VDSS sodba Psp 137/2009

Jedro

Ker je toženec s pravnomočno odločbo določil, da tožnica v spornem obdobju ni imela pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, temveč le za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, torej v nižjem znesku, v spornem obdobju pa je prejemala dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb, torej v višjem znesku, je tožnica preveč izplačan znesek dodatka za pomoč in postrežbo dolžna vrniti tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožničini pritožbeni stroški bremenijo proračun sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavita (pravilno: odpravita) odločbi toženca št. ... z dne 19. 9. 2007 in št. ... z dne 29. 10. 2007 ter da se ugotovi, da ima tožnica od 1. 11. 2006 do 30. 4. 2007 pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb ter nadalje, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka. Sodišče je odločilo, da stroški postopka tožnice bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da toženec niti v predsodnem postopku niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, kakšna je pravilna višina dodatka za pomoč in postrežbo in na kakšen način je toženec prišel do zatrjevanega zneska preplačila. Toženec je namreč kot dokaz predlagal zgolj fotokopijo upravnega spisa, pri čemer ni specificiral, iz katerih listin naj bi izhajala pravilna višina dodatka oziroma izračuna zatrjevanega preplačila. Drugih dokazov glede obstoja in višine terjatve toženec ni predložil, čeprav je dokazno breme glede višine preplačila na njegovi strani. Ker toženec zatrjevanega preplačila ni izkazal s predloženimi listinami, bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku tožnice ugoditi. Zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, kajti sodišče odločitve ni naslonilo na 191. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju: OZ). Toženec je namreč vedel, da dodatka ni dolžan izplačati, pa ga je vseeno izplačal. Ker je vedoma izplačal nekaj, česar ni bil dolžan, tega sedaj ne more zahtevati nazaj. Toženec si tudi ni pridržal pravice zahtevati nazaj, prav tako ni plačal zaradi morebitne sile. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitosti dokončne odločbe toženca, opr. št. ... z dne 29. 10. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 19. 9. 2007, s katero je toženec odločil, da je bilo na podlagi odločbe Območne enote ... št. ... z dne 5. 4. 2007 ugotovljeno, da je dajatev, dodatek za pomoč in postrežbo v obdobju od 1. 11. 2006 do 30. 4. 2007 preveč izplačana. Preplačilo je nastalo v znesku 775,96 EUR. Toženec je nadalje odločil, da je neupravičeno izplačani znesek zavarovanka (tožnica) dolžna nakazati na transakcijski račun ZPIZ v roku šestih mesecev od prejema odločbe. Po poteku tega roka se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika.

Glede na odločitev toženca je sporno, ali je tožnica dolžna tožencu povrniti zahtevani znesek. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) v 275. členu določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Zavod preveč izplačani znesek pobota s pokojninskimi prejemki upravičenca. V 3. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno.

Za odločitev o preplačilu je bistvena ugotovitev, ali je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je imela tožnica pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bilo z očitno pravnomočno odločbo, opr. št. ... z dne 21. 6. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 5. 4. 2007 odločeno, da ima tožnica pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 129,32 EUR na mesec od 4. 10. 2006 dalje in se ji izplačuje od 1. 11. 2006 dalje. Zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence je bil zavrnjen. Toženec pa je nadalje odločil, da odločba št. ... z dne 25. 1. 1972, na podlagi katere je bila tožnica upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, velja do 31. 10. 2006 ter da se izplačani zneski dodatka za pomoč in postrežbo po 1. 11. 2006 poračunajo. Glede na navedeno pravnomočno odločitev, na katero je sodišče vezano, tožnica v času od 1. 11. 2006 do 30. 4. 2007 ni imela več pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, temveč pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, torej do nižjega zneska dodatka, kot pa ga je v spornem obdobju prejemala. Ker je na podlagi pravnomočne odločitve toženca odpadla pravna podlaga za prejemanje višjega zneska dodatka, je toženec tudi po stališču pritožbenega sodišča ob sklicevanju na 275. člen ZPIZ-1 utemeljeno odločil, da je tožnica preveč izplačani znesek dolžna povrniti tožencu. Glede na datum izdaje odločbe (5. 4. 2007) tožencu ni mogoče očitati, da je plačal nekaj, čeprav je vedel, da ni dolžan. Sporni znesek je namreč izplačal tožnici, še preden je bila izdana prej citirana odločba, kar pomeni, da ni podan dejanski stan po 191. členu OZ, na katerega se sklicuje tožnica v pritožbi.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tudi v delu, ki se nanašajo na višino preplačila. Že sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da je višina dodatka za pomoč in postrežbo določena v sklepu o zneskih dodatka za pomoč in postrežbo (Ur. l. RS, št. 20/2006). V dokumentaciji upravnega spisa je tudi javna listina, iz katere je razvidno, da je bilo tožnici v spornem obdobju od 1. 11. 2006 do 3. 4. 2007 preveč izplačan znesek v višini 775,96 EUR. Da gre za pravilen znesek nenazadnje izhaja tudi iz fotokopije nakaznic za mesec marec 2007 (priloga A/31). Tožnica je prejela 258,65 EUR, upravičena pa je do polovice tega zneska, torej do 129,32 EUR, kar ji je bilo od 1. 5. 2007 dalje tudi nakazano (priloga A/34). Razlika znaša 129,32 EUR x 6 mesecev, kar skupno znaša 775,95 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožnico v postopku pred sodiščem druge stopnje zastopal pooblaščenec po odločbi Bpp 586/2007 z dne 17. 12. 2007, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 369/2012
• VDSS sodba Psp 300/2012
• VDSS sodba Psp 133/2013