjetje je tudi plačevalo opravljeno delo in prispevke, uvedbe nadurnega dela pa ni opravilo v skladu s predpisi. Kot izjemne situacije, ki so se pojavljale dnevno in ji ni bilo mogoče v naprej predvideti, je navajal nakladanje, razkladanje, nepričakovane razmere na cesti, čakanja zaradi mejnih kontrol. Iz zaslišanja priče C.G. pa v zvezi z opravljanjem dela voznika izhaja, da je delo potekalo tako, da je bil izdan potni nalog, nato pa narejen obračun ur, pri čemer so bili vozniki plačani za določeno relacijo po različnih sistemih, enkrat ton/km, enkrat tekoči km. Potni nalog, ki ga je dobil voznik, se je za tisti čas, kar je bilo nad polnim delovnim časom, obračunal in je voznik dobil dnevnico, kar je šlo iz materialnih stroškov. V zvezi z urami, ki so prikazane na potrdilu o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa z dne 15. 2. 2002, ki ga je predložil tožnik, je izpovedal, da so le-te tiste, ki jih je voznik porabil več od normativa in so bile napisane v potnem nalogu. Na vprašanje, ali se je v tistem času govorilo o nadurah, je pojasnil, da se ni nikoli govorilo o nadurah, da je voznik dobil plačilo za 168 ur mesečnega fonda, lahko pa jih je dejansko opravil 230, kar je bilo razvidno iz potnega naloga. Izrecno je tudi izpovedal, da je vsak voznik, ki se je zaposlil na to delovno mesto, vnaprej vedel, da je narava dela takšna, da bo lahko opravljal delo več kot 8 ur, tako da so lahko vozniki tudi glede nepredvidljivih okoliščin, kot jih zatrjuje tožnik, z njimi lahko računali, saj so računali normative v okviru 8 ur, voznik pa je lahko porabil tudi od 11 do 12 ur. V kolikor je porabil več kot 8 ur, je dobil plačano pol dnevnice, v kolikor pa več, pa celo dnevnico, v skladu z zakonodajo. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da na podlagi takšne izpovedi priče ni mogoče potrditi tožnikovih navedb, da je bilo njegovo delo preko polnega delovnega časa izjemno, nepredvidljivo in nujno, temveč je pravilno zaključilo, da je šlo za redno, dolgoletno opravljanje dela preko delovnega časa, kar je nenazadnje glede na veliko število opravljenih ur razvidno tudi iz potrdila o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa z dne 15. 2. 2002. Pritožba tudi neutemeljeno trdi, da je priča izpovedala, da je odredila nadurno delo v skladu z zakonodajo, saj le-to iz zaslišanja ne izhaja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da dnevnica ni nadomestilo za prehrano, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so dnevnice v spornem obdobju pomenile povračilo stroškov, nikoli pa niso bile upoštevane pri izračunu pokojninske osnove, tudi po takrat veljavnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tudi v zvezi s tem delom tožnik ni zatrjeval ukrepov, ki bi jih moral opraviti delodajalec glede na zakonodajo za preprečitev opravljanja dela preko polnega delovnega časa. Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja na 212. člen ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnikove navedbe, da so jim takrat povedali, da v kolikor bi bilo še več voznikov, podjetje ne bi preživelo in bi imeli še nižje plače, ne izkazujejo, da navedenega dela ni bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Pritožbene navedbe, da je pravno naziranje sodišča v zvezi z nujnostjo pisne odreditve dela preko polnega delovnega časa v nasprotju z veljavno sodno prakso, so neutemeljene, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče zgolj na podlagi izostanka pisne odreditve dela preko polnega delovnega časa napravilo zaključek, da tožnikovega dela v spornem obdobju ni mogoče šteti kot posebnega delovnega pogoja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da v spornem obdobju tožnikovo delo preko polnega delovnega časa ni bilo izjemno, nepredvidljivo in nujno, ki bi nastopilo iznenada, s čimer se kot že rečeno pritožbeno sodišče strinja, temelji na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem pravilne dokazne ocene izpovedi priče C.G., ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. V zvezi s sklicevanjem pritožbe na Pravilnike o delovnih razmerjih iz leta 1966, 1978 in 1982 (priloga A8) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz priloženih fotokopij posameznih členov ni razvidno, kateri organ je te akte sprejel niti ni razvidno časovno obdobje veljavnosti, vendar ne glede na to pojasnjuje, da sicer navedeni pravilniki določajo splošne pogoje, kdaj je mogoče odrediti delo preko polnega delovnega časa in v katerih primerih se tako delo šteje za poseben delovni pogoj, vendar pa v spornem primeru iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi šlo v tožnikovem primeru, glede na zgoraj obrazloženo, konkretno za takšno delo, da bi ga bilo mogoče šteti kot poseben delovni pogoj in bi ga bilo kot takega mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove.

Že sodišče prve stopnje pa je tožnika opozorilo na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kjer je v večih primerih voznikov pri delodajalcu A. ... ugotovilo, da je šlo pri opravljanju dela preko polnega delovnega časa za redno obliko dela (Psp 289/05 z dne 7. 12. 2006, Psp 90/08 z dne 2. 7. 2008 in Psp 379/2008 z dne 10. 12. 2008).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v danem primeru tožnikovo delo v spornem obdobju od 1970 do 1973 niti v obdobju od 1975 do 1985 ni bilo takšne narave, da bi šlo za kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno delo, ki se ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, zaradi česar bi bilo mogoče takšno delo po takrat veljavni delovnopravni zakonodaji opredeliti kot poseben delovni pogoj in kot takega v skladu z določbo 407. člena ZPIZ-1 upoštevati pri izračunu pokojninske osnove.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 39/2011
• VDSS sodba Psp 349/2011
• VDSS sodba Psp 293/2008