VDSS sodba Psp 683/2009

Jedro

Pravica do nadomestila za invalidnost je vezana na pravico do premestitve. Te pravice zato nima zavarovanec, ki ima pravico do dela s skrajšanim delovnim časom in pravico do delne invalidske pokojnine, kljub temu da ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in je zato premeščen na drugo delovno mesto. V takšnem primeru se mu delna invalidska pokojnina poveča za 30 %.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 25. 4. 2008 in št. ... z dne 14. 1. 2008 in se ji kot invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu od 20. 12. 2007 dalje prizna tudi pravica do nadomestila za invalidnost in se tožencu naloži, da od tega datuma dalje izplača zapadle zneske nadomestila s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Obenem je odločilo, da je dokončna odločba toženca pravilna in zakonita.. S sklepom pa je ustavilo postopek v delu, v katerem tožnica zahteva, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 28. 4. 2008 ter, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že v tožbi opozorila, da ji toženec ni odmeril nadomestila za invalidnost za 6 ur, ko dela na drugem delovnem mestu in da ima tudi pravico do nadomestila po določbah 94. člena zakona, ker se je zaposlila na drugem delovnem mestu in ne le pravico do delna invalidske pokojnine za dve uri na dan. Drugačna razlaga zakonskih določb bi tožnico postavila v neenakopraven položaj z invalidi III. kategorije, ki so še zmožni za 8 urno delo. Le-ti so v primeru zaposlitve na drugem delovnem mestu upravičeni do nadomestila v višini 25 % invalidske pokojnine, ki bi jim pripadala ob nastanku invalidnosti. Glede na izpodbijano odločbo toženca pa tožnica za 6 ur dela na drug delovnem mestu prejme le nadomestilo v višini 30 % delne invalidske pokojnine. Ker v njenem primeru znaša delna invalidska pokojnina 25 % invalidske pokojnine, ki bi ji pripadala na dan nastanka invalidnosti, to pomeni, da za delo na drugem delovnem mestu prejme le 7,5 % nadomestila, namesto 25 %, kot ga dobijo invalidi, ki nimajo pravice do dela s krajšim delovnim časom. Vztraja, da toženec napačno uporablja v njenem primeru le 93. člen zakona in da bi moral upoštevati tudi 94. člen za 6 ur, ko dela na drugem delovnem mestu. Nemogoče je, da bi zakonodajalec imel namen diskriminirati invalide, ki delajo krajši delovni čas od polnega, kot si to razlaga toženec. Prepričana je, da ima pravico tudi do nadomestila po 94. členu zakona, ker je pri njej nastala invalidnost III. kategorija in je njena delovna zmožnost za njen poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Vztraja, da je nadomestilo njena pridobljena pravica, ki ji je ne bi smeli odvzeti in bi morala prejeti nadomestilo za invalidnost poleg delne invalidske pokojnine. Tožnica je prikrajšana, ker ji delna invalidska pokojnina ne nadomešča v celoti niti izgubljene plače za dve delovni uri, odvzeto pa ji je nadomestilo, do katerega je bila upravičena zaradi dela na slabše plačanem delovnem mestu, na katerega je bila razporejena zaradi nastanka III. kategorije invalidnosti oziroma je ponovno razporejena na ustrezno delo. Ne drži, da bi se pridobljena pravica za tožnico spremenila, kot to zahteva 2. odstavek 163. člena zakona. Pri njej je prišlo le do spremembe v stanju njene invalidnosti tako, da za drugo ustrezno delo ni več zmožna 8 ur, temveč le 6 ur. Zaradi tega bi se njena dosedanja pravica do nadomestila lahko le spremenila in sicer tako, da bi nadomestilo prejemala za 6 ur namesto za 8 ur. Sodišče pa je zmotno zaključilo, da se zaradi te spremembe njena pravica ukine. To pa je v nasprotju z dikcijo 2. odstavka 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki predpisuje v primeru spremembe invalidnosti le spremembo pravice. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo in ugodi njenemu zahtevku, oziroma podrejeno, zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje, v vsakem primeru pa naloži tožencu, da je dolžan povrniti tožnici nastale stroške prvostopnega in pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje v 8 dneh pod izvršbo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku skladu (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo zoper odločbi toženca št. ... z dne 25. 4. 2008 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 14. 1. 2008, s katero je toženec tožnici ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost. Ugotovil je, da je tožnica na podlagi odločbe z dne 29. 11. 2007 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom 6 ur dnevno od 1. 11. 2007 dalje in da se ji od dneva dokončnosti te odločbe, to je od 19. 12. 2007 ustavi izplačevanje nadomestila za invalidnost.

Takšni odločbi in odločitev toženca je sodišče prve stopnje štelo za pravilno, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Pravica do nadomestila za invalidnost je vezana na pravico do premestitve. Pravice do premestitve pa zavarovanci iz 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), med katere, glede na odločbo toženca z dne 29. 11. 2007, sodi tožnica, nimajo.

Pravica do premestitve je urejena v določbi 91. člena ZPIZ-1, v kateri je jasno določeno, da pravico do premestitve pridobi zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji, s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Skladno z določbo 92. člena tega zakona ima zavarovanec iz 2. in 3. alineje 1. odstavka 91. člena, ki dela na novem delovnem mestu, pravico do nadomestila za invalidnost v skladu s 94. členom ZPIZ-1. Med temi zavarovanci, ki pridobijo pravico do nadomestila za invalidnost v citirani določbi 92. člena, niso našteti zavarovanci iz 93. člena zakona. Zavarovanci iz 93. člena zakona, to so zavarovanci, pri katerih je podana III. kategorija invalidnosti, če niso več zmožni za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, in zavarovanci, pri katerih je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in imajo preostalo delovno zmožnost za opravljanje določnega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, imajo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. V primeru, da takšni zavarovanci niso več zmožni za delo na delovnem mestu, na katero so razporejeni in so zato premeščeni na drugo delovno mesto, imajo v skladu s 3. odstavkom 93. člena ZPIZ-1 pravico, da se jim delna invalidska pokojnina, odmerjena v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi jim pripadala na dan nastanka invalidnosti, poveča za 30 %.

Vse navedeno pomeni, da zavarovanec iz 93. člena ZPIZ-1 ne more hkrati pridobiti pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in še pravice do premestitve in tudi ne more pridobiti poleg delne invalidske pokojnine, še pravice do nadomestila za invalidnost, pač pa le povečanje delne invalidske pokojnine za 30 %. Z dnem dokončnosti odločbe z dne 29. 11. 2007 je toženec tožnici pravilno ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, ker glede na takšno pravno ureditev, za izplačevanje nadomestila za invalidnost potem, ko je pridobila pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od 1. 11. 2007 in ni imela več pravice do premestitve, ni bilo več podlage.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, izpodbijana sodba pa pravilna, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sklep o stroških postopka pa tožnica pritožbe ni vložila tako, da je postal pravnomočen. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je odločilo v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 101/2010
• VDSS sodba Psp 160/2010
• VDSS sodba Psp 337/2010