VDSS sodba Psp 81/2010

Jedro

Zgolj zato, ker je bila tožnici z odločbo že priznana pravica do državne štipendije, ji ob izpolnjevanju drugih pogojev ni mogoče zavrniti pravice do Zoisove štipendije. Določilo 1. alineje 1. odstavka 9. člena ZŠtip, kjer je kot eden izmed splošnih pogojev za pridobitev štipendije določen pogoj, da štipendijo lahko pridobi upravičenec, če hkrati ne prejema katere od štipendij iz 5. odstavka ZŠtip, katere namen je preprečiti sočasno prejemanje več štipendij, ne omejuje upravičenca, da bi izbral, katero štipendijo, za katero izpolnjuje pogoje, bo prejemal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 7. 2009 in odločbo Javnega sklada RS za ... št. ... z dne 19. 12. 2008 (prvi odstavek izreka). Javnemu skladu RS za ... je naložilo, da je dolžan tožnici v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati odločbo o Zoisovi štipendiji (drugi odstavek izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno razlagalo 9. člen Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/07, 63/07, v nadaljevanju ZŠtip), saj mora izključevalna okoliščina, da kandidat prejema eno od štipendij po 5. členu zakona, obstajati ne samo na dan vložitve vloge, ampak tudi na dan odločanja in ves čas prejemanja štipendije. Drugačna interpretacija bi pomenila kršenje ZŠtip. Pogoj neprejemanja druge vrste štipendije iz 5. člena ZŠtip predstavlja le enega izmed splošnih pogojev za pridobitev štipendije, ki jih mora štipendist izpolnjevati ves čas prejemanja štipendije, v nasprotnem primeru nastopi razlog prenehanja štipendijskega razmerja, ki ima za posledico vračilo štipendije. Vztraja tudi na stališču, da ZŠtip ne ureja možnosti izbire štipendije, ki bi bila za tožnico ugodnejša. Če bi imel tak namen, bi to tudi določil. Nadalje navaja, da je sodišče očitno spregledalo, da kandidat lahko hkrati odda ne samo vlogo za državno in Zoisovo štipendijo, ampak tudi vlogo za druge vrste štipendij iz 5. člena ZŠtip in celo za štipendijo, ki ni urejena v ZŠtip. Slednji namreč med splošnimi pogoji ne določa samo, da kandidat ne sme hkrati prejemati štipendije iz 5. člena ZŠtip, ampak tudi, da ne sme prejemati štipendij po drugih predpisih. ZŠtip v 43. členu določa, da se pri dodeljevanju državnih štipendij in Zoisovih štipendij uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. O vlogah za Zoisovo štipendijo odloča Javni sklad RS ... (okrog 11.000 - 12.000 vlog), o vlogah za državno štipendijo pa odločajo krajevno pristojni centri za socialno delo (na letni ravni okrog 50.000 - 60.000 vlog). O vlogah za Zoisovo štipendijo odloča le en organ, in sicer Javni sklad, v primeru državnih štipendij pa o vlogah odloča 62 centrov za socialno delo. Med obema prvostopenjskima organoma ne obstaja nikakršen dogovor glede obravnave vlog za posamezno vrsto štipendije. Gre tudi za različna upravna postopka, ki se začneta izključno na zahtevo stranke. CSD tako ne more ravnati usklajeno na način, da bi počakalo na odločitev Javnega sklada. Opozarja tudi na dejstvo, da je odločba CSD z dne 28.10.2008 dokončna. Na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, s spremembami, v nadaljevanju ZUP) ni podan nobeden od razlogov za odpravo odločbe, s čimer bi se odpravile tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, to je vračilo štipendije. V zvezi s sklicevanjem sodišča prve stopnje na načelo socialne države pa meni, da omenjeno načelo ni bilo kršeno, saj se je socialna problematika tožnice reševala tako, da ji je CSD dodelil državno štipendijo. Socialno kategorijo predstavljajo zgolj državne štipendije, zato jih tudi podeljujejo CSD. Te štipendije so namreč vezane na dohodke družinskih članov kandidata. Zoisove štipendije pa ne predstavljajo socialne kategorije, ampak so namenjene intelektualno nadarjenim dijakom in študentom. Tožnica je s tem, ko je oddala vlogo za državno štipendijo izrazila voljo, da uveljavlja pravico do državne štipendije. Res je tožnica vložila tudi vlogo za Zoisovo štipendijo, vendar pa glede na sistem, ki ga ureja ZŠtip, lahko pridobi tisto štipendijo, o kateri je najprej odločeno. Tožnica bi najprej lahko oddala vlogo za Zoisovo štipendijo in v primeru neizpolnjevanja pogojev za to štipendijo nato oddala še vlogo za državno štipendijo. Javni poziv za dodelitev državnih štipendij, ki je bil objavljen 1. 9. 2008, je namreč jasno določal, da rok za oddajo vlog za državno štipendijo ni omejen, za razliko od Zoisovih štipendij, kjer je bil rok z javnim pozivom določen. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbe.

