<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sklep Psp 701/2009

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.701.2009
Evidenčna številka:VDS0005553
Datum odločbe:31.03.2010
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:izrek sodbe - nerazumljiv izrek sodbe - pravice na podlagi invalidnosti - zmanjšana zmožnost za delo

Jedro

Ker iz zavrnilnega dela izreka sodbe ni mogoče ugotoviti, kateri tožbeni zahtevek od treh podredno postavljenih zahtevkov je sodišče zavrnilo, je ta del izreka nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (drugi in tretji odstavek izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dopolnilo 2. odstavek izreka odločbe tožene stranke št. ... z dne 18. 3. 2008, in sicer tako, da je za besedilom „na višini“ dodalo besedilo „ki bo fizično lažje, brez ročnega premeščanja bremen nad 10 kg, brez strežbe s strojem z desno nožno komando“ (prvi odstavek izreka). Kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo (drugi odstavek izreka). Odločilo je tudi, da tožnik sam trpi stroške postopka (tretji odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodba materialnopravno napačna. V skladu z 67. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi invalid II. kategorije invalidnosti, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije v primeru, kadar mu ta zaradi dosežene starosti 50 let ni zagotovljena. Tožnik pa je navedeno starost že dosegel. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik trajno nezmožen za delo voznika motornih vozil kategorij B, C, D in E. To je delo, za katero je tožnik usposobljen in ki ga je pred delovno poškodbo tudi dejansko opravljal. Tožnik je poklicni voznik-upravljalec strojev in nič drugega. Vozil ne sme voziti, strojev pa ne upravljati. Tožnik ne more več opravljati dela, za katerega je usposobljen, ki ga je dejansko opravljal in ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi poklicnega voznika. Iz medicinskih ekspertiz izhajajo omejitve, ki kažejo na to, da tožnik ni sposoben za nobeno delo, ki bi ustrezalo vozniku specialnih vozil. Za drugo delo pa tožnik ni usposobljen. Zakonsko merilo je ustrezno delo, torej delo za katero je usposobljen in ki ustreza njegovi izobrazbi. Sodišče je ugotavljalo le preostalo delazmožnost za katerokoli delo, ne pa tudi za delo, ki ustreza tožnikovi izobrazbi in usposobljenosti. Glede tega sodba niti nima razlogov. Tožnik trenutno ne more opravljati nobenega dela, ki bi ga lahko opravljal brez ustrezne poklicne rehabilitacije. To potrjuje tudi zaključek sodbe, da tožnik za svoj poklic trajno ni več zmožen. Če pa ni zmožen za svoj poklic, bi moral tožnik opravljati drug poklic. Za opravljanje drugega poklica pa je potrebna rehabilitacija, do katere pa tožnik zaradi starosti ni več upravičen. V takem primeru pa mu pripada v skladu z zakonom invalidska pokojnina. Zaključek sodišča temelji samo na medicinskih ugotovitvah tožene stranke, s čimer se tožnik ne strinja. Ne strinja se, da bi o njegovih pravicah dokončno odločala le tožena stranka, zato je zoper odločbo tožene stranke tudi uporabil sodno varstvo. V postopku sodnega varstva pa je dosegel zgolj to, da je o njegovi pravici odločeno na podlagi mnenja komisije pri toženi stranki. S tem je sodišče prekršilo najbolj temeljne določbe postopka, vključno z načelom kontradiktornosti. Prekršilo je tudi osnovne ustavne pravice do poštenega, pravičnega in neodvisnega sojenja. Nadalje se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U I 132/95. Tožnik je tudi predlagal postavitev izvedenca, sodišče pa je dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Dokazni predlog je bil natančno obrazložen. Z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga so bili kršeni vsi temeljni postulati postopka. Sodba je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo (8. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče bi lahko zavrnilo predlog s postavitvijo izvedenca le, če bi ugotovilo, da za ugotovitev posameznih dejstev niso potrebna strokovna znanja. Te ugotovitve sodba nima. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje, tožniku pa prizna pritožbene stroške kot nadaljnje stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 19. 3. 2007 in št. ... z dne 18. 3. 2008 in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 15. 12. 2005 dalje. Hkrati je zahteval, da tožena stranka v roku 60 dni odmeri invalidsko pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je v tožbi postavil še dva podredna tožbena zahtevka. S prvim podrednim tožbenim zahtevkom je zahteval odpravo odločbe tožene stranke št. I 4158118 z dne 18. 3. 2008 in razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter priznanje invalidske pokojnine po 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 od 15. 12. 2005 dalje. Poleg tega pa še, da tožena stranka v 60 dneh odmeri invalidsko pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2005 dalje ter povračilo stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z drugim podrednim zahtevkom pa je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke opr. št. ... z dne 18. 3. 2008 in razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto, to je pretežno sede, brez pogoste in dolgotrajne hoje in stoje, brez dela, kjer je večje tveganje poškodb pri delu in dela na višini, brez dela, kjer je potrebna strežba strojev z desno nožno komando, brez stika z vibracijami, brez ročnega premeščanja bremen težjih od 10 kg, brez nočnega dela, brez dela, kjer se zahteva normalen sluh in delo v udobnem toplotnem okolju, s polovico polnega delovnega časa od 15. 2. 2007 dalje. Zahteval je tudi, da tožena stranka prizna nadomestilo za invalidnost od 15. 12. 2005 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povračilo strokov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je v 1. odstavku izreka izpodbijane sodbe razsodilo, da se 2. odstavek izreka odločbe tožene stranke št. ... z dne 18. 3. 2008 za besedilom „na višini“ dopolni z besedilom „ki bo fizično lažje, brez ročnega premeščanja bremen nad 10 kg, brez strežbe s strojem z desno nožno komando“. Kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo.

