VDSS sodba Psp 32/2010

Jedro

Ker je bila v obdobju od 1975 do 1990 uvedba dela preko polnega delovnega časa dopuščena le v primerih, ko je šlo za kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno delo, ki se ga ni smelo uvesti, če je bilo mogoče delo opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, tožnikove plače za nadurno delo, ki je bilo dolgoletno, kontinuirano in v naprej znano, ni mogoče všteti v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločbe št. ... z dne 4. 2. 2008; da se mu prizna pravica do odmere višje starostne pokojnine, z upoštevanjem vseh plačil za redno delo in delo preko polnega delovnega časa v obdobju od 1975 - 1990; da je toženec dolžan v roku 60 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, tožniku izdati novo odločbo o odmeri višje starostne pokojnine ter mu poračunati in izplačati razliko med že odmerjeno in izplačano starostno pokojnino po odločbi št. ... z dne 4. 2. 2008 in na novo odmerjeno pokojnino, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne razlike dalje do plačila; da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 15-dnevnega paricijskega roka za izpolnitev, do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da dejstvo, da samoupravni splošni akti, iz katerih bi se sodišče lahko prepričalo, da je bilo delo tožnika opredeljeno kot poseben delovni pogoj, ne obstajajo, ker so bili uničeni, ne more biti v škodo tožnika. Dejstvo, da je bilo delo opredeljeno kot poseben delovni pogoj, se namreč lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi, ne samo s pismenimi akti, kar je tožnik s predlaganjem ustreznih dokazov tudi uspel dokazati. Tožnik je v ta namen predlagal zaslišanje več prič in sodišču predložil pismene izjave prič, katere so vse potrdile in izpovedale, da je bilo delo opredeljeno kot poseben delovni pogoj. Prav tako je že v postopku pred tožencem predložil izjavo podjetja I. d.d. z dne 10. 12. 2007, iz katere je razvidno, da podjetje sicer sporoča, da z akti ne razpolaga, vendar hkrati potrjuje, da je bilo delo tožnika opredeljeno kot poseben delovni pogoj. Sodba o tem nima razlogov, zato se je v tem delu ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Sklicuje se tudi na izjavo N.B., iz katere izhaja, da je bilo tožnikovo delo opredeljeno kot poseben delovni pogoj. Posebno pomembnost dela tožnika v tistem času dokazuje tudi dejstvo, da so bile tožniku zaradi dela na N. preložene tudi vojaške vaje, česar pa takrat brez navedbe nekih izrednih razlogov, ni bilo mogoče doseči. Nadalje navaja, da je bilo tožnikovo delo nujno tudi zato, da so montažna dela potekala varno in da niso bila ogrožena življenja delavcev montažerjev, kar dokazuje zapisnik H. z dne 28. 9. 1978 in naslovna stran elaborata Navodila za varno delo pri izvajanju varjenja po TIG postopku na gradbišču N. ..., ki ju tožnik prilaga k pritožbi, saj ju je pridobil po zaključku glavne obravnave, ob priliki razstave posvečene H., česar pa ni mogel predložiti prej. Vse navedeno je potrdila tudi priča I.L., zaradi česar so ugotovitve sodišča, da ni dokazano, da se delu preko polnega delovnega časa ni dalo izogniti s prerazporeditvijo delovnega časa oziroma ustrezno dodatno usposobitvijo delavcev, protispisne in kontradiktorne izjavam prič, ki so bile zaslišane v postopku in nenazadnje tudi izjavi podjetja z dne 10. 12. 2007. Tožnik je po koncu glavne obravnave pridobil tudi dopis svojega delodajalca z dne 7. 12. 1977, s katerim je takratni delodajalec zahteval od H., da se tožnik vrne v matično firmo in odgovor H. z dne 20. 12. 1977, da to zaradi tožnikove ozke specializacije ni možno. Tožnik je navedene dopise pridobil šele pred kratkim ob odprtju razstave posvečene H., ki jo je organiziral P. arhiv ... Nadalje navaja, da je bilo nadurno delo nujno tudi po izgradnji elektrarne, ker je vseskozi sodeloval pri projektih in modifikacijah, ki so prispevale, da je elektrarna obratovala varno in zanesljivo, kar so potrdile tudi priče (V.-H., R.-N., N.B.-I. d.d.). Nezgoda na nuklearni elektrarni ima lahko za posledico enormno materialno škodo in spravi v nevarnost življenja in zdravje velikega števila državljanov in prebivalce sosednjih držav. Navedenih izjav sicer sodišče na podlagi 5. odstavka 286. a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP) ni hotelo upoštevati, kljub ugovoru, da si je pooblaščenka tožnika spis vpogledala dne 22. 8. 2009 in ugotovila, da na obrazcih M-4 delo preko polnega delovnega časa ni zavedeno, o čemer je sodišče sicer zaslišalo vabljeno pričo M.B. Dopustitev vloge oziroma dokazov iz te vloge pa ne bi zavleklo reševanja spora, zaradi česar bi sodišče moralo dopustiti tudi druge dokaze iz te vloge, ne samo dokaze glede navedb o obrazcu M-4 oziroma bi moralo obrazložiti, zakaj je vlogo samo delno upoštevalo, delno pa ne. Sodišče predlaganih dokazov na prvi glavni obravnavi ne sme zavrniti, če stranke, v predhodnem pisnem pozivu ni opozorilo na posledico opustitve zadevnih dejstev ali navedb. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka. Obrazložitev sodišča je v delu, ko navaja, da v celoti povzema izpovedbo priče M.B. nerazumljiva oziroma pomanjkljiva, kar predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo pripravljalne vloge z dne 24. 8. 2009 oziroma dokazov iz te vloge, saj se s tem postopek reševanja spora ne bi zavlekel, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je iz spisa (dokazni sklep v zapisniku glavne obravnave z dne 6.11.2010) razvidno, da je sodišče prve stopnje v zadevi odločilo tudi na podlagi listin, na katere se sklicuje tožnik (priloga A23 - 26 in A28 - A31), tako da kršitev 286.a člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje pa pravilno v skladu z določbami ZPP ni upoštevalo listine (A27), ker je sestavljena v tujem jeziku.

