VDSS sodba Psp 106/2010

Jedro

Ker je tožnik tudi po zaključku vajeništva, ki se je končalo z zaključnim izpitom, nadaljeval z delom, ki ga je opravljal kot vajenec, v polnem delovnem času in za plačilo, ima to delo značilnosti delovnega razmerja in se všteje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se tožeči stranki čas od 27. 6. 1972 do 27. 7. 1972 prizna v zavarovalno dobo kot delovno razmerje pri prvotoženi stranki.

V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu (1. in 2. odstavek sodbe sodišča prve stopnje) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. odstavku spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 410,12 EUR v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 496,93 EUR v roku 8 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zoper prvotoženo stranko (1. odstavek izreka sodbe), zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko in sicer, da se odpravita odločbi drugotožene stranke z dne 27. 8. 20008 in z dne 8. 4. 2008 ter da se tožniku prizna v zavarovalno dobo čas delovnega razmerja pri prvotoženi stranki od 2. 12. 1968 do 1. 8. 1972 oziroma do 1. 10. 1969 (2. odstavek izreka sodbe) in sklenilo, da stranke nosijo svoje stroške postopka (3. odstavek izreka sodbe).

Zoper odločitev sodišča glede 1. in 2. točke izreka se pritožuje tožnik, zoper sklep o stroških postopka pa prvotožena stranka.

Tožnik v pritožbi meni, da je obrazložitev pomanjkljiva in se sodbe v razlogih ne da preizkusiti, obrazložitev je sama s seboj v nasprotju, zmotno je ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljen materialni predpis. Navaja, da je bil na podlagi učne pogodbe vajenec od 2. 12. 1968 do 2. 12. 1971, preostali vtoževani čas pa je čas izven vajeniške dobe, kar sodišče ne pojasni, čeprav je ves čas delal in imel enake pravice in dolžnosti ter prejemal plačo. Meni, da je pogodba, ki jo je sklenil oče, nezakonita, saj je bil sam poslovno sposoben za njeno sklenitev. Sodelavci so ga šteli za vajenca, ker je bil zelo mlad po delovnem stažu. Ne strinja se s tem, da je bil vajenec dalj časa, kot je določala učna pogodba, šolske obveznosti so trajale največ 3 leta, ostali čas ni mogel delati nezakonito in brez vseh pravic.

Prvotožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je tožnik zaključil izobraževanje z zaključnim izpitom, do končnega izpita pa je prejemal otroški dodatek, do katerega ne bi bil upravičen, če bi bil redno zaposlen. Ves čas do zaključnega izpita je prejemal vajeniško nagrado, ne pa plačo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Prvotožena stranka se pritožuje zoper sklep o stroških postopka in meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je o stroških postopka odločilo na podlagi 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Sodišče je spregledalo, da je prvotoženka gospodarska družba. 68. člen ZDSS-1 se nanaša le na zavod in ne na prvotoženo stranko, za katero velja 19. člena ZDSS-1, ki določa, da sicer velja Zakon o pravdnem postopku, ki ga je potrebno v danem primeru tudi uporabiti.

Pritožba tožnika zoper drugotoženo stranko je delno utemeljena.

Pritožba prvotožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti je pa napačno uporabilo materialno pravo v 3. odstavku izreka sodbe, ko je odločalo o stroških postopka glede prvotožene stranke in glede tožnika za čas od 27. 6. 1972 do 27. 7. 1972, ni pravilno ugotovilo dejansko stanje in je za to obdobje v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo.

