<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sklep Psp 17/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.17.2010
Evidenčna številka:VDS0005407
Datum odločbe:24.03.2010
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:izrek sodbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka

Jedro

Izrek sodbe, iz katerega ni razvidno, o čem je sodišče po vsebini sploh odločalo (ali je odpravilo izpodbijani odločbi toženca ter zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja) je nerazumljiv in predstavlja takšno pomanjkljivost, zaradi katere se sodbe ne more preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje razsodilo:

„Tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, št.: ... z dne 11. 9. 2007, v zvezi z odločbo, št. ... z dne 27. 11. 2006, se odpravita, razvrstitev tožeče stranke v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, se stroškovno zavrne.“

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, saj iz njega ni razvidna odločitev sodišča o glavnem zahtevku, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni postavilo sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi pregledal celotno zdravstveno dokumentacijo tožnice iz njenega zdravstvenega kartona, za obdobje, ki ga je primerjalo sodišče in ugotovil ali so pri tožnici podane take okvare, ki bi bile osnova za odločitev stopnje invalidnosti tožnice. Tožnica je v postopku pred sodiščem izpodbijala prav pomanjkljivosti pri ugotavljanju dejanskega stanja pred obema invalidskima komisijama, niti se sodišče ni opredelilo do navedb tožnice, da zdravljenje pri njej še ni zaključeno, kot sicer izhaja iz izvedeniškega mnenja, ki pa je v nasprotju z nekaterimi zdravstvenimi izvidi tožnice. Zdravstveni izvidi tožnice in mnenje obeh invalidskih komisij se razhajajo. Sodišče se je lahko tudi na samem naroku prepričalo, kako slabo je stanje tožnice, ki na naroku ni mogla biti niti zaslišana. Tožnica je zaradi svojih poškodb in bolezni nesposobna opravljati delo strojepiske. Njena rama in roka sta omejeno gibljivi, pri gibanju ima hude bolečine, psihično je nestabilna in brez sposobnosti koncentracije. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritžbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporabljajo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da so upravičene pritožbene navedbe tožnice, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker je izrek sodbe nerazumljiv.

V skladu s 3. odstavkom 324. člena ZPP izrek sodbe obsega odločbo, s katero sodišče ugodi posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve ali jih zavrne in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Izrek sodbe mora biti razumljiv. Če je izrek sodbe nerazumljiv, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kakor je določena v 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožbeni zahtevek tožnice je bil nazadnje opredeljen v pripravljalni vlogi tožnice z dne 29. 9. 2009, na strani 4, kakor je na listovni št. 28. Postavljen je bil tako primarni kakor podredni tožbeni zahtevek. Iz izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pa ni razvdino o čem je sodišče prve stopnje po vsebini odločalo. Ali je odpravilo odločbi toženke z dne 11. 9. 2007 in z dne 27. 11. 2006 ter razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnilo ali kaj drugega. Iz obrazložitve sicer izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje v okviru izvedenega dokaznega postopka ugotovilo enako dejansko stanje kot toženka v predsodnem postopku ter je v posledici tega tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženke in razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja kot neutemeljen zavrnilo, vključno s stroškovnim zahtevkom, izrek sam pa se ne glasi tako.

Tožnica v tem socialnem sporu, na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 11. 9. 2007, s katero je ta zavrnil pritožbo tožnice zoper odločbo z dne 27. 11. 2006, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Prav ima pritožba, ko sodišču prve stopnje očita, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je sodišče izvedlo le listinske dokaze, ostale dokazne predloge je kot nepotrebne zavrnilo (sklep na glavni obravnavi dne 21. 10. 2009, listovna št. 37), dokaza z zaslišanjem tožnice ni moglo izvesti, ker tožnica ni bila sposobna zaslišanja. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na drugi strani, 3. odstavek izhaja, da je sodišče zavrnilo predlagano izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke iz razloga, ker tožnica ni izkazala z nobenim izvidom ali mnenjem ustreznega specialista, da je pri njej podana popolna nezmožnost za delo v smislu I. kategorije invalidnosti. Glede izvedbe dokaza z zaslišanjem priče E.P. o tožničinem zdravstvenem stanju in glede izvedbe dokaza z vpogledom v medicinsko dokumentacijo tožnice pri ZD ..., iz katere naj bi bilo razvidno razhajanje med izvidi v tej dokumentaciji in izvidi, na katere je svoje ugotovitve oprla toženka oz. izvedeniške komisije, sodišče ni izvedlo, niti ni o tem podalo kakšnega pojasnila.

