VDSS sodba Psp 15/2010

Jedro

Ker plačilo za izgubljeni dohodek družinskega pomočnika v določbah ZSV ni izrecno izključeno iz vštevanja v lastni dohodek za ugotovitev upravičenosti do denarne socialne pomoči, predstavlja dohodek, ki se v lastni dohodek všteva po 1. odstavku 27. člena ZSV. Zato se upošteva tudi pri ugotovitvi upravičenosti do subvencioniranja neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se odpravita odločba toženca št. ... z dne 21. 1. 2008 in odločba toženca št. ... z dne 19. 11. 2007. Tožnik je upravičen do subvencioniranja neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje na naslovu ... v ... za obdobje od vključno decembra 2007 do vključno novembra 2008. O višini subvencije bo odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni od prejema sodbe.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (zavrnitev tožbenega zahtevka na odobritev subvencioniranja neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje na naslovu ... v ... od 1. 1. 2005 do vključno novembra 2007 in na povrnitev plačanih najemnin za isto obdobje) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 21. 1. 2008 in št. ... z dne 19. 11. 2007, priznanje subvencioniranja neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje na naslovu ... v ... od 1. 1. 2005 dalje in povrnitev plačanih najemnin od 1. 1. 2005 do dneva izdaje odločbe o subvencioniranju najemnin.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik. Navaja, da je njegova žena družinska pomočnica sinu, ki kot invalid prejema pomoč po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Vsi živijo skupaj še s hčerko, ki je sicer zaposlena, vendar z minimalno plačo preživlja mladoletnega sina. Sam je v hudi socialni stiski in slabega zdravstvenega stanja. Navaja, da sodišče ni utemeljilo, zakaj kot dokaz ni upoštevalo odločbe Ministrstva za ... z dne 7. 3. 2002 o priznanju pravice do dodatka za tujo pomoč in postrežbo. Sodišče mu je odvzelo že pridobljeno pravico do subvencioniranja najemnine, ki jo je imel po ZSV, veljavnem do 1. 1. 2005, pri čemer se ni opredelilo do odločbe centra za socialno delo z dne 5. 7. 2004, iz katere izhaja, da mu od 1. 1. 2005 dalje zaradi spremembe zakona ne bodo več plačevali najemnine. Ni pa se opredelilo tudi do pojasnila centra za socialno delo z dne 3. 12. 2007 ter do mnenja varuha človekovih pravic z dne 1. 7. 2009. V zvezi s prejemkom njegove žene, za katerega meni, da gre za starševsko varstvo, se sklicuje na 27. člen ZSV, ki izrecno predpisuje, da se v lastni dohodek ne šteje dodatek za pomoč in postrežbo in drugih prejemkov za nego in pomoč. Nadalje meni, da je sodišče sodbo oprlo na določbe Zakona o socialnem varstvu, Ur. l. RS, št. 54/1992 s spremembami, ki ni več v veljavi. Opozarja na določilo 121. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), da se dohodek ugotavlja na način, kot ga za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči določajo predpisi o socialnem varstvu. Toženec s tem, ko je pri določitvi minimalnega dohodka upošteval pet oseb, ni pravilno ugotovil minimalnega dohodka družine. Sklicuje se še na 25. a člen ZSV in opozarja na različno tolmačenje določb ZSV s strani toženca in centra za socialno delo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zmotno uporabilo materialno pravo. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

V tem socialnem sporu tožnik na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 21. 1. 2008, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo toženca z dne 19. 11. 2007. S to odločbo je toženec ob ugotovitvi, da dohodek tožnikove družine presega cenzus, določen za upravičenost do subvencioniranja najemnine, zavrnil njegovo zahtevo za subvencioniranje neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje na naslovu ... v ... Gre torej za spor o upravičenosti do subvencioniranja neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje.

