VDSS sodba Psp 46/2010

Jedro

Tožnik, ki mu je delovno razmerje na podlagi sodne poravnave z dne 7. 10. 2008, sklenjene v delovnem sporu zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, prenehalo 7. 2. 2008, se je pri Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba prijavil šele dan po sklenjeni sodni poravnavi, ko je vložil tudi zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila. Pri zavodu se je prijavil prepozno, po poteku 30-dnevnega materialnega prekluzivnega roka za prijavo, ki teče od prenehanja obveznega zavarovanja (7. 2. 2008), s čimer je izgubil pravico do denarnega nadomestila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2., 3. in 5. odstavek izreka) spremeni tako, da se glasi:

„Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 18. 12. 2008 in sklepa tožene stranke št. ... z dne 12. 11. 2008 in na priznanje pravice do denarnega nadomestila od 8. 10. 2008 dalje se zavrne.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.“

Tožena stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 18. 12. 2008 in sklep toženca št. ... z dne 12. 11. 2008 (1. odstavek izreka), tožniku priznalo pravico do denarnega nadomestila od 8. 10. 2008 dalje za čas izpolnjevanja pogojev (2. odstavek izreka) in tožencu naložilo, da v roku 30 dni odloči o trajanju pravice, odmeri in izplačevanju denarnega nadomestila (3. odstavek izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače (pravilno: tožbeni zahtevek v delu na priznanje pravice do denarnega nadomestila od 8. 2. 2008 do 7. 10. 2008), je zavrnilo (4. odstavek izreka). Obenem je sklenilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 515,47 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil toženec po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče šteje, da se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, to je zoper 1., 2., 3. in 5. odstavek izreka. Ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil toženec dolžan dokazati voljo tožnika za prenehanje delovnega razmerja ob sklenitvi sodne poravnave, česar naj ne bi dokazal. Poudarja, da je iz listin v spisu razvidno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 7. 2. 2008 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, kar je po 6. točki 1. odstavka 19. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB) izključitveni razlog za priznanje pravice do denarnega nadomestila. Sodna poravnava je predstavljala sporazumno rešitev spora med tožnikom in delodajalcem in ni nadomestila sodne odločitve o ugotovitvi nezakonitosti izredne odpovedi. Navaja, da v delovnem sporu med tožnikom in delodajalcem ni sodeloval, sodišče pa je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za vpogled v spis opr. št. Pd 82/2008 in zaslišanje direktorja delodajalca, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz vsebine sodne poravnave je jasno razvidno, da je šlo med tožnikom in delodajalcem za sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Zato ni dvoma, da je bila ob sklenitvi sodne poravnave podana in izkazana tožnikova volja o tem, da mu je dne 7. 2. 2008 prenehala pogodba o zaposlitvi. Ne sprejema obrazložitve sodišča, da bi odločitev toženca pomenila, da bi v identičnih primerih, v katerih pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delavca, zavarovanci lahko kadar koli kasneje pridobili upravičenje do denarnega nadomestila kot brezposelne osebe na podlagi tako sklenjenih sodnih poravnav, čeprav se v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja niso prijavili pri tožencu in vložili zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila. Sodišče ni upoštevalo 31. člena ZZZPB, ki določa prekluzivni materialni rok, s potekom katerega pravica ugasne. Poudarja, da se tožnik po prenehanju delovnega razmerja v roku ni prijavil kot brezposelna oseba. Če bi se prijavil, bi toženec bodisi postopek prekinil do pravnomočne rešitve spora pred delovnim sodiščem bodisi zahtevo ob podanih izključitvenih razlogih zavrnil, kar bi tožnik po odločitvi v delovnem sporu izpodbijal z izrednimi pravnimi sredstvi. Sodišče ne more ob poteku roka iz 31. člena ZZZPB priznavati pravice, niti je ne more priznavati po svoji presoji od 8. 10. 2008 dalje (in ne od prenehanja obveznega zavarovanja), saj za takšno odločitev nima podlage. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ocenilo, da toženec ni dokazal volje tožnika za prenehanje delovnega razmerja, posledično pa je napačno zaključilo, da naj bi bili prijava ter zahteva za priznanje nadomestila pravočasni, ker naj bi bilo tožniku šele s sklenitvijo sodne poravnave znano, kdaj je nastopilo prenehanje obveznega zavarovanja. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih toženec uveljavlja v pritožbi. Ob popolnem in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Tožnik v tem socialnem sporu na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 18. 12. 2008, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopenjski sklep toženca z dne 12. 11. 2008. S tem sklepom je toženec zavrgel tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Ob ugotovitvah, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 7. 2. 2008, pri tožencu pa se je kot brezposelna oseba prijavil dne 8. 10. 2008, je toženec zaključil, da je tožnik zamudil rok za prijavo pri zavodu. Gre torej za spor o tem, ali je tožnik pravočasno uveljavljal pravico do denarnega nadomestila.

Pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo je urejena v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB; Ur. l. RS, št. 5/1991 s spremembami), ki roke za uveljavitev te pravice določa v 31. členu. Po 1. odstavku 31. člena ZZZPB tako pripada zavarovancu denarno nadomestilo z naslednjim dnem po prenehanju obveznega zavarovanja, če se prijavi pri zavodu in vloži zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v 30 dneh po prenehanju obveznega zavarovanja. Če uveljavlja denarno nadomestilo po tem roku, se zavarovancu skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila zmanjša za čas prekoračitve roka, računajoč od 31. dneva po prenehanju obveznega zavarovanja dalje do vložitve zahteve. Zavarovanec ne more uveljavljati pravice do denarnega nadomestila po poteku 60 dni od prenehanja obveznega zavarovanja (5. odstavek 31. člena ZZZPB).

Pritožbeno sodišče je v zadevi Psp 837/2005, na katero se v izpodbijani sodbi glede stališča pritožbenega sodišča, da rok za prijavo pri zavodu prične teči takrat, ko je bil zavarovanec pravilno obveščen o prenehanju delovnega razmerja, sicer neutemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje - ne gre za identična primera, ker je bilo v navedeni zadevi sporno, kdaj je bila zavarovancu vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, že zavzelo tudi stališče, da je izhajajoč iz 1. odstavka 31. člena ZZZPB potrebno ločevati med prijavo zavarovanca pri zavodu kot brezposelne osebe oziroma za vodenje v evidenci brezposelnih oseb ter vložitvijo zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila. Tako za prijavo pri tožencu v evidenci brezposelnih oseb, kot za vložitev zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila je v 1. odstavku 31. člena ZZZPB določen rok 30 dni, ki teče od prenehanja zavarovanja dalje. Prvi rok, torej rok za prijavo pri zavodu, je materialni rok, po izteku katerega ugasne pravica do denarnega nadomestila. Rok za vložitev zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila pa je procesni rok, za katerega je sankcija za zamudo (v primeru pravočasne prijave) omejitev obsega pravice do denarnega nadomestila. Vendar pa tudi v tem primeru po poteku 60 dni od prenehanja zavarovanja pravice do denarnega nadomestila skladno s 5. odstavkom 31. člena ZZZPB ni več mogoče uveljaviti, kar pomeni, da ta pravica ugasne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila tožniku dne 7. 2. 2008 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas. Tožnik je uveljavljal sodno varstvo v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 82/2008, ki se je končal s sklenitvijo sodne poravnave z dne 7. 10. 2008. Ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje na podlagi te sodne poravnave, iz katere izhaja, da sta tožnik in delodajalec kot toženec soglasna, da je tožniku delovno razmerje dne 7. 2. 2008 prenehalo na nepravilen način, da bi tožnik želel delovno razmerje nadaljevati, vendar pa to že na dan 7. 2. 2008 iz objektivnih razlogov na strani delodajalca ni bilo več mogoče, zato se na podlagi 2. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 7. 2. 2008, prenehalo dne 7. 2. 2008. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da se je tožnik prijavil pri tožencu kot brezposelna oseba dne 8. 10. 2008 in tega dne vložil tudi zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Sodišče prve stopnje je ob tako pravilno in dovolj popolno ugotovljenem dejanskem stanju zavzelo stališče, da ima sodna poravnava, sklenjena dne 7. 