UPRS Sodba II U 269/2020-39

Jedro

Termin "v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela" pomeni življenje na območju Slovenije z vsemi atributi, ki ga sestavljajo, in zajema tako profesionalno oziroma poklicno življenje, obveznosti in ugodnosti, kot tudi mrežo odnosov, ki sestavljajo družinske in druge zasebne vezi. Življenje tvori paleta osebnih, družinskih, socialnih, kulturnih, ekonomskih in drugih odnosov, vse to pa predstavlja dejansko življenje posameznika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena vloga tožeče stranke za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica dne 29. 12. 2014 vložila vlogo za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Prvostopni organ je vlogo tožeče stranke zavrnil, ta pa je zoper to odločitev vložila pritožbo, ki jo je z v uvodu navedeno odločbo kot drugostopni organ zavrnilo Ministrstvo za notranje zadeve.

2. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je tožnici stalno prebivališče v Sloveniji prenehalo dne 26. 2. 1992 zaradi izbrisa. Iz registra tujcev in iz matičnega registra je tudi razvidno, da po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje in da po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Dne 24. 2. 1992 je sicer vložila vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ta pa je bila zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. OO11/25-XVII-89.141 z dne 27. 1. 1997, ki je postala pravnomočna dne 19. 8. 1997. Upravna organa sta tako ugotovila, da tožnica ni upravičena do odškodnine po določbi prvega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

3. Tožnica pa do odškodnine tudi po drugem odstavku 2. člena tega zakona ni upravičena. Ker je tožničina odsotnost iz Republike Slovenije trajala več kot eno leto, bi morala izkazati, da je v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa, s katerim je bila njena vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti te odločbe ali sklepa v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela.

4. Iz dejanskih ugotovitev upravnih odločb izhaja, da je tožnica zapustila Republiko Slovenijo že pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, vendar ni odjavila stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Tožnica se je namreč že od leta 1972 do leta 1979 šolala v Nemčiji, ter kasneje med letoma 1979 in 1982 opravljala prakso. Leta 1983 je z A.A., ki je bil državljan takratne ZR Nemčije, v Nemčiji sklenila zakonsko zvezo, se tam zaposlila in bila leta 1991 na porodniškem dopustu. Na osnovi tega organ ugotavlja, da si je tožnica urejala življenje v Nemčiji že veliko prej in Republike Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa.

5. Ker po ugotovitvah upravnih organov tožnica ni upravičenka po 2. členu ZPŠOIRSP, je bila njena vloga za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva zavrnjena.

6. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu iz razloga bistvene kršitve določb postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je tožnica imela stalno prebivališče v Sloveniji do februarja 1992, ko je bila iz neutemeljenih razlogov izbrisana iz registra. Do leta 1994 je čakala, da bo pridobila slovensko državljanstvo in nazaj stalno prebivališče, vendar zaman. Tožničin oče je bil primoran hišo prodati, saj ga je doletela enaka usoda kot tožnico. Brez stalnega prebivališča in državljanstva je bil tožnici onemogočen nakup kakršnegakoli stanovanja v Republiki Sloveniji. Tožnica je že v upravnem postopku predložila dve izjavi, to je moža in očeta, ki potrjujeta, da se je tožnica izselila iz Republike Slovenije iz razloga izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Priznava, da si je poiskala delo v tujini, vendar se je še vedno vračala nazaj v Slovenijo, kjer je tudi bivala. Zatrjuje še, da nikoli ni prejela odločbe, s katero bi naj bila njena vloga za sprejem v državljanstvo v Republiki Sloveniji zavrnjena. Tožeča stranka predlaga, da sodišče (obe) izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, njena vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pa zavrnjena, in ker tožnica pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe, s katero je bila njena prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, ne izpolnjuje, ni upravičena do povračila škode po določbah ZPŠOIRSP.

8. Sodišče je v zadevi že odločilo s sodbo št. II U 276/2016-9 z dne 6. 2. 2019, s katero je tožbo zavrnilo in v obrazložitvi pritrdilo odločitvi upravnih organov. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS s sklepom št. X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020 ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek. Ugotovilo je, da je prišlo v predmetni zadevi do kršitve pravice stranke do glavne obravnave iz 22. člena Ustave.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V ponovljenem postopku je sodišče opravilo glavno obravnavo ob soglasju strank v skladu s 114. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)¹ v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)² videokonferenčno. Na glavni obravnavi sta obe stranki vztrajali pri svojih dosedanjih navedbah.