Tožnica je na pritožbo podala odgovor, v katerem navaja, da se s pritožbo ne strinja in poudarja, da ni stvar Javnega sklada, kako bo vračala državno štipendijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 15. 7. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 19. 12. 2008, s katero je bila tožničina vloga za dodelitev Zoisove štipendije zavrnjena.

Pravna podlaga za odločitev v tem socialnem sporu je podana v določbah ZŠtip in Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 51/2008). Iz 1. odstavka 9. člena ZŠtip, kjer so določeni splošni pogoji za pridobitev štipendije, izhaja, da lahko štipendijo po tem zakonu pridobijo upravičenci iz 8. člena tega zakona, ki ob prvem vpisu v 1. letnik poklicne oziroma srednje šole niso starejši od 18 let ter upravičenci, ki ob prvem vpisu v 1. letnik višješolskega ali visokošolskega izobraževanja oziroma ob prvem vpisu na prvo, drugo ali tretjo stopnjo izobraževanja niso starejši od 26 let in hkrati ne prejemajo katere od štipendij iz 5. člena tega zakona; štipendije ali drugih prejemkov za izobraževanje po drugih predpisih; niso v delovnem razmerju oziroma ne opravljajo samostojne registrirane dejavnosti; niso vpisani v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listin v spisu in zaslišanja tožnice ugotovilo sledeče dejansko stanje, česar pritožba tudi ne izpodbija. Tožnica je dne 6. 10. 2008 vložila vlogo za pridobitev pravice do Zoisove štipendije za študijsko leto 2008/2009 kot redna študentka 4. letnika študija zgodovine na ... fakulteti v ... K vlogi je predložila s strani fakultete potrjen izpis ocen in potrdilo fakultete, da je uvrščena med 5% najboljših študentov v svojem letniku. Javni sklad RS za ... je njeno vlogo z odločbo št. ... z dne 19. 12. 2008 zavrnil z obrazložitvijo, da pogoji za dodelitev Zoisove štipendije po 9. členu ZŠtip niso izpolnjeni, ker tožnica že prejema državno štipendijo, ki ji je bila dodeljena z odločbo Centra za socialno delo ... št. ... z dne 28. 10. 2008. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo drugostopenjskega organa tožene stranke št. ... z dne 15. 7. 2009 zavrnjena kot neutemeljena. Tožnica je že v predsodnem kot v sodnem postopku navajala, da je najprej res vložila vlogo za državno štipendijo, saj si je hotela zagotoviti redno izplačevanje le-te. Šele kasneje, ko je izvedela, da lahko kandidira za Zoisovo štipendijo, fakulteta je namreč izdala potrdilo o uvrstitvi med najboljših 5% študentov šele zadnji dan roka za oddajo vlog za pridobitev Zoisove štipendije, pa je vložila še vlogo za pridobitev Zoisove štipendije. Takoj, ko je prejela odločbo o državni štipendiji, je želela le-to „zamrzniti“ dokler ne bi prejela odločitve o Zoisovi štipendiji.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe z dne 15. 7. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 19. 12. 2008 in je zaključilo, da je v danem primeru prišlo do kršitve materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da mora izključevalna okoliščina, da kandidat prejema eno od štipendij po 5. členu ZŠtip glede na 9. člen ZŠtip, obstajati na dan vložitve vloge in ne na dan odločanja ter da mora imeti tožnica možnost izbire, katero štipendijo bo prejemala.