VDSS sodba Psp 101/2010

Jedro

Tožnica kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti, ki ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, ima, ker je izgubila delo brez svoje volje ali krive, pravico do povečane delne invalidske pokojnine za 40 %, nima pa pravice do nadomestila za invalidnost, zato je njen tožbeni zahtevek, da se ji poleg povečane delne invalidske pokojnine prizna tudi nadomestilo za invalidnost, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se razveljavita odločbi toženca št. ... z dne 12. 9. 2007 in številka ... z dne 22. 6. 2007 ter se naloži tožencu, da dopolni odločbo z dne 22. 6. 2007 tako, da prizna tožnici tudi pravico do nadomestila za invalidnost kot invalidu III. kategorije s pravico do dela na drugem delovnem mestu zaradi brezposelnosti od 2. 5. 2007 dalje in da izplača pripadajoče nadomestilo za invalidnost od 2. 5. 2007 dalje in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle zneske v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. v mesecu za znesek iz preteklega meseca, v bodoče dospevajoče obroke pa v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. v mesecu za znesek iz preteklega meseca, vse v 8 dneh pod izvršbo in tožnici povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje v 8 dneh pod izvršbo. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje kot sporno v tej zadevi štelo, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1. Tožnica je invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od 1. 3. 2006 dalje. Toženec ji je odmeril delno invalidsko pokojnino za dve uri, ni pa ji odmeril nadomestila za invalidnost za preostalih 6 ur, ko ima pravico do dela na drugem delovnem mestu knjigovodja z omejitvami. Vztraja, da ima pravico tudi do nadomestila po 94. členu ZPIZ-1, ker ji je delovno razmerje prenehalo brez njene volje ali krivde, in ne le pravico do delne invalidske pokojnine za dve uri na dan. Drugačna uporaba zakonskih določb je tožnico postavilo v neenakopraven položaj z invalidi III. kategorije, ki so zmožni za 8-urno delo. Le-ti namreč v primeru prenehanja zaposlitve brez lastne volje in krivde pridobijo pravico do nadomestila pri tožencu za 8 ur. Toženec pa tožnici priznava v enakem primeru le pravico do nadomestila za dve uri in tudi v času brezposelnosti prejema le nadomestilo za dve uri, ne za vseh osem ur. Namen zakonodajalca ni bil, da posamezne kategorije zavarovancev različno obravnava in priznava enim več, drugim pa manj pravic. Prepričana je, da bi ji ob upoštevanju enakosti pred zakonom in pravilni uporabi zakona, sodišče moralo priznati tudi pravico do nadomestila za invalidnost za 6 ur. Vztraja, da toženec napačno uporablja v njenem primeru 93. člen zakona in da bi moral upoštevati tudi 94. člen ZPIZ-1 za 6 ur, ko dela na drugem delovnem mestu. Prepričana je, da ima pravico tudi do nadomestila po 94. členu ZPIZ-1, ker je pri njej nastala invalidnost III. kategorije in je njena delovna zmožnost za njen poklic zmanjšana za manj kot 50 % in se je zaposlila na drugem delovnem mestu z omejitvami po odločbi toženca. Citira 93. člen in 94. člen ZPIZ-1 in meni, da sta pri njej podana oba primera tako po 93. kot po 94. členu, ki se med seboj ne izključujeta. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo zoper odločbi toženca št. ... z dne 12. 9. 2007 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 22. 6. 2007, s katero je toženec tožnici priznal pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 163,52 EUR na mesec od 2. 5. 2007 dalje ter odločil, da se delna invalidska pokojnina izplačuje v mesečnem znesku za nazaj in sicer za čas, ko je zavarovanka, sedaj tožnica, prijavljena pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Ugotovil je, da je tožnica zaradi posledic bolezni razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in da ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu z omejitvami od 1. 3. 2006 dalje in da je po sporočilu R. d.o.o. z dne 17. 7. 2006, z dnem 1. 8. 2006 izgubila delo brez lastne volje ali krivde in da je od 2. 8. 2006 dalje prijavljena pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, kar je razvidno iz potrdila Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Urad za delo ... z dne 10. 4. 2007. V konkretni zadevi je sporno, ali je tožnica, ki je delovni invalid III. kategorije invalidnosti in ima priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu z omejitvami, upravičena do nadomestila za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1.

V 93. členu ZPIZ-1 je določeno, da ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Delna invalidska pokojnina se glede na 2. odstavek citirane določbe odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti in sicer v višini 25 %, ko zavarovanec dela s krajšim delovnim časom za 6 ur dnevno. Skladno s 3. odstavkom 93. člena zakona pa se tako odmerjena delna invalidska pokojnina poveča za 40 %, če zavarovanec izgubi delo brez lastne volje ali krivde. Glede na 3. odstavek 93. člena, ki se izrecno sklicuje na odmero iz prejšnjega odstavka, to je na odmero iz 2. odstavka, pomeni, da se za 40 % poveča delna invalidska pokojnina, odmerjena po 2. odstavku 93. člena in ne morda po odmeri delne invalidske pokojnine po 2. alineji 3. odstavka, torej, ko se delna invalidska pokojnina, ker zavarovanec ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen in je premeščen na drugo delovno mesto, poveča za 30 %.

V 94. členu pa je določeno, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 50. letu starosti ali invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen. V 92. členu ZPIZ-1 je določeno, da ima pravico do nadomestila za invalidnost v skladu s 94. členom zakona zavarovanec iz 2. in 3. alineje 1. odstavka 91. člena, to je zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen in dela na novem delovnem mestu. Med zavarovanci, ki pridobijo pravico do nadomestila za invalidnost v citirani določbi 92. člena, ki se sklicuje na 91. člen zakona, niso našteti zavarovanci iz 93. člena zakona, pač pa izrecno zavarovanci s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerih je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in pa zavarovanci s III. kategorijo invalidnosti, če je njihova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % (in ne več kot 50 % kot pri zavarovancih iz 93. člena zakona) in če še lahko delajo v svojem poklicu s polnim delovnim časom in ne s skrajšanim delovnim časom, kot zavarovanci iz 93. člena ZPIZ-1.

Takšna pravna ureditev kaže na to, da zavarovanec iz 93. člena ZPIZ-1 ne more pridobiti poleg delne invalidske pokojnine, odmerjene glede na odstotek skrajšanja polnega delovnega časa in povečane za 40 %, še nadomestila za invalidnost. Takšna pravna ureditev je tudi ustrezna glede na obseg pravic, ki jih zavarovanec iz 93. člena zakona pridobi iz invalidskega zavarovanja.

Ker je po prepričanju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 683/2009
• VDSS sodba Psp 321/2010
• VDSS sodba Psp 308/2010