Pritožba se pritožuje samo zoper zavrnilni del izreka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zavrnilni del izreka nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti, saj na njegovi podlagi ni mogoče ugotoviti, kateri tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo oziroma na kateri del tožbenega zahtevka se nanaša zavrnitev. S tem pa je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Izrek je tisti, ki v skladu z določbami ZPP postane pravnomočen, zato mora biti razumljiv, da ga je mogoče preizkusiti, česar pa kot že rečeno, ni bilo mogoče storiti.

Glede ostalih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 3. 2008, s katero sta bili njegova pritožba in pritožba njegovega delodajalca zoper odločbo št. ... z dne 19. 3. 2007 zavrnjeni, navedena odločba pa je bila odpravljena. Hkrati je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki ne zahteva daljše stoje in hoje, brez dela na višini, s polnim delovnim časom od 15. 2. 2007 dalje. Odločeno je bilo tudi, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo in da je delodajalec dolžan zagotoviti pravico do premestitve.

Pravna podlaga za odločitev je v določbah ZPIZ-1. V prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po drugem odstavku istega člena se invalidnost razvršča v naslednje kategorije: I. kategorijo - če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti; II. kategorijo - če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50% ali več; III. kategorijo - če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. V tretjem odstavku istega člena je nadalje določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Preostala delovna zmožnost se po 61. členu ZPIZ-1 ugotavlja pri invalidih II. in III. kategorije, ta pa je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem delovnem mestu, ki ustrezna njegovi strokovni izobrazbi oz. strokovni usposobljenosti ali če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu ali če zavarovanec lahko opravlja določeno delo vsaj polovico polnega delovnega časa. Na podlagi 67. člena ZPIZ-1 pa pridobi pravico do invalidske pokojnine invalid I. kategorije invalidnosti, invalid II. kategorije invalidnosti, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, in zavarovanec, pri katerem je nastala II. ali III. kategorija invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, še posebno na podlagi pridobljenega dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 18. 6. 2009, ugotovilo, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu od 15. 2. 2007 dalje, kot je bilo že ugotovljeno v predsodnem postopku. Drugače kot v predsodnem postopku pa je na podlagi navedenega dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje nadalje ugotovilo, da so pri delu potrebne dodatne omejitve, in sicer, da je tožnik s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu, ki bo fizično lažje, brez ročnega premeščanja bremen nad 10 kg in brez strežbe strojem z desno nožno komando. Glede na navedene dodatno ugotovljene omejitve je sodišče prve stopnje 2. odstavek izreka odločbe tožene stranke št. ... dne 18. 3. 2008 dopolnilo s temi omejitvami, česar pa tožnik tudi ne izpodbija in je sodba v tem delu postala pravnomočna.

