VDSS sodba Psp 83/2010

Jedro

Tožnica, ki opravlja odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa, je v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena za polovični delovni čas in izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, ima skladno z načelom enakosti pravico do delne (starostne) pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 5. 2008 in št. ... z dne 16. 9. 2008 (1. točka izreka). V 2. točki izreka je tožnici od 1. 5. 2008 dalje priznalo pravico do delne starostne pokojnine v višini polovice starostne pokojnine, mesečno odmerjene z odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 3. 2008. V 3. točki izreka je toženo stranko obvezalo, da tožnici za čas od 1. 5. 2008 dalje izplačuje polovico starostne pokojnine, odmerjene z omenjeno odločbo, v znesku 547,37 EUR mesečno z vsemi naknadnimi uskladitvami, neizplačane mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje, v 15 dneh.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka pritožila tožena stranka ter predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodbo sodišče izdalo ob upoštevanju, da sta po odločbi Ustavnega sodišča opr. št. U-1-358/04 z dne 19. 10. 2006 določba 1. odstavka 58. člena ter 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 v neskladju z ustavo. Ustavno sodišče je Državnemu zboru naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku 9 mesecev od objave odločbe v Uradnem listu RS. Ugotovitveno odločbo je Ustavno sodišče izdalo, ker je ugotovilo, da gre za položaj iz 1. odstavka 48. člena Zakona o ustavnem sodišču. Navedenih določb ZPIZ-1 ni odpravilo ali razveljavilo, to pomeni, da pravne posledice ugotovljene neskladnosti še niso urejene. Dokler zakonodajalec neskladja z ustavo ne odpravi omenjeni določbi predstavljata veljavno materialno pravo in ju je potrebno uporabljati, kar pomeni, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke zakoniti. Sodišče je nezakonito prevzelo vlogo zakonodajalca in s tem kršilo določbo 125. člena Ustave, po kateri so sodniki vezani na ustavo in zakon. Toženo stranko obvezuje načelo zakonitosti, določeno v 6. členu Zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem je o pravici dolžna odločiti v skladu z obsegom pravic, določenih v materialnem pravu. Odločitev prvostopenjskega sodišča pomeni kršitev določbe 50. člena in 4. odstavka 153. člena Ustave. Tožnica je imela status samozaposlene osebe po 5. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, pravica do delne starostne pokojnine pa po veljavni ureditvi pripada le osebam v delovnem razmerju. Zato tudi ni podlage za plačilo zakonskih zamudnih obresti, kot jih je v 3. točki izreka priznalo sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev in navaja, da tožena stranka neutemeljeno razlikuje med zavarovanci v delovnem razmerju in samozaposlenimi. Z vložitvijo pritožbe tožena stranka krši ustavno načelo enakosti pred zakonom. Dne 15. 1. 2010 je tožena stranka tožnici poslala vabilo, da ji prinese potrdilo o prijavi v zavarovanje. To je tožnica tudi storila, iz prijave se vidi, da je od 1. 5. 2008 zavarovana za delovni oz. zavarovalni čas 20 ur tedensko. Odgovoru prilaga fotokopijo vabila Območne enote ... tožene stranke z dne 14. 1. 2010 ter potrdilo o prijavi - odjavi podatkov o zavarovanju s sprejemno štampiljko Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 6. 6. 2008.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodbo je sprejelo po zakonito izvedenem postopku, v katerem ni bilo očitanih kršitev, niti kršitev, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Iz listin v upravnem spisu ter listin, ki jih je predložila tožnica izhaja, da po odločbi Odvetniške zbornice Slovenije št. ... z dne 23. 4. 2008 od 1. 5. 2008 opravlja odvetniško dejavnost s polovico delovnega (zavarovalnega) časa. Prijavo polovičnega delovnega oz. zavarovalnega časa v trajanju 20 ur na teden je tožnica 6. 6. 2008, v skladu s 3. odstavkom 23. člena in ob upoštevanju 3. odstavka 2. člena ter 21. alineje 8. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in 111/2007) vložila pri pristojni Območni enoti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v ...

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališči prvostopenjskega glede uporabe določbe 1. odstavka 58. člena in 2. odstavka 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Pravilnost stališč prvostopenjskega sodišča, da je potrebno, upoštevajoč dejstvo, da so pri plačilu prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje samozaposleni in zavarovanci v delovnem razmerju v enakem položaju, zavarovance enako obravnavati tudi pri uveljavljanju pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja, je potrjena z dvema sodbama Vrhovnega sodišča (sodbi opr. št. VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007 in VIII Ips 485/2008 z dne 9. 2. 2010).