10. 2008, enake učinke kot sodna odločba iz 118. člena ZDR, rok za prijavo pri tožencu pa je v obravnavnem primeru začel teči šele s sklenitvijo sodne poravnave, ko je postalo znano, kdaj je pri tožniku nastopilo prenehanje zavarovanja, in tožniku pravico do denarnega nadomestila priznalo od 8. 10. 2008 dalje, to je od naslednjega dne, ko je bilo v sodnem postopku pravnomočno urejeno oziroma dogovorjeno prenehanje delovnega razmerja. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Po stališču pritožbenega sodišča je glede na zgoraj citirano določbo 31. člena ZZZPB za odločitev v tej zadevi namreč bistvena le ugotovitev, kdaj je tožniku prenehalo obvezno zavarovanje oziroma delovno razmerje, na podlagi katerega je bil vključen v obvezno zavarovanje (14. člena ZZZPB), in nadaljnja ugotovitev, kdaj se je tožnik prijavil pri tožencu, oziroma vložil zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 7. 2. 2010, pri tožencu pa se je kot brezposelna oseba prijavil dne 8. 10. 2008, ko je vložil tudi zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila, sta ob pravilni uporabi določbe 31. člena ZZZPB za presojo zadeve nepomembni tako tožnikova volja za prenehanje delovnega razmerja kot pravna narava sodne poravnave z dne 7. 10. 2008, temveč je mogoče zaključiti le, da se je tožnik pri tožencu kot brezposelna oseba prijavil prepozno, to je po poteku 30-dnevnega (materialnega prekluzivnega) roka za prijavo pri tožencu, s čimer je izgubil pravico do denarnega nadomestila. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče (direktorja tožnikovega delodajalca) in vpogledom v sodni spis opr. št. Pd 82/2008. Po določbi 1. odstavka 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP). Izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (1. in 2. odstavek 287. člena ZPP). Ker je datum prenehanja delovnega razmerja sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov, tožnikova volja glede prenehanja delovnega razmerja pa za odločitev o pravočasnosti prijave, kot že navedeno, ni relevantna (ugotavljati bi jo bilo potrebno le v kolikor, bi bil izpolnjen pogoj pravočasnosti prijave in zahteve za uveljavitev pravice), predlaganih dokazov tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno izvajati. Očitana relativna bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP tako ni podana.

Zaradi s strani sodišča prve stopnje zmotno uporabljenega materialnega prava je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi 31. člena ZZZPB ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi 5. alineje 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca z dne 18. 12. 2008 in sklepa toženca z dne 12. 11. 2008 in na priznanje pravice do denarnega nadomestila od 8. 10. 2008 dalje zavrnilo. Priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas od 7. 2. 2008 do 7. 10. 2008 je že pravnomočno zavrnilo sodišče prve stopnje (4. odstavek izreka).

Obenem je pritožbeno sodišče ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji. Ker tožnik v sporu ni uspel, skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP krije svoje stroške postopka na prvi stopnji sam. Skladno s 1. odstavkom 68. člena ZDSS-1, ki določa, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka, toženec krije svoje stroške postopka na prvi stopnji sam.

Na podlagi 1. odstavka 68. člena ZDSS-1 krije toženec, ne glede na uspeh pritožbe, sam tudi priglašene stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba U 545/92
• Sodba U 1246/93-11
• Sodba U 1596/93-5