Subvencioniranje najemnine je urejeno v določbi 121. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1; Ur. l. RS, 69/2003). Po 1. odstavku 121. člena SZ-1 je do subvencioniranja najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju do višine neprofitne najemnine ali bivalni enoti, namenjeni začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb, če njegov dohodek in dohodek oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, ne presega višine njihovega minimalnega dohodka, povečanega za 30% njihovega ugotovljenega dohodka in za znesek najemnine, določene v 3. odstavku tega člena. Minimalni dohodek in ugotovljeni dohodek najemnika in oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, se ugotavlja na način, kot ga za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči določajo predpisi o socialnem varstvu. SZ-1 tako napotuje na določbe Zakona o socialnem varstvu (ZSV; Ur. l. RS; 54/1992 s spremembami; uradno prečiščeno besedilo: Ur. l. RS, št. 3/2007 – ZSV-UPB2). S 1. 1. 2005 se je začela uporabljati Uredba o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih ter merilih in postopku za uveljavljanje subvencioniranih najemnin (Ur. l. RS, št. 131/2003 – v nadaljevanju: Uredba).

Iz citiranih odločb toženca in iz listin v spisu izhaja, da je tožnik dne 4. 10. 2007 vložil zahtevo za subvencioniranje neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje na naslovu ... v ..., za katerega ima sklenjeno najemno pogodbo za nedoločen čas. Nadalje je iz odločb razvidno, da je v najemni pogodbi med uporabniki stanovanja navedenih pet oseb: tožnik, tožnikova žena, tožnikov sin, tožnikova hči in tožnikov vnuk. Tožnik je upokojen, njegova žena pa je družinska pomočnica sinu, ki kot invalid po Zakonu družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih oseb (Ur. l. SRS, št. 42/83) prejema nadomestilo za invalidnost po tem zakonu. Tožnikova hči je zaposlena in preživlja mladoletnega sina – tožnikovega vnuka. Tako ugotovljenega dejanskega stanja tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izpodbijal, pač pa se ni strinjal s tem, da je toženec vse osebe, navedene v najemni pogodbi, upošteval kot eno družino, in s tem, da je prejemek družinske pomočnice vštel v ugotovljen dohodek. Tako sta v tem primeru odprti pravni vprašanji glede določitve minimalnega dohodka in glede določitve ugotovljenega dohodka tožnika kot najemnika in oseb, ki so navedene v najemni pogodbi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih listin, ki jih je tožnik predložil. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče v dokaznem postopku ocenilo razpoložljivo listinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu in zavzelo (delno sicer zmotno) stališče do odprtih pravnih vprašanj.

Toženec je pri določitvi minimalnega dohodka tožnika (najemnika) in oseb, navedenih v najemni pogodbi, ki je po 1. odstavku 121. člena SZ-1 potreben za določitev dohodkovnega cenzusa, vseh pet oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, upošteval kot člane ene družine, kar je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo sprejelo. Prav to pa je v obravnavani zadevi eno izmed dveh spornih (pravnih) vprašanj, saj tožnik meni, da je pri določitvi minimalnega dohodka potrebno upoštevati dve družini, od tega eno enostarševsko, in eno samsko osebo. Takšnemu stališču tožnika pritožbeno sodišče glede na izrecno določilo v zgoraj citiranem 121. členu SZ-1, da se minimalni dohodek najemnika in oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, ugotavlja na način, kot ga za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči določajo predpisi o socialnem varstvu, pritrjuje. SZ-1 namreč v 1. odstavku 121. člena posebej določa krog oziroma število oseb, ki jih je potrebno upoštevati pri določitvi minimalnega dohodka za ugotovitev upravičenosti do subvencioniranja najemnine - torej najemnika in osebe, navedene v najemni pogodbi, minimalni dohodek teh oseb pa se določi na takšen način, kot se ta določi pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči. Način določitve minimalnega dohodka za upravičenost do denarne socialne pomoči pa ureja ZSV.