Iz predloga osebnega zdravnika z dne 21. 9. 2006 izhaja, da ima zavarovanka vrtoglavice in glavobole, bolečine v vratnem in križnem delu hrbtenice, psihično je upočasnjena in pogosto utrujena. Ima bolečine v desni rami, katera gibljivost je boleča in omejena. Tožnica je nazadnje opravljala delo strojepiske, delno v zaprtem prostoru, občasno na terenu, delo je ocenjeno kot težko. Iz izvida nevrologa z dne 18. 10. 2005 izhaja, da je pri njej reducirana mentalna koncentracija ter, da je emocionalno slabše odzivna ter ni zmožna za opravljanje izpita iz slovenščine. Iz izvida psihologa z dne 5. 10. 2005 izhaja, da ima motnje na področju kognitivnega funkcioniranja, njena globalna mentalna učinkovitost je znižana iz nižjega povprečja na podpovprečni nivo s poudarkom na motnjah koncentracije, pozornosti, percepcije in neposrednega pomnenja. Analiza rezultatov kaže na že primarno reproduktivni intelekt in na reševanje problemov pretežno na poskusu principov in napak. Pri navodilih potrebuje ponovitve in dodatno razlago. Pritožbeno sodišče šteje, da navedeni izvidi niso skladni s tem, da pri tožnici ni invalidnosti oz. porajajo vsaj dvom, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka odpraviti. Pravica stranke do sodelovanja v dokaznem postopku je eden od elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave Republike Slovenije. Iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da sodišče dokazne predloge strank pretehta in izvede predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna. Ustavno sodišče RS v svojih odločbah (npr. Up-332/02 z dne 25. 11. 2003; Up-391/02 z dne 29. 1. 2002; Up-77/01 z dne 4. 3. 2004 itd.) poudarja načelno dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, razen če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. ZPP v 2. odstavku 213. člena določa, da o tem, kateri dokazi, naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, vendar ob enem tudi, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev in da sodišče zavrne le tiste dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev (2. odstavek 287. člena ZPP). Ne gre torej za diskrecijsko pravico sodišča, temveč za dolžnost ravnanja sodišča v skladu s to določbo. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti predlaganega dokaza. Zgolj pavšalna navedba, da so predlagani dokazi nepotrebni, ker je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, da je sodišče lahko razsodilo, ne zadošča. Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam ne omogoča polnega vsebinskega dialoga s sodiščem in zato ogroža tudi pravico do pritožbe. Po mnenju pritožbenega sodišča v predmetni zadevi predlagani dokazi niso taki, da bi bili očitno neprimerni ali, da bi dokazovali nekaj kar bi bilo že dokazano, zato bi jih moralo sodišče prve stopnje izvesti. Tožnica je v pravdi dokazovala, da so mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje neresnične in zato predlagala, da sodišče izvede dokaz s postavitvijo izvedenca ter pri tem izrecno navajala, da je iz zdravstvene dokumentacije v zdravstvenem kartonu tožnice, katerega naj bi sodišče pridobilo več izvidov in mnenj, ki kažejo drugače kakor je bilo mnenje invalidske komisije I. in invalidske komisije II. stopnje. Že izvidi, ki jih je citiralo pritožbeno sodišče kažejo, da obstaja utemeljen dvom v to, da bi tožnica lahko še naprej opravljala svoje zadnje delo, saj gre pri tožnici za podpovprečni nivo mentalne učinkovitosti z motnjami koncentracije, pozornosti, precepcije in neposrednega pomnenja, kar vse pa je potrebno za delo strojepiske.

V okviru materialno procesnega vodstva, kakor je to določeno v 285. členu ZPP bo s tožnico potrebno razčistiti tudi njen tožbeni zahtevek, saj v pripravljalni vlogi pod IV navaja: „da bi morala toženka ugotavljati pri tožnici glede na njene zdravstvene težave ali ni morebiti pri njej podana II. ali III. stopnja invalidnosti, ker je glede na podatke o njeni bolezni skorajda neverjetno, da je tožnica še naprej 100 % zmožna opravljati delo na delovnem mestu strojepiske, v enakem obsegu in intenzivnosti kot zdrav človek.“ Tožnica postavi trditev, da je ugotovitev toženke, da pri tožnici ni invalidnosti nepravilna tudi z vidika sicer nepopolnih ugotovitev zdravstvenega stanja tožnice.

Procesnih napak, ki so bile storjene pred sodiščem prve stopnje ni mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku izvesti dokaze v navedeni smeri, kar bo storilo tako, da bo ali zaslišalo lečeče specialiste tožnice ali postavilo izvedenca ustrezne smeri ter tako odstranilo dvom glede tožničinega zdravstvenega stanja. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov, pomembnih za razjasnitev vseh pravno relevantnih dejstev, bo mogoče pravilno presoditi utemeljenost ali neutemeljenost tožbenega zahtevka tožnice.

V skladu s 3. točko 165. člena ZPP je odločitev o stroških postopka v zvezi z pravnim sredstvom pridržana za končno odločbo.


Zveza:

URS člen 22. ZPP člen 213, 213/2, 285, 287, 287/2, 324, 324/3, 339, 339/2, 339/2-14.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4NjA4