VDSS sodba Psp 666/2009

Jedro

Ker se v sodnem postopku delazmožnost ugotavlja na podlagi zdravstvenega stanja, ki se nanaša na čas upravnega postopka, so izvidi osebnega pregleda, opravljenega po zaključku upravnega postopka, lahko le stvar novega postopka pri tožencu

Drug sodni izvedenec se postavi v primeru, če so pomanjkljivosti ter podan dvom v pravilnost pridobljenega izvedenskega mnenja, teh pomanjkljivosti pa se ne da odpraviti z zaslišanjem sodnega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 7. 2. 2007 in z dne 8. 9. 2006 ter se prvo tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti oziroma podrejeno v II. kategorijo invalidnosti od 1. 9. 2006 dalje. Obenem je odločilo, da prvo tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil prvi tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi izreka o stroških postopka. Navaja, da je prvo tožnik oporekal mnenju izvedenca, saj iz mnenja, ki ga je podal ortoped dr. T.B., izhaja, da naj bi bila kljub subjektivnim in objektivnim težavam, ocenitev po invalidski komisiji primerna ter, da je sposoben za sedeče delo. Izvedenec ni ocenil njegovih preostalih delovnih sposobnosti, temveč je ocenil, da naj bi bile težave, ki jih ima, subjektivne narave oziroma da je šepanje predvsem posledica bolečinske simptomatike. Izvedenec dr. A.L. ni odgovoril na zahtevo sodišča, da poda mnenje, katera kategorija invalidnosti je podana, temveč je to vprašanje prepustil sodišču, pri čemer pa je izrecno povedal, da je dolgoročna prognoza za tožnika slaba, zlasti, če upošteva dokaj zapleteno vodenje sladkorne bolezni in dejansko situacijo na delovnem mestu. Ocenjuje, da izvedenca nista podala natančnih odgovorov na vprašanje sodišča, zato je tožeča stranka predlagala, da sodišče imenuje drugega izvedenca, ki naj odgovori na vprašanja po sklepu z dne 15. 9. 2008. Sodišče je sicer za razjasnitev podanega izvedenskega mnenja dodatno zaslišalo izvedenca internista, ki je sicer povedal, da je odločitev toženca v letu 2006 pravilna, na podlagi osebnega pregleda pa je sam ugotovil, da pri prvo tožniku ugotavlja številne dejavnike tveganja, ki vplivajo predvsem na točno dolgoročno prognozo zdravstvenega stanja. Izvedenec je tudi izpovedal, da bi bil prvo tožnik sposoben za 8-urno delo, če bi bilo to v skladu z omejitvami. Kljub temu, da tudi izvedenec internist podaja slabo dolgoročno prognozo slabšanja bolezni za tožnika, pa sodišče za popolno razjasnitev dejanskega stanja ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti ter v III. kategorijo invalidnosti, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s polovico polnega delovnega časa.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 7. 2. 2007, v zvezi s prvostopno odločbo z dne 8. 9. 2006 v procesnem in materialnem smislu, torej, ali je toženec pravilno postopal in če je na podlagi dejanskega stanja tudi pravilno odločil.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih imelo dovolj strokovno objektivizirane podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega in podrednega tožbenega zahtevka, ker je utemeljeno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti in da niso podani razlogi za razvrstitev tožnika v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti, ker je zmožen za drugo delo na drugem delovnem mestu z omejitvami tako, kot sta ugotovila v sodnem postopku izvedenca specialist ortoped in specialist internist in pred tem enako toženec. Oba izvedenca sta mnenje podala pismeno na podlagi medicinske dokumentacije in tožnikovega osebnega pregleda, specialist internist pa je glede na tožnikove pripombe, bil še neposredno zaslišan na glavni obravnavi. Oba izvedenca sta bila enotnega mnenja, da je odločitev toženca pravilna. Takšno oceno je specialist ortoped podal na podlagi tožnikovega ugotovljenega stanja po artrodezi subtalarnega sklepa. Specialist internist pa je ugotovil, da so bili pri tožniku v času ocenitve leta 2006 prisotni le lažji zapleti sladkorne bolezni in sicer lažja diabetična nefropatija in lažja polinevropatija in da ni imel jasnih znakov ishemične bolezni srca oziroma srčnega popuščanja. Po mnenju izvedenca internista je bila ocena invalidske komisije na podlagi takšnega stanja pravilna, kar je na zaslišanju le še potrdil in mnenje dodatno obrazložil.

Izvedenca sta sicer tožnikovo zdravstveno stanje ugotavljala tudi na podlagi izvidov osebnega pregleda, ki so bili z ortopedskega vidika praktično enaki kot v času ocenjevanja v upravnem postopku, nekoliko drugačno stanje pa je na osebnem pregledu ugotovil specialist internist. Vendar zdravstveno stanje in delovna zmožnost na podlagi osebnega pregleda, opravljenega že po zaključku upravnega postopka, ne more biti predmet tega postopka. V skladu z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom ZDSS-1 namreč sodišče prve stopnje presoja pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih odločb na podlagi tožnikovega zdravstvenega stanja v času ocenjevanja pri tožencu, osebna pregleda pri izvedencih pa sta bila opravljena že po zaključku upravnega postopka.

Na podlagi prepričljivega izvedenskega mnenja tako z ortopedskega, kot tudi z internističnega vidika, pri tožniku, pri katerem gre poleg ortopedskih težav za težjo sladkorno bolezen tipa 2, odvisno od inzulina, na podlagi zdravstvenega stanja, podanega v času ocenjevanja pri tožencu, še ni bilo mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo ter I. kategorije invalidnosti po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, niti II. kategorije invalidnosti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog po postavitvi drugega izvedenca, saj je mnenje skladno z medicinsko dokumentacijo in tudi prepričljivo obrazloženo, določene dileme ter pripombe v zvezi z mnenjem internista, pa so bile tudi odpravljene po dodatnem zaslišanju. Glede na določbo 254. člena ZPP se mnenje drugega izvedenca zahteva, če obstajajo nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Takšno stanje pa v konkretnem primeru ni podano. Dejstvo, da sta izvedenca, zlasti specialist internist, na osebnem pregledu ugotovila drugačno stanje, kot je bilo pri tožniku v času odločanja v upravnem postopku, pa kot že rečeno, ne samo, da ne more biti predmet tega postopka, ampak tudi ne razlog za dodatno izvajanje dokazov oziroma za postavitev drugega izvedenca. Drugačno stanje, ugotovljeno na osebnem pregledu, je lahko kvečjemu stvar novega postopka pri tožencu.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

26.03.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 125/2020
• VDSS sodba Psp 306/2012
• VDSS Sodba Psp 59/2019