VDSS sodba Psp 21/2010

Jedro

Ker med tožnico in pokojnim zavarovancem zunajzakonska skupnost ni obstajala, saj je bil pokojni zavarovanec ves čas skupnega bivanja s tožnico in tudi ob smrti poročen z drugo žensko, tožnica nima pravice do vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroške pritožbe nosi tožnica sama.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba toženke z dne 19. 5. 2008 in da se ji prizna pravica do dela vdovske pokojnine.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svoji pooblaščenki zaradi zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi navaja, da je s pokojnim M.S. živela v izvenzakonski skupnost 41 let in ima z njim dva otroka stara 39 in 34 let ter tako izpolnjuje pogoje za pravico do vdovske pokojnine po 110. in 114. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zakonska zveza, ki jo je pokojni zavarovanec sklenil z D.S. je le formalno obstajala, žena se je kmalu po poroku odselila v tujino in so bili med možen in ženo prekinjeni vsi stiki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistveno kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke s katero se je njena pritožba zavrnila, izrek prvostopenjske odločbe pa spremenil tako, da se je zahteva za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine po umrlem M.S., rojenem 12. 10. 1937 zavrnila.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kakor izhaja iz listin v upravnem spisu je razvidno, da je tožnica živela s pokojnim zavarovancem od leta 1966 do smrti ter z njim imela dva otroka. Tožnica in pokojni zavarovanec nista nikoli sklenila zakonske zveze, ker je bil pokojni zavarovanec poročen ves čas skupnega bivanja s tožnico. Navedeno izhaja tudi iz navedb v pritožbi.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-UPB1, Ur. l. RS, št. 69/2004). Po določbi 114. člena ZPIZ-1, ob pogoju iz 110. člena tega zakona, pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o Zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledica izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Pogoj torej je, da bi tožnica s pokojnim zavarovancem živela v življenjski skupnosti - izvezakonski skupnosti. 12. člen ZZZDR določa, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanjo enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med nima neveljavna. V konkretnem primeru pa zakonska zveza med tožnico in pokojnim zavarovancem ne bi mogla biti sklenjena, ker je bil pokojni zavarovanec ves čas skupnega bivanja s tožnico in tudi ob smrti poročen in tako ni mogoče govoriti o obstoju izvenzakonske skupnosti, saj v skladu z 20. členom ZZZDR nihče ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njegova prej sklenjena zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ob tem upoštevajoč 1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da tožnica krije stroške pritožbe sama.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 299/2014
• VDSS sodba Psp 461/2016
• VDSS sodba Psp 13/2016