V 407. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po prepisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. V 23. členu Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 22/73, s spremembami), ki je veljal v času od 27. 4. 1973 do 31. 12. 1977, je bilo določeno, da sme izjemoma trajati delo delavca v določeni dobi tudi dlje kot poln delovni čas, vendar primere in pogoje določa zakon. Po Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. SRS, št. 18/74), ki je veljal od 18. 5. 1974 do 7. 1. 1979, je smelo delo delavca izjemoma trajati preko polnega delovnega časa, v skladu s samoupravnim sporazumom o medsebojnih razmerjih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije ali organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali bi spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov. Zakon o združenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 53/76, s spremembami), ki je stopil v veljavo dne 11. 12. 1976 je v 4. odstavku 184. člena določal, da sme izjemoma v določenih dejavnostih in določenih primerih, ki jih predpisuje zakon, delovni čas delavcev za omejeno dobo trajati več kot 42 ur na teden, pogoje pa določa samoupravni splošni akt. S 7. 1. 1978 pa je stopil v veljavo Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 53/76, s spremembami), ki je v 79. členu določal, da lahko delavci določijo s samoupravnim splošnim aktom o delovnih razmerjih, da bodo izjemoma za omejeno dobo delali tudi preko polnega delovnega časa tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje ali zdravje občanov, oziroma da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela, ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljne surovine ali zagotovi varnost ljudi in premoženja ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. V 81. členu je bilo delo preko polnega časa omejeno na 12 ur na teden. Tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 27/82, s spremembami), z začetkom veljave 31. 7. 1982, je določal, da se delo preko polnega delovnega časa ne sme uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Maksimalno tedensko omejitev dela preko polnega delovnega časa pa je omejil z omejitvijo največ 30 ur na mesec.

