VDSS sodba Psp 294/2010

Jedro

ZPIZVZ v 15. členu upravičencem v primeru priznanja in izplačila pokojnine za nazaj ne priznava zakonskih zamudnih obresti, saj določa, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v zneskih, ki bi jih upravičenec prejel, če bi mu bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo. Iz tega razloga tožnik, kateremu je bila priznana pravica do predčasne pokojnine za nazaj od izpolnitve pogojev, ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločba Območne enota ... tožene stranke št. ... z dne 28. 9. 2007 ter odločba št. ... z dne 8. 6. 2009 ter da se tožniku od zneskov predčasne oziroma starostne pokojnine, do katere je upravičen od 1. 3. 1992 dalje, prizna pravica do izplačila zakonskih zamudnih obresti. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se omenjeni odločbi odpravita in tožniku prizna pravica do izplačila revaloriziranih zneskov predčasne oziroma starostne pokojnine, ki mu je z odločbo z dne 28. 9. 2007 priznana za obdobje od 1. 3. 1992 do 17. 7. 1998 ter zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožena stranka z izplačili posameznih zneskov predčasne oziroma starostne pokojnine ni bila v zamudi. Če bi tožena stranka postopek v redu izvedla bi tožnik že od leta 1992 prejemal dajatve, ki so mu bile priznane šele z odločbo z dne 28. 9. 2007. Že v tožbi je predlagal, da sodišče prične postopek za oceno ustavnosti 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ. Ker je pokojnino prejel z zamudo, čakati je moral več kot 15 let, je realno prejel nižje zneske, čeprav nominalno v enakem znesku, kot bi mu moral biti izplačani že od 1. 3. 1992 dalje. Glede plačila zamudnih obresti veljajo splošna pravila in te pravice ZPIZVZ ne ureja posebej. Odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-155/00 je potrebno razumeti v smislu 13. člena Ustavnega zakona o izvedbi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po katerem so osebe, ki so pridobile državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, do pridobitve državljanstva v pravicah in dolžnostih izenačene z državljani Republike Slovenije. Izenačeni bi bili šele, če bi v letu 2007 prejeli realno najmanj toliko, kot če bi aprilsko pokojnino prejeli že aprila 1992, kar pomeni revalorizacijo, še bolje pa, če bi prejeli nominalni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od leta 1992 dalje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zmotnega stališča tožene stranke, da se zahteva za izplačilo zakonskih zamudnih obresti zavrže, ker ne gre za upravno zadevo. Tožena stranka obrestnega dela zahteve ne bi smela zavreči, pač pa bi morala o tem meritorno odločiti. S pravilno razlago 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ bi tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje priznala obrestni zahtevek. Omenjeno določbo je potrebno razlagati skladno z Ustavo, v nasprotnem primeru naj sodišče po določbi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču, prekine postopek in vloži zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti navedene določbe.

Pritožba ni utemeljena.

