VDSS sodba Psp 669/2009

Jedro

Za čas, ko je bila tožnica prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni izpolnjevala pogoja prenehanja zavarovanja za pridobitev pravice do pokojnine, zato ji je bila pravica do pokojnine po ZPPPAI sicer priznana na dan izpolnitve pogojev starosti, pokojninske dobe, dobe uporabe azbesta in prenehanja delovnega razmerja iz 2. odstavka 7. člena in 8. člena ZPPPAI, pravico do pokojnine pa je pridobila od prvega dne po prenehanju zavarovanja dalje.

Ker se pokojnina, priznana po ZPPPAI, odmeri in izplačuje po predpisih, veljavnih na dan priznanja pravice, kar je v tožničinem primeru po ZPIZ-1 (pravica priznana v letu 2003), ki za določitev pokojninske osnove določa najugodnejše 13-letno povprečje plač, tožnica neutemeljeno uveljavlja določitev pokojninske osnove na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač.

Izrek

Pritožba tožnice se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (4. odstavek) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2. in 3. odstavek) spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 29. 5. 2008 in št. ... z dne 9. 8. 2007 in se ji pokojnina pod ugodnejšimi pogoji po ZPPPAI ponovno odmeri od 12. 2. 2003 na podlagi 10-letnega povprečja in tožencu naloži izplačilo razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino z zakonitimi zamudnimi obrestmi, zavrne.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožničinemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 29. 5. 2008 in št. ... z dne 9. 8. 2007 in naložilo tožencu, da tožnici ponovno odmeri pokojnino pod ugodnejšimi pogoji po Zakonu o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno od 19. 8. 2004 dalje, pri čemer se pokojninska osnova izračuna na podlagi 10-letnega povprečja. Obenem je naložilo tožencu, da tožnici izplača razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 5. 2006 dalje. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo.

Zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o datumu, od katerega je dolžan toženec odmeriti pokojnino po 10-letnem povprečju ter ji vrniti plačane prispevke iz prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje, je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nepravilno stališče, da ji ne pripada pokojnina za čas od 12. 2. 2003 dalje, ker da je bila prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje do 18. 8. 2004 in da ni izpolnjen pogoj 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1. Toženec je za obdobje od 12. 2. 2003 do 18. 8. 2004 prejel njeno plačilo prispevkov za prostovoljno vključitev v zavarovanje in si zadržal pripadajočo pokojnino. Njen zahtevek se ne glasi na plačilo škode, ki ji je nastala, pač pa tistega, za kar se je toženec okoristil oziroma je prejel dvakrat in ji ni priznal pokojnine od 12. 2. 2003.

Zoper sodbo v 1., 2., in 3. odstavku je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se, da je treba uporabiti določbo 396.člena ZPIZ-1. Tožnici je bila z odločbo Komisije za odpravljanje posledic za delo z azbestom Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 13. 12. 2006 priznana pravica do pokojnine na podlagi ZPPPAI in sicer od 12. 2. 2003 dalje. Tožnici je bila pokojnina priznana po posebnem zakonu ZPPPAI-C, ki v 7. členu predpisuje pogoje za pridobitev pravice do pokojnine. Ti pogoji so drugačni od pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po splošnem zakonu, torej od pogojev po 396. členu ZPIZ-1. Po določbi 9. člena ZPPPAI odloča o pravici do pokojnine omenjena komisija, ki jo imenuje Vlada Republike Slovenije, tožencu so dana le pooblastila za odmero in njeno izplačevanje. Iz navedenega je razvidno, da priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi posebnega predpisa nima nobene zveze s priznanjem pravice do starostne ali predčasne pokojnine po 396. členu ZPIZ-1. Po navedeni določbi toženec odloča o pravici do starostne in predčasne pokojnine in na način, kot so določeni v sistemskem zakonu. Razen tega tudi določba 396. člena ZPIZ-1 ne določa izračuna pokojninske osnove. Iz navedenega je razvidno, da sodišče ni imelo pravne podlage, ko je za odmero tožničine pokojnine, ki jo je pridobila pod ugodnejšimi pogoji na podlagi posebnega predpisa, uporabilo 396. člen ZPIZ-1. Izračun pokojninske osnove določata določbi 39. in 406. člena ZPIZ-1. Glede na dejstvo, da je tožnica pridobila pravico do pokojnine v letu 2003, ji je potrebno pokojnino odmeriti na način, kot je določen v 39. in 406. členu ZPIZ-1, torej na podlagi 13-letnega povprečja, pri čemer je potrebno plače oziroma osnove zavarovanja po določbi 47. člena ZPIZ-1 valorizirati ob upoštevanju, da je koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine, leto 2002. S tem, ko je sodišče tožnici priznalo oblikovanje pokojninske osnove na podlagi 10-letnega povprečja plač, je zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec nasprotuje tudi izplačilu razlike in izplačilu zakonitim zamudnim obrestmi, ker ni podanega pravnega temelja za drugačno odmero starostne pokojnine, ki je bila tožnici priznana po posebnem zakonu. Razen tega je bil toženec v socialnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. Ps 1754/2004 in opr. št. Psp 649/2005, glede priznanja pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, Vlada Republike Slovenije. Ker odločanje o pravici do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji ni bilo v pristojnosti toženca, niti pogoji za priznanje takšne pravice niso določeni v ZPIZ-1, toženec ni v ničemer nepravilno ravnal, saj je imel le pooblastilo za odmero pokojnine po predpisu ZPIZ-1.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