V 25. a členu ZSV je tako urejena določitev minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena ZSV. Višina minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana se po tej določbi v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena ZSV določi po naslednjih merilih: prva odrasla oseba v družini - 1; vsaka naslednja odrasla oseba v družini - 0,7 in otrok do 18 let ter polnoletni otrok, ki so ga starši dolžni preživljati zaradi rednega šolanja - 0,3. Višina minimalnega dohodka za enostarševsko družino se poveča za 30 % osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena tega zakona (2. odstavek 25. a člena ZSV). Gre torej za določitev minimalnega dohodka posameznega družinskega člana v družini. Katere osebe oziroma družinski člani štejejo v družino, pa je opredeljeno v 26. členu ZSV, ki določa, da se v družino po tem zakonu štejejo naslednje osebe oziroma družinski člani: zakonec oziroma oseba, ki živi z osebo, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, najmanj eno leto v življenjski skupnosti, ki je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo; otroci osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, dokler jih je ta dolžna preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja; pastorki osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, dokler ima ta z enim od njegovih staršev, ki je dolžan preživljati svojega otroka, sklenjeno zakonsko zvezo ali razmerje iz 1. alineje tega odstavka; mladoletni vnuki, nečaki in bratje oziroma sestre osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali osebe iz 1 alineje tega odstavka, če ta oseba preživlja svoje mladoletne vnuke, nečake ali brate oziroma sestre, ki so brez staršev. Ne glede na določilo prejšnjega odstavka se v družino po tem zakonu šteje tudi odrasla oseba, ki jo je na podlagi zakona ali drugega pravnega naslova (v pretežnem delu) dolžan preživljati kdo od članov družine, če nima lastnih dohodkov oziroma premoženja v višini minimalnega dohodka (2. odstavek 26. člena ZSV). Samska oseba je skladno s 3. odstavkom 26. člena ZSV oseba, ki nima družinskih članov po tem zakonu.

Skladno s 26. členom ZSV tako tožnik in njegova žena predstavljata eno družino (1. alineja 1. odstavka 26. člena ZSV), tožnikova hči in njen mladoletni sin oziroma tožnikov vnuk predstavljata eno (enostarševsko) družino (2. alineja 1. odstavka 26. člena ZSV), tožnikov sin, ki prejema nadomestilo za invalidnost pa predstavlja samsko osebo (2. in 3. odstavek 26. člena ZSV). To pa pomeni, da tožnik kot najemnik in osebe, navedene v najemni pogodbi, po določbah ZSV za ugotovitev upravičenosti do denarne socialne pomoči niso družinski člani ene družine in jih pri določitvi njihovega minimalnega dohodka ni mogoče upoštevati kot take (4 odrasle osebe in en otrok), temveč vsi skupaj predstavljajo dve družini in eno samsko osebo. Že iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik kot najemnik in osebe, navedene v najemni pogodbi, sicer predstavljajo dve družini in eno samsko osebo (stran 3), vendar sodišče prve stopnje tega ob zavzetem zmotnem materialnopravnem stališču, da to za upravičenost do subvencioniranja neprofitne najemnine ni relevantno, ni upoštevalo. Pri določitvi minimalnega dohodka tožnika in oseb, navedenih v najemni pogodbi, je za ugotovitev upravičenosti do subvencioniranja najemnine na podlagi 121. člena ZS-1 v zvezi s 25. a členom ZSV in 26. členom ZSV torej v obravnavani zadevi potrebno upoštevati dve družini, od tega eno enostarševsko, in eno samsko osebo. Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v 22. členu ZSV, kjer je navedeno, da le-ta znaša 40.599 SIT (sedaj 169,42 EUR) in se usklajuje enkrat letno, in sicer januarja za indeks cen življenjskih potrebščin za obdobje zadnjih 12 mesecev pred mesecem uskladitve, uporablja pa se od prvega dne naslednjega meseca po uskladitvi. V letu 2007 je skladno s 5. členom Zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (ZUTPG; Ur. l. RS, št. 114/06) osnovni znesek minimalnega dohodka znašal 205,57 EUR. Minimalni dohodek tožnika in oseb, navedenih v najemni pogodbi, upoštevaje 25. a in 26. člen ZSV tako znaša 902,45 EUR.