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-1-358/04 z dne 19. 10. 2006 ugotovilo, da je nerazumen kriterij, po katerem se pravica do delne pokojnine v primeru dela z največ polovico polnega delovnega časa priznava le osebam v delovnem razmerju. Zakon res ne ureja pravice samozaposlenih do delne pokojnine, Ustavno sodišče je ugotovilo, da je v tem delu pomanjkljiv in se pri odločitvi sklicevalo na 48. člen Zakona o ustavnem sodišču (ZUSTS, Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami) ter zakonodajalcu naložilo, da neustavnost odpravi v določenem roku, ki je potekel 3. 8. 2007. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 485/2008, s katero je zavrnilo revizijo tožene stranke, opozorilo, da je neustavnost ZPIZ-1 v pomanjkljivi ureditvi pravic samozaposlenih. Zakonsko praznino sodišče zapolni z upoštevanjem predpisov, ki urejajo podobne primere, če se zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, kot določa 3. člen Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94, 45/95, 38/99, 28/2000, 73/2004, 72/2005 in 127/2006). Če je rešitev zadeve kljub tem pravno dvomljiva, sodišče odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi ter pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in utrjenimi spoznanji pravne vede.

Po Zakonu o odvetništvu (ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/93, 24/2001, 54/2008 in 35/2009) se odvetništvo opravlja kot svoboden poklic (2. odstavek 1. člena), ki ga mora odvetnik opravljati dejansko in stalno (1. odstavek 22. člena). Delovnega časa za opravljanje odvetniške dejavnosti ali poslovnega časa za odvetniško pisarno ne določa niti zakon niti podzakonski predpis. V skladu z načelom enakosti pred zakonom je odločitev, da ima pravico do delne pokojnine samozaposleni, ki svojo dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega časa, kar je splošni pogoj za priznanje pravice do delne pokojnine po 1. odstavku 58. člena ZPIZ-1. To pravico je potrebno priznati ob upoštevanju enakopravnega obravnavanja zavarovancev, ki jih zakon izenačuje tudi glede obveznosti zavarovanja in plačevanja prispevkov, od katerih je po 5. in 6. odstavku 7. člena ZPIZ-1 odvisna pridobitev pravic. Pogoji glede pokojninske dobe in namen, ki ga zasleduje ZPIZ-1 so, da se zavarovancem omogoči čim daljša ohranitev statusa, kar pomeni, da kljub izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice še naprej ostanejo tudi zavezanci za plačevanje prispevkov.

Ni sporno, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, saj ji je bila ta pravica že priznana z odločbo št. ... z dne 12. 3. 2008.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tudi zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlih neizplačanih zneskov delne pokojnine od dneva, od katerega je tožnica izplačilo zahtevala. Zahtevo za priznanje pravice je tožnica vložila 23. 4. 2008 ter jo dopolnila 29. 4. 2008. Od 1. 5. 2008 po odločbi Odvetniške zbornice opravlja dejavnost in je prijavljena v zavarovanje za polovico polnega delovnega časa, kar pomeni, da je kot nezavarovana oseba za drugo polovico polnega delovnega časa po 1. odstavku 157. člena ZPIZ-1 od navedenega dne upravičena do izplačila delne pokojnine, kar tudi zahteva. Podlaga za ugoditev obrestnemu zahtevku je 2. odstavek 276. člena ZPIZ-1, po katerem se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezen znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oz. vlagatelja, delodajalca oz. druge osebe. Ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine je bila znana omenjena odločba Ustavnega sodišča. Tožena stranka je nezakonito izdala zavrnilno odločbo, tožnici je zato dolžna plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. Ob tem ni pomembno, da tožnica odškodnine ni izrecno uveljavljala, saj je Ustavno sodišče v odločbi opr. št. Up 133/04 z dne 1. 12. 2005 opozorilo, da navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni obvezna sestavina vsebine tožbe. Tožnica je navedla vsa odločilna dejstva in postavila zahtevek, na podlagi katerega je pravilna sodba, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi izdaje nezakonite odločbe ter kasnejšega priznanja pravice za nazaj, tožnici potrebno priznati tudi zakonske zamudne obresti.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 471/2009
• VDSS sodba Psp 232/2010
• VDSS sodba Psp 896/2007