V tem postopku je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane dokončne odločbe toženca št. ... z dne 29. 5. 2008 ter prvostopne odločbe št. ... z dne 9. 8. 2007 (ki jo je toženec v obrazložitvi povzel, v uvodu pa napačno navedel odločbo z dne 7. 10. 2004). Ta spor se nanaša na tožničino zahtevo, vloženo pri tožencu dne 21. 7. 2006. S to vlogo je tožnica na podlagi sodbe delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Ps 1754/2004 z dne 15. 3. 2005 zahtevala odmero pokojnine po Zakonu o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Ur. l. RS, št. 56/96 s spremembami, v nadaljevanju ZPPPAI) od 12. 2. 2003 dalje. Hkrati je v vlogi navedla, da je pravico do starostne pokojnine pridobila 13. 9. 2004. Kot izhaja iz dokumentacije je tožnica na podlagi njene zahteve, ki jo je vložila 18. 8. 2004, z odločbo št. ... z dne 7. 10. 2004 pridobila pravico do starostne pokojnine na podlagi 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) v zvezi s 396. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v znesku 96.582,65 SIT na mesec od 13. 9. 2004 dalje. Tožnica je s citirano odločbo ob izpolnjevanju pogojev iz 396. člena ZPIZ-1 pridobila pravico do starostne pokojnine po ZPIZ/92, sama pokojnina pa ji je bila skladno z določbo 52. člena ZPIZ/92 odmerjena v višini 82,50 % od pokojninske osnove izračunane na podlagi pokojninske dobe v trajanju 35 let, 0 mesecev in 7 dni in starosti 53 let, kolikor je dopolnila do prenehanja zavarovanja. Pokojninska osnova pa ji je bila tudi na podlagi 43. člena ZPIZ/92 določena na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač.

Kot pravilno poudarja toženec v pritožbi, priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi ZPPPAI kot posebnega predpisa, nima nobene zveze s priznanjem pravice do pokojnine po 396. členu ZPIZ-1. Gre ne samo za različne pravne podlage, ampak tudi za različne pogoje in za ločena postopka. Določba 396. člena ZPIZ-1 določa zgolj pogoje, ki jih mora zavarovanec izpolnjevati, da sploh lahko uveljavlja pravico do starostne ali predčasne pokojnine po prejšnjih predpisih oziroma po ZPIZ/92, ne določa pa odmere pokojnine.

S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1754/2004 z dne 15. 3. 2005, potrjene s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 649/2005 z dne 6. 4. 2006 je bilo odločeno, da tožnica izpolnjuje pogoje za uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi ZPPPAI od 12. 2. 2003 in sicer pogoje iz 2. odstavka 7. člena in 8. člena ZPPPAI. Obenem je bilo odločeno, da bo o odmeri in izplačevanju pokojnine odločil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Na podlagi citirane sodbe je Vlada Republike Slovenije, Komisija za odpravljanje posledic dela z azbestom z odločbo št. ... z dne 13. 12. 2006 tožnici priznala pravico do pokojnine na podlagi ZPPPAI od 12. 3. 2003 in pravico do dokupa zavarovalne dobe po 10. členu tega zakona v skupnem trajanju dve leti. Obenem je bilo s citirano odločbo izrecno odločeno, da priznano pokojnino odmeri, usklajuje in izplačuje zavod ter dodatno, da tožnica pridobi pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji z dnem, ko izpolni pogoje v 1. in 2. odstavku 156. člena ZPIZ-1. Komisija je v postopku ugotovila, da je tožnica do 11. 2. 2003 dopolnila starost 52 let, 4 mesece in 29 dni ter dosegla 33 let in 6 mesecev pokojninske dobe.

Že s sodbo delovnega in socialnega sodišča z dne 15. 3. 2005, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 6. 4. 2006, enako pa z odločbo Vlade Republike Slovenije, Komisije za odpravljanje posledic dela z azbestom z dne 13. 12. 2006, je bila tožencu naložena le odmera in izplačevanje pokojnine, v odločbi omenjene komisije pa tudi izrecno odločeno, da tožnica pridobi pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji z dnem, ko izpolni pogoje, določene v 156. členu ZPIZ-1 (5. točka odločbe).