Nadalje pa je poleg določitve minimalnega dohodka tožnika in oseb, navedenih v najemni pogodbi, sporen tudi njihov ugotovljen dohodek, konkretno ali se prejemek družinskega pomočnika, ki ga tožnikova žena prejema kot družinska pomočnica sinu, všteva v njihov ugotovljen dohodek. Toženec je namreč ta prejemek upošteval pri določitvi ugotovljenega dohodka, s čimer je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo soglašalo. Pri tem je zavzelo pravilno stališče, da ugotovljen dohodek najemnika in oseb, navedenih v najemni pogodbi (in ne ugotovljen dohodek družine), sestavljajo vsi prejemki, določeni v 27. do 27. d členu ZSV. Tako, kot to velja za določitev minimalnega dohodka tožnika in oseb, navedenih v najemni pogodbi, je tudi za določitev njihovega ugotovljenega dohodka, na podlagi 1. odstavka 121. člena SZ-1 potrebno uporabiti določbe ZSV o upravičenosti do denarne socialne pomoči o tem, kaj se oziroma kaj se ne všteva v dohodek za ugotovitev upravičenosti do denarne socialne pomoči, torej v lastni dohodek. V lastni dohodek se po 27. členu ZSV tako štejejo dediščine, darila, dohodki in prejemki, ki so viri dohodnine, ter vsi drugi dohodki in prejemki, čeprav niso obdavčljivi, prejeti doma oziroma v tujini, razen dodatka za pomoč in postrežbo in drugih prejemkov za nego in pomoč, otroškega dodatka, dodatka za nego otroka, pomoči za opremo novorojenca, stroškov za prevoz na delo in prehrano med delom, štipendij in drugih prejemkov, ki so namenjeni ali omogočajo usposabljanje ali izobraževanje, sredstev, namenjenih odpravi posledic elementarne nesreče; denarne socialne pomoči po tem zakonu in po predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti. Ne glede na določila prejšnjega odstavka pa se po 2. odstavku 27. člena ZSV v lastni dohodek štejejo tudi sredstva za tujo nego in pomoč, ki jih dobiva oseba, za katero skrbi oseba, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali njen družinski član. Če oseba, ki uveljavlja pravico do denarne pomoči, oziroma njen družinski član dokaže, da nego in pomoč nudi v drugačni vrednosti, se v lastni dohodek šteje višina sredstev za tujo nego in pomoč, ki jih prejema oseba, za katero skrbi, v tej vrednosti.

Družinski pomočnik ima po določbi 18. i člena ZSV pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek v višini minimalne plače oziroma sorazmernega dela plačila za izgubljeni dohodek v primeru dela s krajšim delovnim časom od polnega. Gre za plačilo, do katerega je upravičen družinski pomočnik in torej ne invalidna oseb, kateri le-ta pomoč nudi, in sicer kot nadomestilo za izgubljeni dohodek. Kot takšno pa to plačilo nima narave prejemka za nego in pomoč, ki je po 1. alineji 1. odstavka 27. člena ZSV poleg dodatka za pomoč in postrežbo (po 138. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-1; Ur. l. RS; št. 106/99 s spremembami) izrecno izključen iz vštevanja v lastni dohodek, za kar se zmotno zavzema tožnik. Zmotno pa je tudi tožnikovo stališče, da ta prejemek predstavlja starševsko varstvo. Tožnikovemu sinu v času, ko mu pomoč nudi družinska pomočnica, tudi miruje pravica do dodatka za tujo pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb (odločba Centra za socialno delo z dne 31. 1. 2005). Ker torej delno plačilo za izgubljeni dohodek družinskega pomočnika v določbah ZSV ni izrecno izključen iz vštevanja v lastni dohodek za ugotovitev upravičenosti do denarne socialne pomoči, predstavlja dohodek oziroma prejemek, ki se v lastni dohodek všteva po 1. odstavku 27. člena ZSV in je zato upošteven tudi pri ugotovitvi upravičenosti do subvencioniranja neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje.