Da bi pritožbeno sodišče popolno ugotovilo dejansko stanje, je opravilo pritožbeno obravnavo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje dejansko stanje. Tožnik je pri drugotoženi stranki dne 7. 11. 2007 na zapisnik podal zahtevo, da se mu čas od 3. 12. 1968 do 30. 9. 1969 všteje v pokojninsko dobo. Iz delovne knjižice je razvidno, da je bil tožnik v času 2. 12. 1968 do 27. 7. 1972 vajenec pri podjetju K. d.d., ... V tem obdobju je bil tožnik tudi prijavljen v zavarovanje pri drugotoženi stranki. K. ... je dne 5. 12. 1968 objavilo potrebno delovnega mesta za opravljanje dela vajenca, delovno mesto se je zasedlo z 2. 12. 1968. Sklenjena je bila učna pogodba za čas od 2. 12. 1968 do 2. 12. 1971. Pogodbo je dne 10. 4. 1969 podpisal tožnikov zakoniti zastopnik – njegov oče. Tožnik je zaključil šolanje s 26. 6. 1972, kot izhaja iz spričevala o zaključnem izpitu (v prilogi pod A/5). Tožnik je 11. 8. 1972 odšel na služenje vojaškega roka.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je drugotožena stranka z dokončno odločbo z dne 27. 8. 2008 pravilno odločila, ko je zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo z dne 8. 4. 2008, s katero je bilo odločeno, da se zahtevek tožnika za priznanje zavarovalne dobe za obdobje od 3. 12. 1968 do 30. 9. 1969 zavrne. Pravna podlaga v predmetni zadevi je v 3. alineji 1. odstavka 187. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), po kateri pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, obsega čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Tako je v zvezi z določbo 202. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) in pred tem veljavnega 100. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami), potrebno upoštevati določbo 126. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ, Ur. l. SFRJ, št. 51/64 do 60/71), po kateri se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan. Na podlagi dokumentacije, kakor jo je ocenilo sodišče prve stopnje, se je v tem obdobju zavarovanec učil trgovske stroke in opravil zaključni izpit za poklic prodajalca tehnične stroke dne 26. 6. 1972. Ker tožnik uveljavlja priznanje pravice do vštetja v zavarovalno dobo čas, za katerega je določen način ugotavljanja in upoštevanja pokojninske dobe TZPZ, je pomembna za pravilno odločitev določba 126. člena omenjenega zakona. Po 1. odstavku 126. člena TZPZ se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona. Čas, prebit v delovnem razmerju v prejšnjih obdobjih, se po tem zakonskem določilu všteje v zavarovalno dobo, če je oseba opravljala delo na podlagi delovnega razmerja, ne glede na dejstvo, da ni bila prijavljena v zavarovanje in da ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje. Pri tem velja poudariti, da so se delovna razmerja urejala in se še urejajo s predpisi o delovnih razmerjih, zavarovalna doba pa s predpisi o pokojninskem zavarovanju. Vštevnost nekaterih obdobij v zavarovalno dobo ni bila pogojena s prijavo v zavarovanje, praviloma tudi ne s plačilom (predhodnim ali naknadnim) prispevkom.

Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo Uredbo o vajencih (Ur. l. FLRJ, št. 39/52 s spremembami), po kateri je bil vajenec oseba, ki se je v podjetju, obrtnem ali trgovskem obratu ali v delavnici učil določenega poklica oziroma obrti. Šolanje in s tem tudi vajeništvo je praviloma trajalo tri leta. Učno pogodbo je za vajenca sklenil tisti od staršev, ki je skrbel za otroka. V predmetni zadevi je bila učna pogodba sklenjena 10. 4. 1969, s tem, da se učna doba začne 2. 12. 1968 in se konča 2. 12. 1971. Za tožnika, rojenega 19. 3. 1952, jo je sklenil njegov oče I.L. kot njegov zakoniti zastopnik, saj je bil tožnik mladoleten in s tem poslovno nesposoben. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bila pogodba nezakonita in da je bil tožnik poslovno sposoben, da sam sklene takšno pogodbo.

Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnika, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva in da se je ne da preizkusiti, s čimer pritožba uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točk 2. odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Očitana kršitev po stališču pritožbenega sodišča ni podana. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve. Ti razlogi niso nejasni, prav tako pa med njimi ni nasprotja o tem, kar se navaja v izreku sodbe in v razlogih sodbe. Kršitve postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana takrat, ko sodbe zaradi nerazumljivega ali protislovnega izreka, zaradi pomanjkanja sleherne obrazložitve, pomanjkanja obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti ali nerazumljivosti obrazložitve ali protislovne obrazložitve ter, nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe, objektivno zaradi navedenih napak ni mogoče preizkusiti.