Po 1. odstavku 156. člena ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je prenehanje obveznega zavarovanja, razen za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena tega zakona (2. odstavek 156. člena). Izjema so torej poleg vajencev le še tisti uživalci družinske pokojnine, ki so na dodiplomskem oziroma podiplomskem študiju, ali so kot brezposelne osebe vpisane v katero od evidenc pri Zavodu za zaposlovanje ali so kot invalidi v varstvenih delavnicah, ta izjema pa ne velja za ostale osebe, ki so tudi zavarovane po 34. členu ZPIZ-1.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnica prostovoljno zavarovana na podlagi 34. člena ZPIZ-1 do 18. 8. 2004. Temu tožnica v pritožbi ne nasprotuje in tudi ne zatrjuje, da bi bila zavarovana po 2. odstavku 34. člena oziroma zavarovana kot oseba po 3., 7. ali 9. alineji 34. člena ZPIZ-1.

Glede na to, da je bila tožnica vse do 18. 8. 2003 vključena v zavarovanje, pogoja, določenega v 2. odstavku 156. člena, torej prenehanja zavarovanja, vse do tedaj ni izpolnjevala, ampak šele od 19. 8. 2004. Od 19. 8. 2004 je toženec in sodišče prve stopnje pravilno skladno z določbo 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1, tožnici priznalo pravico do starostne pokojnine po ZPPPAI. Pokojnina pa je bila tudi pravilno odmerjena skladno z določbo 50. člena in 406. člena ter 409. člena ZPIZ-1. Tožnici je bila namreč s sodbo in z odločbo komisije priznana pravica do pokojnine po ZPPPAI z dnem 12. 2. 2003, ko je veljal ZPIZ-1.Glede na določbe ZPIZ-1 je bila tožnici ob upoštevanju pogojev, dopolnjenih do 12. 2. 2003, pravilno skladno z določbo 50. člena v zvezi s 406. členom določena pokojninska osnova na podlagi najugodnejšega 13-letnega povprečja plač in ne na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač, kot uveljavlja tožnica. Gre namreč za odmero pokojnine po ZPIZ-1 in ne po ZPIZ/92. Po določbah ZPIZ/92 je bila tožnici odmerjena starostna pokojnina, ker je izpolnjevala pogoje iz 396. člena ZPIZ-1. Teh pogojev in priznanja pravice do starostne pokojnine na tej pravni podlagi ter odmere pokojnine po ZPIZ/92, pa ni mogoče enačiti s pravico do starostne pokojnine, ki je bila tožnici na podlagi ZPPPAI priznana z dnem 12. 2. 2003. Pokojnina je bila pravilno odmerjena na podlagi ZPIZ-1 in sicer kot že rečeno, na podlagi najugodnejšega 13-letnega povprečja plač s pričetkom izplačevanja od 19. 8. 2004 dalje, to je skladno z določbo 1. odstavka 157. člena ZPIZ-1 od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

Pritožba tožnice je v tem delu neutemeljena, neutemeljena pa je tudi glede vračila prispevkov. Za vračilo prispevkov ni nobene pravne podlage, saj se je tožnica za takšno obliko zavarovanja sama prostovoljno odločila in bi se lahko sama kadarkoli iz takšnega zavarovanja tudi odjavila. Na podlagi tožničine zahteve je bil tudi prispevek za prostovoljno zavarovanje določen z odločbo. Vračajo se le neopravičeno plačani prispevki, kolikor bi bila takšna odločba odpravljena (če bi bili za to izpolnjeni pogoji) in prispevki brez pravne podlage ali prepozno plačani in se tudi za vštetje pokojninske dobe ne bi mogli upoštevati. Na takšno pravno stanje se tožnica ne sklicuje in vračila tudi ne uveljavlja iz takšnih razlogov. Razlogi, zaradi katerih tožnica uveljavlja vračilo prispevkov, pa ne morejo predstavljati podlage. Tožnici se je namreč vsa doba do prenehanja zavarovanja tudi vštela v pokojninsko dobo za priznanje pravice do pokojnine po 39. členu ZPIZ/92 v zvezi s 396. členom in se je upoštevala tudi pri odmeri pokojnine po 52. členu ZPIZ/92 (odločba toženca z dne 7. 10. 2004). Tako priznana in odmerjena pokojnina z odločbo z dne 7. 10. 2004 se je tožnici tudi izplačevala in sicer kot ugotavlja toženec v obrazložitvi, vse do izpodbijane odločbe z dne 29. 5. 2008.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (4. odstavek) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pa je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo in tožencu naložilo, da ponovno odmeri pokojnino pod ugodnejšimi pogoji po ZPPPAI na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač in posledično naložilo tožencu tudi izplačilo razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2006 dalje in pri tem uporabilo zato dva povsem različna inštituta, na kar utemeljeno v pritožbi opozarja toženec, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo. V skladu s 5. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku je izpodbijano sodbo v 1., 2. in 3. odstavku spremenilo tako, da je skladno z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 29. 5. 2008 in 9. 8. 2007 ter se ji pokojnina po ZPPPAI ponovno odmeri od 12. 2. 2003 na podlagi 10-letnega povprečja in tožencu naloži izplačilo razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjene pokojnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 286/2011
• Sodba VIII Ips 106/2004
• VDSS sklep Pdp 454/2010