Zaradi s strani sodišča prve stopnje zmotno uporabljenega materialnega prava je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi določb 121. člena SZ-1, 25. a člena ZSV in 26. člena ZSV in ob presoji listinske dokumentacije v spisu (3. alineja 358. člena ZPP) delno spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 21. 1. 2008 in odločbo toženca z dne 19. 11. 2007 in odločilo, da je tožnik upravičen do subvencioniranja neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje na naslovu ... v ... za obdobje od vključno decembra 2007 do vključno novembra 2008, saj ugotovljen dohodek tožnika in oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, ki ga – razen glede vštevanja prejemka družinskega pomočnika, tožnik ne izpodbija (1.599,17 EUR), ne presega dohodkovnega cenzusa za ugotovitev upravičenosti do subvencioniranja najemnine (1.648,21 EUR). Po 8. odstavku 121. člena SZ-1 o upravičenosti in višini subvencije odloča pristojni občinski organ z odločbo v roku 30 dni od vložitve popolne vloge. Skladno s 15. členom Uredbe je najemnik upravičen do plačila subvencionirane najemnine z naslednjim mesecem, ko je bila odločba o upravičenosti izdana, če pa je bila izdana po roku, navedenem v 1. odstavku 14. člena, se prizna plačilo, kot da bi bila odločba izdana v predpisanem roku, in s 14. členom Uredbe, po katerem o upravičenosti najemnika do subvencionirane najemnine odloči organ občinske uprave v roku 30 dni po vložitvi popolne vloge, odločba pa se izda za eno leto. Ker je tožnik popolno vlogo vložil dne 22. 10. 2007 (zapisnik s tega dne, ki se nahaja v upravnem spisu), se je rok za izdajo odločbe o subvencioniranju iztekel dne 21. 11. 2007, sicer zavrnilna odločba pa je bila izdana dne 19. 11. 2007. Tožnik je do subvencioniranja tako upravičen od vključno decembra 2007 do vključno novembra 2008. Najemniki so upravičeni do subvencioniranih najemnin največ za dobo enega leta in se med letom zneski subvencij ne spreminjajo. V primeru, da se najemniku med letom poviša najemnina zaradi postopne uveljavitve neprofitne najemnine skladno s 117. členom SZ-1 ali spremeni ugotovljeni dohodek iz 1. odstavka tega člena ali spremeni število oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, lahko najemnik zaprosi za nov izračun pripadajoče subvencije (6. odstavek 121. člena SZ-1). Na podlagi1. alineje 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče, upoštevaje 6. odstavek 13. člen Uredbe, skladno s katerim se subvencije obračunavajo po enotnem računalniškem programu, tožencu naložilo, da o višini subvencije odloči s posebno odločbo v roku 30 dni od prejema sodbe, saj samo s tem računalniškim programom ne razpolaga. Najemniku stanovanja, ki je upravičen do subvencionirane najemnine, se subvencija določi v višini razlike med neprofitno najemnino, določeno v prejšnjem odstavku in ugotovljenim dohodkom, zmanjšanim za minimalni dohodek in za 30% ugotovljenega dohodka, v skladu s 1. odstavkom tega člena. Subvencija se določi največ v višini 80% neprofitne najemnine, določene v prejšnjem odstavku (4. odstavek 121. člena SZ-1).

Ker je predmet tega postopka le presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 21. 1. 2008 in s tem v zvezi subvencioniranje neprofitne najemnine za obdobje od naslednjega meseca po pravočasno izdani odločbi dalje, ne pa tudi pred tem obdobjem, je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek na odobritev subvencioniranje neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje na naslovu ... v ... od 1. 1. 2005 do vključno novembra 2007 in na povrnitev plačanih najemnin za isto obdobje, čeprav iz drugih razlogov, pravilna. Pritožbeno sodišče je zato v preostalem na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu, torej zavrnitev tožbenega zahtevka na odobritev subvencioniranja neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje na naslovu ... v ... od 1. 1. 2005 do vključno novembra 2007 in na povrnitev plačanih najemnin za isto obdobje, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 1/2011
• VDSS sodba Psp 581/2010
• VDSS sodba Psp 172/2013