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na zgoraj ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Glede pritožbenih navedb, da je za odločitev v predsodnem postopku pomembno pravno in dejansko stanje do izdaje odločbe prvostopenjskega organa tožene stranke in ne le v času vložitve vloge, kot to navaja sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče poudarja, da je za rešitev stvari pomembno tisto dejansko stanje, ki obstoji ob izdaji odločbe prve stopnje oziroma na dan, s katerim stranka uveljavlja, da je pridobila določeno pravico (tako izhaja iz pravne literature: dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana 1985, str. 266), vendar pa navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve v sporni zadevi. Namen 1. alineje 1. odstavka 9. člena ZŠtip, kjer je kot eden izmed splošnih pogojev za pridobitev štipendije določen pogoj, da štipendijo lahko pridobi upravičenec, če hkrati ne prejema katero od štipendij iz 5. člena tega zakona, je jasen, to je preprečiti sočasno prejemanje več štipendij. Ne omejuje pa upravičenca, da bi izbral, katero štipendijo, za katero izpolnjuje pogoje po tem zakonu, bo prejemal. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je tožnica s tem, ko je vložila vlogo za pridobitev pravice do državne štipendije izrazila voljo, da uveljavi pravico do le-te in da lahko glede na sistem, ki ga ureja ZŠtip pridobi zgolj tisto štipendijo, o kateri je najprej odločeno. Nesporno je, da je tožnica vložila dve vlogi za pridobitev različnih štipendij. Najprej je pri Centru za socialno delo ... vložila vlogo za pridobitev pravice do državne štipendije, kasneje dne 6. 10. 2009 pa je pri Javnem skladu RS za ... vložila še vlogo za pridobitev pravice do Zoisove štipendije. Tožnica je tako izrazila voljo, da pridobi bodisi državno bodisi Zoisovo štipendijo, torej tisto, ki bi bila zanjo ugodnejša. Res je, da je bilo o vlogi za dodelitev državne štipendije odločeno prej kot o vlogi za dodelitve Zoisove štipendije (dne 28. 10. 2009), vendar pa to dejstvo samo po sebi ne more biti razlog za zavrnitev vloge za dodelitev Zoisove štipendije. Kot že rečeno, je namen 1. alineje 1. odstavka 9. člena ZŠtip preprečiti hkratno prejemanje več štipendij. Skladno s temeljnim načelom varstva pravic in varstva javnih koristi (7. člen ZUP) je organ dolžan tožnici omogočiti, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice. V sporni zadevi to pomeni, da organ najprej ugotovi izpolnjevanje ostalih pogojev za pridobitev Zoisove štipendije in nato tožnici omogoči, da se izjavi, katero štipendijo bo prejemala. V kolikor bi se tožnica odločila za prejemanje Zoisove štipendije, bi morala v zvezi s tem predložiti še ustrezno odločbo, da se ji državna štipendija ne izplačuje. Od izbire dalje bo tako tožnica prejemala zgolj eno štipendijo, zaradi česar bo namen 1. alineje 1. odstavka 9. člena ZŠtip izpolnjen. Zmotno je torej stališče pritožbe, da je izbira med različnimi štipendijami izčrpana s samo vložitvijo vloge za eno izmed štipendij, o kateri je bilo prej odločeno. V primeru takšnega stališča tožnica vse dokler bi izpolnjevala pogoje za pridobitev ene izmed štipendij po ZŠtip ne bi mogla pridobiti druge štipendije in torej izbrati tisto, ki bi bila zanjo ugodnejša. Takšna razlaga 1. alineje 1. odstavka 9. člena Zštip po stališču pritožbenega sodišča ne more zdržati, nenazadnje ZŠtip ureja različne vrste štipendij, ki imajo različno dejansko in pravno podlago.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožena stranka trpi stroške pritožbe sama.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 392/2014
• VDSS sodba Psp 405/2014
• VDSS sodba, Psp 204/2010