VDSS sodba in sklep Psp 50/2010

Jedro

Ker se delovno razmerje in s tem lastnost zavarovanca v primerih, kadar je za osebe plačan prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, dokazuje s pogodbo o zaposlitvi, dokazilom o rednem izplačevanju plače ali z dokazilom o plačanih prispevkih, tožnik, čeprav je predložil pogodbo o zaposlitvi, ni dokazal obstoja delovnega razmerja, ker ni dokazal, da so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma je sam zatrjeval, da prispevki niso bili plačani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 11. 2. 2008 v zvezi z odločbo št. ... z dne 13. 11. 2007 in se mu na podlagi obstoječega delovnega razmerja pri delodajalcu Č. ... d.o.o., ..., prizna lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za ves čas od 25. 7. 1994 do 28. 2. 1999, razen za obdobje, ko je bil v zavarovanje prijavljen kot brezposelna oseba in sicer od 26. 7. 1994 do 25. 4. 1995 in da mu je toženec dolžan povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. S sklepom pa je zaradi umika primarnega tožbenega zahtevka postopek v tem delu ustavilo.

Tožnik je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni ter prizna lastnost zavarovanca ali, da se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodba nezakonita, ker ni sklepa o prekinitvi postopka. Sodišče prve stopnje je priznalo, da je stečaj ničen in nezakonit, da pa mora to ugotoviti pristojno sodišče, ne pa socialno sodišče, ki za to ni pristojno. Sodišče prve stopnje o prekinitvi postopka sploh ni odločilo. S tem je podan zakoniti razlog za razveljavitev in odpravo sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Drugi razlogi so vsebinski. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati Ustavo Republike Slovenije in zakon in posebej Zakon o sodnem registru. Po ustavi Republike Slovenije bi moral ZPIZ in matična evidenca pri ZPIZ vrniti zadevo v prejšnje stanje in popraviti podatke v matični evidenci. Sodišče bi njegovi tožbi moralo v celoti ugoditi in mu priznati lastnost zavarovanca, ne pa, da je zadevo preložilo na drugo sodišče, ki je pristojno za razglasitev ničnosti stečaja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Dodatno pa poudarja naslednje.

V 7. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je določeno, da je socialno sodišče pristojno za odločanje v sporih na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja, starševskega varstva in družinskih prejemkov ter na področju socialnih prejemkov. Poleg tega pa je socialno sodišče pristojno za odločanje o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev in o povrnitvi škode ter v drugih socialnih sporih, za katere tako določa zakon. Glede na 58. člen ZDSS-1 so socialni spori spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. Kot je določeno v 63. členu ZDSS-1 pa je socialni spor dopusten, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, če je tožeča stranka uveljavljala, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.

Sodišče prve stopnje je pravilno skladno s takšno pravno ureditvijo in določbo 63. člena ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih odločb toženca z dne 11. 2. 2008 ter z dne 13. 11. 2007 in ugotavljalo, ali je tožnik v obdobju od 25. 7. 1994 do 28. 2. 1999, razen v obdobju od 26. 7. 1994 do 25. 4. 1995, imel lastnost zavarovanca. Pravilno pa je tudi pojasnilo, da ugotavljanje ničnosti stečaja ni v pristojnosti tega sodišča (7. člen in 58. člen ZDSS-1), zaradi česar za sklep o prekinitvi postopka, ni imelo nobene podlage.

Pravna podlaga v sporni zadevi je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ter Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ). ZPIZ-1 v 7. členu določa, da so v obvezno zavarovanje vključeni državljani Republike Slovenije in tujci ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa ta zakon ali Mednarodni sporazum. Zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Smiselno enako določa tudi ZMEPIZ v 45. členu. V 46. členu pa ta zakon določa, da ima lastnost zavarovanca vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ-1 in je prijavljena v zavarovanje. Glede na določbo 258. člena ZPIZ-1 se lastnost zavarovanca iz obveznega zavarovanja ugotavlja na podlagi predpisov o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na določbi 47. in 48. člena ZMEPIZ se praviloma lastnost zavarovanca pridobi na podlagi prijave v zavarovanje, lahko pa tudi z ugotavljanjem zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti s strani zavoda in sicer kot določa 49. člen ZMEPIZ v primerih, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje oziroma, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbami 25. člena ZPIZ-1. Pod pogojem, da je vložena prijava v zavarovanje, osebe v delovnem razmerju pridobijo lastnost zavarovanca z dnem vstopa v delovno razmerje (47. člen). V 2. odstavku 48. člena ZMEPIZ pa je določeno, da če pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, še traja, pridobi oseba lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja in sicer največ od uveljavitve ZPIZ-1, to je od 1. 1. 2000 dalje. Na kakšen način osebe v delovnem razmerju dokazujejo obstoj delovnega razmerja in s tem lastnosti zavarovanca, določa Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 32/96), na katerega uporabo napotuje določba 68. člena ZMEPIZ. V 2. členu citiranega pravilnika je določeno, da osebe v delovnem razmerju dokazujejo obstoj delovnega razmerja in s tem lastnosti zavarovanca, s pravnomočno sodno odločbo ali s pravnomočno odločbo upravnega organa, pristojnega za inšpekcijo dela. V primerih, kadar je za osebe plačan prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa se lastnost zavarovanca iz delovnega razmerja lahko dokazuje tudi s pogodbo o zaposlitvi, z dokazilom o rednem izplačevanju plače ali z dokazilom o plačanih prispevkih.

V konkretnem primeru obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu Č. ... d.o.o. tožnik ni izkazal. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik za svoje trditve, da je bil dne 3. 11. 1996 imenovan za v.d. direktorja in da je ves čas delo v.d. direktorja tudi opravljal, vendar ne na sedežu družbe, ni predložil nobenega dokaza. Prav tako pa ni predložil nobenega dokaza, da so plačani prispevki oziroma nasprotno, na naroku je celo zatrjeval, da prispevki za sporno obdobje niso bili plačani. Tako, da tudi niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 2. člena pravilnika, ker se zgolj na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 1996, ki se nahaja v upravnem spisu, ne da bi bili plačani prispevki, ali predloženi dokazi o redno izplačanih plačah, ne šteje, da je obstajalo delovno razmerje. Tožnik pa obstoja delovnega razmerja in s tem lastnosti zavarovanca tudi ni izkazal s pravnomočno sodno odločbo ali s pravnomočno odločbo upravnega organa, pristojnega za inšpekcijo dela. Tožnik je sicer predložil tožbo za razveljavitev in ničnost sklepa o prekinitvi delovnega razmerja zaradi stečaja z dne 26. 7. 1994, vendar je v zvezi s temi postopki pojasnil, da nobeden od njih še ni pravnomočno zaključen. Razen tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bili obe tožbi vloženi zoper Republiko Slovenijo in ne zoper delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, izpodbijana sodba in sklep, s katerim je sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek v skladu s 188. členom ZPP ustavilo, ker je tožnik tožbo v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, umaknil, pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 525/2014
• VDSS Sodba Psp 193/2018
• VDS sodba Psp 612/2006