Pritožba tožnika pa ima prav v tistem delu, ko navaja, da je tudi po zaključku vajeništva, ki se je končalo z zaključnim izpitom dne 26. 6. 1972, ostal še nadalje pri prvotoženi stranki do 27. 7. 1972. V tem obdobju več ne gre za vajeništvo. Upoštevajoč, da je tožnik, kakor izhaja tudi iz predsodnega postopka (priča M.F.) opravljal zahtevnejša dela za trgovskega vajenca, oziroma kakor je sam izpovedal, je delal poln delovni čas, tako kot ostali delavci, gre po mnenju pritožbenega sodišča za delovno razmerje, saj so izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja, za kar je s strani prvotožene stranke dobil tudi plačilo. Pri presoji pravne narave zaposlitve, kot jo uveljavlja tožnik, je potrebno izhajati iz vsebine tega delovnega razmerja, kot ga je opredeljeval takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih; značilnosti rednega delovnega razmerja so bile, da delavec opravlja določeno delo pri delodajalcu v predpisanem delovnem času z določeno plačo ob dogovorjenih delovnih in življenjskih pogojih. Temeljni pogoj za vštetje časa, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju, je torej njegova zaposlitve na določenem delovnem mestu s polnim delovnim časom in s pravico do osebnega dohodka po vloženem delu. Vsi navedeni elementi delovnega razmerja so pri tožniku podani v času po opravljenem vajeništvu, to je od 27. 6. 1972 do 27. 7. 1972. Datum 27. 7. 1972 šteje pritožbeno sodišče kot tisti datum, ko je delovno razmerje pri prvotoženi stranki prenehalo, do takrat, ga je prvotožena stranka vodila kot vajenca, tega dne pa je bil tudi odjavljen iz zavarovanja.

Tožnik je pri drugotoženi stranki uveljavljal priznanje zavarovalne dobe za obdobje od 3. 12. 1968 do 30. 9. 1969, pred sodiščem pa je tožbeni zahtevek razširil na obdobje od 2. 12. 1968 do 1. 8. 1972. Tožnik za čas, o katerem drugotožena stranka ni odločala, v bistvu ni izpolnjeval procesne predpostavke za vložitev tožbe (63. člen ZDSS-1), vendar gre za relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo nobena stranka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavila.

Prvotožena stranka v pritožbi pravilno uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. 1. odstavek 68. člena ZDSS-1 določa, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka. Prvotožena stranka ni zavod in zanjo veljajo splošna pravila ZPP glede na uspeh v pravdi. Tožnik je tako dolžan prvotoženi stranki povrniti stroške postopka, ki so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in sodno prakso, kot potrebne stroške rednega postopka je sodišče prvotoženi stranki priznalo 300 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za udeležbo na glavni obravnavi, 50 točk za čas trajanja naroka in 80 točk za čas odsotnosti iz pisarne, kar skupaj znaša 730 točk in 2 % za materialne stroške ter 20 % za DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 410,12 EUR. Po enakem principu so odmerjeni tudi pritožbeni stroški prvotožene stranke in sicer 375 točk za pritožbo in za udeležbo na glavni obravnavi, 160 točk za odsotnost iz pisarne, 10 točk za 2 % stroške ter 184 točk za 20 % DDV, kar skupaj znaša 433,29 EUR ter za potne stroške ... 63,64 EUR, skupaj 496,93 EUR.

V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče na podlagi 351. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in mu za čas od 27. 6. 1972 do 27. 7. 1972 priznalo v zavarovalno dobo to obdobje kot delovno razmerje pri prvotoženi stranki. V preostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi prvotožene stranke je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 3. odstavku spremenilo tako, da je tožnika zavezalo k plačilu povrnitve stroškov prvotoženi stranki. Ta trpi tudi pritožbene stroške prvotožene stranke, kar je v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 216/2010
• VDSS sodba Psp 790/2008
• VDSS sodba Psp 188/99