Z izpodbijano dokončno odločbo z dne 8. 6. 2009 je tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo tudi zoper nezakonit sklep Območne enote ... tožene stranke, št. ... z dne 28. 9. 2007, s katerim je bila zavržena zahteva za izplačilo zakonitih zamudnih obresti z zmotno razlago, da odločanje o obrestih ni upravna zadeva. Višje delovno in socialno sodišče je že v več zadevah odločilo in utemeljilo, da je odločanje o plačilu zamudnih obresti v takšnih primerih upravna stvar in s tem zahteva, o kateri je tožena stranka dolžna odločiti meritorno (npr. sodbe v zadevah opr. št. Psp 410/2006, Psp 915/2006 in Psp 379/2009). Ustavno sodišče je v odločbi opr. št. Up-219/97 z dne 13. 4. 2000 ugotovilo, da je pokojnina, tudi vojaška, občasna denarna dajatev. Tako po 1. odstavku 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) kot po 1. odstavku 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007) dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Izplačilo predčasne oziroma starostne pokojnine je obveznost tožene stranke, zato je dolžna odločiti tudi o plačilu zamudnih obresti. Pri odločanju o zamudnih obrestih za nepravočasno izplačane pokojninske prejemke gre za pravico oziroma pravno korist stranke tudi na področju upravnega prava, kar je definicija upravne stvari po 1. odstavku 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Na to kaže določba 2. odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), po kateri je zavod dolžan izplačati odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti v primeru, ko je denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku dolžan izplačati za nazaj na podlagi odločbe II. stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Ne glede na navedeno pa zavrnitev zahtevka, da se odpravi dokončna odločba, ki potrjuje nepravilen sklep o zavrženju zahteve za izplačilo zakonitih zamudnih obresti, ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Po 2. odstavku 248. člena ZUP organ II. stopnje zavrne pritožbo tudi tedaj, kadar spozna, da so bile v postopku na I. stopnji sicer pomanjkljivosti, da pa niso bistvene.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ-A, Ur. l. RS, št. 118/2006) upravičencem v primeru priznanja in izplačila predčasne ali starostne pokojnine za nazaj ne priznava zamudnih obresti, saj določa, da se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v zneskih, ki bi jih upravičenec prejel, če bi mu bili sproti izplačani v mesecih, za katere se izplačajo. Ustavno sodišče RS je na pobudo za presojo ustavnosti 1. odstavka 15. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami) z odločbo št. U-I-155/2000 z dne 22. 4. 2004 (Ur. l. RS, št. 51/2004) odločilo, da je v neskladju z ustavo, da omenjena določba upravičencem iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Ur. l. RS, št. 1/1991-1, 30/1991-1, 38/1992, 13/1994, 96/2002 in 127/2006), med katerimi je tudi tožnik, ne ureja pravice do pridobitve pokojnine tudi za čas od izpolnitve pogojev po 18. 10. 1991. Odločitev je obrazložilo, da neskladje z Ustavo pomeni neureditev posameznih bistvenih vprašanj pokojninskega zavarovanja. Poudarilo je, da se ne izreka o tem, kako bi moral zakonodajalec urediti upravičenja oseb, opredeljenih v 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ, tudi za čas pred uveljavitvijo zakona, saj ima na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. Stališče o širokem polju zakonodajalca za ureditev pravice, ki je ustavno zagotovljena s 50. členom Ustave Republike Slovenije, je Ustavno sodišče ponovilo tudi v zavrnilni odločbi št. U-I-15/2007, s katero je odločilo o pobudi upravičencev, da presodi ustavno skladnost določbe 1. člena ZPIZVZ-A, ki smiselno upravičencem odklanja pravico do zamudnih obresti za naknadno izplačane zneske pokojnin. Opredelilo se je do pripomb v zvezi z valorizacijo zneskov in ugotovilo, da ne gre za diskriminatorno ureditev ter da uzakonjena ureditev ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Pobude za oceno ustavnosti predpisa ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na zamudo zakonodajalca pri odpravi ugotovljene neustavnosti zakona. Ustavno sodišče RS lahko v primeru, da oceni, da je predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, protiustaven ali nezakonit, na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami) začne postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti takšnega predpisa ali splošnega akta in nato odloči ob uporabi določb ZUstS o oceni ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. To pomeni, da lahko tudi ob obravnavi ustavne pritožbe ugotavlja ustavno skladnost predpisa ali splošnega akta. Ker je Ustavno sodišče RS pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ zavrnilo in ni začelo postopka za oceno ustavnosti ZPIZVZ-A, so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvah ustave ter o obveznosti sodišča, da ravna po 156. členu Ustave in pred Ustavnim sodiščem RS začne postopek za oceno ustavnosti.

Tožnik, ob tem, ko mu je bila priznana pravica do predčasne pokojnine za nazaj od izpolnitve pogojev, neutemeljeno in v nasprotju z izrecno ureditvijo v ZPIZVZ-A zahteva obresti od vsakomesečnega zneska pokojnine od dne, od katerega mu pravica pripada, do plačila oziroma neutemeljeno zahteva valorizacijo priznanih in izplačanih zneskov, ker za to ni zakonske podlage.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 185/2011
• VDSS sodba Psp 558/2009
• VDSS sodba Psp 31/2008