Skupno delovnopravnim predpisom v spornem obdobju je, da je bila uvedba dela preko polnega delovnega časa dopuščena le v primerih, ko je šlo za kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno delo, ki pa se ga ni smelo uvesti, če je bilo mogoče delo opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz tožnikovih navedb in predloženih dokazov ter v postopku zaslišanih prič pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bilo delo, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa v spornem obdobju, opredeljeno kot poseben delovni pogoj v skladu s takrat veljavno delovnopravno zakonodajo. Glede na to, da Samoupravnih splošnih aktov delodajalca, iz katerih bi bilo razvidno, v katerih primerih gre pri delu preko polnega delovnega časa za poseben delovni pogoj, v postopku ni bilo mogoče pridobiti, saj so bili le-ti uničeni v poplavi, niti ni bilo v zvezi s tem mogoče pridobiti nobene pismene dokumentacije, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je mogoče tudi drugače dokazovati, da je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opredeljeno kot poseben delovni pogoj, vendar pa, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožniku tega ni uspelo dokazati. Tožnik je v postopku zgolj pavšalno zatrjeval, da je v obdobju od 1975 do 1990 opravljal delo preko polnega delovnega časa na projektu izgradnje N. ... kot inženir projektant, pri čemer ni konkretneje navedel, koliko ur je bilo opravljenih preko polnega delovnega časa v posameznem obdobju niti niso bili ti podatki razvidni iz obrazcev M-4, s katerimi je tožnikov delodajalec Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sporočal podatke, ki se upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Sodišče prve stopnje tako ni moglo niti preizkusiti, koliko ur preko polnega delovnega časa je tožnik opravil v posameznem obdobju in posledično, ali je bilo delo v skladu s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi opredeljeno kot posebni delovni pogoj. Vsled pomanjkljivi trditveni podlagi o dejansko opravljenih nadurah, pritožbeno sodišče opozarja na določbo 212. člena ZPP, v katerem je navedeno, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Glede na trditve tožnika in njegovo izpoved na zaslišanju o opravljenih nadurah v spornem obdobju in zaslišanje priče N.B., ki je bil v spornem obdobju direktor takratnega E., sedanjega I. d.d. ter priče I.L., ki je bil v spornem obdobju odgovorni projektant za dele E. za N. ..., pa je sodišče prve stopnje lahko zgolj zaključilo, da je šlo pri delu na projektu N. ... za kontinuirano večletno opravljanje dela preko polnega delovnega časa za vnaprej znan projekt.

Kot že rečeno je sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek in glede na tožnikovo trditveno podlago o opravljenih nadurah v obdobju od 1975 do 1990, brez trditev in dokazov o številu dejansko opravljenih nadur, pravilno zaključilo, da je bilo tožnikovo delo v spornem obdobju dolgoletno, kontinuirano in vnaprej znano delo preko polnega delovnega časa, kar skladno izhaja iz zaslišanja prič in predloženih dokazil v postopku. Ni pa šlo v danem primeru za kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno delo, ki se ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, zaradi česar bi bilo mogoče takšno delo po takrat veljavni delovnopravni zakonodaji opredeliti kot poseben delovni pogoj in kot takega v skladu z določbo 407. člena ZPIZ-1 upoštevati pri izračunu pokojninske osnove.

V zvezi s v pritožbi predloženimi dokazili (dopis I. d.d. z dne 24. 12. 1977, dopis z dne 20. 12. 1977, dokument Varnost pri delu z dne 28. 9. 1978 in prva stran navodil za varno delo z dne 30.9.1978) glede katerih tožnik v pritožbi navaja, da jih ni mogel predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje zato, ker jih je pridobil šele po odprtju razstave posvečene H., ki jo je organiziral P. arhiv ..., pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sme pritožnik v skladu z določbo 337. člena ZPP v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Tožnikov razlog, da je navedeno dokumentacijo pridobil šele po odprtju razstave posvečene H., ki jo je organiziral P. arhiv ..., pa ne izkazuje, da navedene dokumentacije tožnik brez svoje krivde ne bi mogel pridobiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato dokazov predloženih v pritožbenem postopku ni upoštevalo (eventualna maksima).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep VIII Ips 458/2007
• VDSS sodba Psp 25/2010
• VDSS sklep Psp 112/2011