Za tožnika je namreč sporno, katero je tisto delo, ki ga lahko v okviru svojega poklica še opravlja, glede na to, da iz Ekspertize, ki jo je podal specialist medicine dela, prometa in športa dne 13. 10. 2006 o oceni delazmožnosti izhaja, da je tožnik trajno nezmožen za svoje delo „voznika specialnih vozil in naprav“ zaradi poškodbe pri delu z dne 19. 3. 2003 oziroma je trajno nezmožen za delo voznika motornih vozil kategorij B, C, D, E skupine, zmožen pa je opravljati druga ustrezna dela in naloge pod določenimi omejitvami. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da navedenega vprašanja sodišče prve stopnje v postopku ni ustrezno razčistilo. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožnik s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu, ki bo fizično lažje, ki ne zahteva daljše hoje ali stoje, brez dela na višini, brez ročnega premeščanja bremen nad 10 kg, brez strežbe strojem z desno nožno komando, je ostalo odprto vprašanje, kakšna dela v okviru svojega poklica (voznik specialnih vozil in naprav) je tožnik dejansko zmožen opravljati glede na preostalo delovno zmožnost in s tem, ali je ta dela zmožen opravljati z ali brez poklicne rehabilitacije. Kot se je že v drugi zadevi opredelilo Vrhovno sodišče (VIII Ips 413/2007) mora takšno delovno mesto v praksi organiziranih delovnih procesov tudi realno obstajati. Za odločitev v danem primeru je torej bistvena jasna določitev del, ki jih lahko tožnik glede na določene omejitve še lahko opravlja v okviru svojega poklica, pri čemer gre v skladu s 3. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 za dela na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. V zvezi s tem je torej odločilno ugotavljanje preostale delovne zmožnosti v skladu z 61. členom ZPIZ-1, kajti le-ta je bistven pri določanju pravic na podlagi invalidnosti. Ker sodišče navedenih vprašanj ni ustrezno razčistilo, je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP).

Sodišče je v postopku izvedlo zgolj dokaz s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije, katerega sicer ni predlagala nobena stranka, ni pa izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca, ki ga je predlagal tožnik. S takšnim postopanjem je bil tožnik prizadet v procesni pravici do obravnavanja pred sodiščem, kot je to poudarilo že Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 3/2006 z dne 7. 11. 2006. V 1. odstavku 213. člena ZPP je določeno, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za izdajo odločbe. V drugem odstavku istega člena je nadalje določeno, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi, naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V kolikor pa sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko v skladu s 1. odstavkom 62. člena ZDSS-1 izvede tudi dokaze po uradni dolžnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnikov predlog za postavitev izvedenca zavrnilo, kršilo določbo 213. člena ZPP, saj na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni ugotovilo vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v zadevi. Zavrnitev navedenega dokaznega predloga bi bila utemeljena le v primeru, če bi bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno z izvedbo drugih dokazov. Kot pa je bilo že obrazloženo, sodišče prve stopnje ni popolnoma ugotovilo odločilnih dejstev, pomembnih za odločitev v dani zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 354. in 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče ob upoštevanju 61. člena ZPIZ-1 dejansko stanje ustrezno razčistilo bodisi s postavitvijo ustreznega izvedenca bodisi z izvedbo drugih dokazov. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka bo mogoče presoditi utemeljenost v tožbi postavljenih tožbenih zahtevkov glede na že ugotovljeno invalidnost II. kategorije, pri čemer mora sodišče prve stopnje izrek oblikovati jasno, da ga je mogoče preizkusiti.

V skladu s 3. točko 165. člena ZPP je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržana za končno odločbo.


Zveza:

ZPP člen 213, 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-1 člen 60, 61, 67. ZDSS-1 člen 62, 62/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4NTk1