VDSS sodba Psp 678/2009

Jedro

Oškodovancu se lahko zaradi kršitev osebnih – nepremoženjskih pravic dosodi denarna odškodnina samo, če so posledice te kršitve manifestirane v eni od oblik nepremoženjske škode. Oškodovanec mora zatrjevanje teh manifestacij tudi dokazati, kar konkretno pomeni predložiti dokaze o zatrjevanih dejanjih nasprotne stranke, o nevarnosti, vznemirjenju, strahu in hudih bolečin, njihovem trajanju in posledicah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se prepreči nastajanje škode, nevarnosti, vznemirjenja, strahu in hudih bolečin ter odstranitev vseh virov nevarnosti in odreditev prenehanja dejanj, s katerimi toženec krši tožnikove osebnostne pravice.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi namerne neuporabe materialnega prava in zaradi namerne neugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodba kriminalni delikt in nanj deluje ter preti škoda in nevarnost v posebni obliki duševnih in telesnih poškodb s posledicami, ker se ne zaustavi povzročene in zahtevane imaterialne škode. Meni, da se mu kot invalidu I. kategorije kršijo pravice iz invalidskega zavarovanja in pravica do osebne pomoči, kršijo se zakoni, ustava, konkretno 11. člen, 339. člen in 116. člen Zakona o pravdnem postopku. Sodnica presoja dejanja, ki jih opravlja in jih je opravljal ob prisotnosti škode, bolečin, strahu in vznemirjenja. Z izmikanjem opravilne pomoči se mu preprečuje dostop do pravnega varstva, ki ga zakon določa s poštenim odvetnikom. Zato je neutemeljeno očitanje, da nima popolne opravilne sposobnosti. Da trpi škodo, je razvidno iz listin. Ima dokazano trajno poškodbo zdravja, zaradi katere je prisotna bolečina in stalna nevarnost za škodljive telesne obremenitve, ki niso dopustne in predstavljajo deliktno ravnanje. Njegovo zdravstveno stanje je splošno znano dejstvo. Seznam telesnih okvar pri njem ni relevanten iz treh razlogov in sicer: ker nima tipičnih poškodb telesnih organov, ampak se zdravi s protidepresivno – anksiozno in protibolečinsko medikamentozo, ker zakon določa pomoč in varstvo osebam z duševnimi okvarami zdravja in ker Slovenija ni več sestavni del SFRJ, ampak del Unije. Po zakonu v državi nihče ne sme trpeti škode. Predmet spora v tej zadevi ni odškodnina v zvezi s 164. členom Obligacijskega zakonika. Zato so nepomembne razlage krivdne odgovornosti. Sodišče je v postopku tožnika pozvalo na obravnavo, kjer so bili zahtevki ponovljeni in bi jih sodišče moralo obravnavati. Meni, da je ravnanje sodišča teptanje pravice v zvezi s 116. členom ZPP. Zakon in Ustava določata, da ima vsak, ne glede na osebne okoliščine, iste pravice pred sodišči. Meni, da je kršen 35. člen Ustave Republike Slovenije.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev in do kršitev določb Ustave.

Kot izhaja iz dokumentacije, je tožnik pri prvostopnem sodišču vložil takoimenovano zahtevo za ukrep in zahtevo, da se z njim prepreči nastanek škode, vznemirjenje in bolečine ter se mu odstranijo vsi viri ter nevarnosti in odredi prenehanje dejanj, s katerimi organ krši njegovo nedotakljivo osebnostno pravico. Na glavni obravnavi dne 8. 10. 2009 je tožnik izrecno pojasnil, da gre za zahtevek za odpravo škodne nevarnosti in za odstranitev škode ter priznanje dodatka za pomoč in postrežbo in da je tak zahtevek oblikoval na podlagi 1. in 4. točke 133. člena Obligacijskega zakonika. Poleg tega pa je zahteval, da se zavarujejo njegove osebne, z ustavo določene pravice.

Utemeljenost takšnega tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo na podlagi 1. odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ter v zvezi s to določbo uporabilo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja oziroma določbe Obligacijskega zakona (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Ta v 133. členu določa, da lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjenje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjenja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Nadalje je v tej določbi določeno, da sodišče odredi na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjenja ali odstranitev vira nevarnosti in na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori. Glede na določbo 134. člena OZ pa ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice.

Sodišče prve stopnje je pravilno zadevo presojalo po citiranih določbah in ugotovilo, da je pogoj za uveljavljanje zahtevka po 1. odstavku 133. člena OZ le, da preti večja škoda, podlaga odgovornosti pa je v načelu vzročnosti, v konkretnem primeru krivdni odgovornosti. Krivda je podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti, za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Oškodovani osebi se lahko zaradi kršitev osebnih – nepremoženjskih pravic dosodi denarna odškodnina samo, če so posledice te kršitve manifestirane v eni od oblik nepremoženjske škode, oseba pa mora zatrjevanje teh manifestacij tudi dokazati, kar konkretno pomeni predložiti dokaze o zatrjevanih dejanjih nasprotne stranke, o nevarnosti, vznemirjenju, strahu in hudih bolečin, njihovem trajanju in njegovih posledicah. Tožnik pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložil nobenih dokazov, marveč je, enako kot v pritožbi, zatrjeval, da trpi škodo, ki je razvidna iz listin in da ima dokazano trajno poškodbo zdravja.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da pri odločanju o tožnikovih pravicah ni bilo ugotovljeno nedopustno ravnanje toženca in da tožnik škodno nevarnost enači z vsebinskih nestrinjanjem z odločitvami toženca. O pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja toženec skladno z določbo 12. in 249. člena ZPIZ-1 postopa po Zakonu o splošnem upravnem postopku in odloča z odločbami. Postopek za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se začne na zahtevo zavarovanca ali tudi njegovega osebnega zdravnika oziroma pristojne komisije. Tožbo pa lahko zavarovanec vloži v roku 30 dni in sicer zoper drugostopno odločbo. To pomeni, da se sodni postopek lahko začne šele po zaključenem upravnem postopku. Kolikor tožnik želi uveljaviti pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, je za takšen postopek pristojen Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in šele po zaključenem upravnem postopku, če je izdana drugostopna odločba, se postopek lahko nadaljuje pred sodiščem. Kar zadeva samoupravni sporazum o telesnih okvarah, se sodišče nanj le sklicuje v povezavi z odločitvijo toženca, da tožnikovih zdravstvenih težav, ki jih invalidske komisije jasno priznavajo, ni mogoče uvrstiti v nobeno točko seznama telesnih okvar. Medtem, ko sodišče prve stopnje sporne zadeve po citiranem seznamu telesnih okvar sploh ni presojalo in so pritožbene navedbe zato v tej smeri brezpredmetne.

Glede na vse obrazloženo, ker so pritožbene navedbe neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev določb Ustave Republike Slovenije, je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 323/2008
• VDSS sodba Psp 242/2009
• VDSS sodba Psp 516/2014