11. Tožeča stranka s tožbo izpodbija tako prvostopni kot drugostopni akt. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akti v smislu ZUS-1 pa niso tisti akti, izdani na podlagi pravnih sredstev, ki v izreku ne vsebujejo odločitve o pravici oziroma obveznosti posameznika in zato ne vplivajo na vsebino prvostopenjskega upravnega akta (npr. akt, s katerim se zavrne pritožba). V skladu s tem se torej v upravnem sporu izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava³. V obravnavanem primeru je to odločba Upravne enote Maribor, št. 492-348/2014-26 (9300) z dne 16. 3. 2016, katero je sodišče štelo kot izpodbijani akt.

12. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo predložene listine in zaslišalo tožnico. Ta je zaslišana pojasnila, da je obiskovala osnovno šolo v Mariboru od leta 1968 do 1972. V Münchnu se je šolala od leta 1972 do 1979 in zaključila srednjo šolo. V obdobju od leta 1979 do 1982 se je izučila za poklic „bürokauffrau“. Od leta 1982 naprej je bila zaposlena v Nemčiji. V Nemčiji sta se ji rodila tudi otroka, in sicer leta 1986 in 1991. Tudi po letu 1992 je bila zaposlena v Nemčiji. Od leta 1972 dalje je torej živela v Nemčiji, saj se je tja zaradi dela preselil njen oče in je ona morala iti z njim in ni mogla vplivati na to, kje bo živela. Tudi njena starša sta v letu 1972 odšla v Nemčijo zaradi dela. Pojasni, da so se v Slovenijo vračali redno, na vsakih 14 dni in za praznike, takrat pa so živeli na ..., kjer so imeli starši hišo in kjer je bila stalno prijavljena. To se je dogajalo ves čas od leta 1972 naprej vsaka dva ali tri tedne. Njen oče je prodal hišo v letu 1994, po tem času pa v Sloveniji ni imela več kje živeti in je prihajala samo še na obisk. Kadar je prihajala v Slovenijo, je živela tukaj povsem običajno, kot vsak človek, ki pride domov, čisti, pospravlja, gre na obisk. V Sloveniji sta bila prijavljena tudi njena starša in sestra, ki je imela slovensko državljanstvo. Njen mož in otroka v Sloveniji niso bili prijavljeni. Sta pa z možem razmišljala o tem, da bi se preselili v Slovenijo in si tukaj uredili življenje ter našli zaposlitev. To bi storili, preden bi bil prvi sin, ki je bil rojen leta 1986, star 7 let in moral v šolo. To se ni zgodilo, ker so bili izbrisani, in so vsi načrti odpadli.

13. ZPŠOIRSP ureja pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so začele zanje veljati določbe o tujcih, v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča (prvi odstavek 1. člena tega zakona). Ta zakon določa tudi upravičence in upravičenke, merila za odmero in višino denarne odškodnine, načine in roke za izplačilo, druge oblike pravičnega zadoščenja ter postopek in organe, pristojne za odločanje (drugi odstavek 1. člena tega zakona).

14. Upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu pridobila dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi v tej odločbi navedene materialnopravne podlage, ali je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije (prvi odstavek 2. člena tega zakona). Do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pa je upravičena tudi oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na tam navedeni materialnopravni podlagi ali vlogo za sprejem v državljanstvo Slovenije, pa je bila ta vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, če je oseba v obdobju iz izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa o vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela (drugi odstavek 2. člena tega zakona).

15. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni ne glede na razlog odsotnosti. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz razlogov: če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije....; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi tam navedene podlage, ali če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, razen če je to bilo zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja oziroma iz drugih tam navedenih razlogov (tretji odstavek 2. člena ZPŠOIRSP).

16. Za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je upravičencu nastala v obdobju izbrisa, lahko upravičenec zahteva denarno odškodnino v upravnem postopku, ki se določi pod pogoji in merili, določenimi s tem zakonom, lahko pa vloži tudi tožbo za povračilo denarne odškodnine v sodnem postopku (prvi odstavek 4. člena ZPŠOIRSP). Upravičenec je pod pogoji, določenimi s tem zakonom upravičen tudi do drugih oblik pravičnega zadoščenja kot povračilo za škodo, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (drugi odstavek 4. člena ZPŠOIRSP).

17. Tožnica je vložila vlogo za uveljavljanje odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz stalnega prebivalstva v upravnem postopku. To v skladu z zgoraj citirano določbo prvega odstavka 4. člena ZPŠOIRSP pomeni, da se o tem odloča pod pogoji in po merilih tega zakona in je upravni organ na v tem zakonu določene pogoje vezan. Tožnica po izbrisu ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje ali državljanstva Republike Slovenije (zato ni pogojev za določitev odškodnine po določbi prvega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP), je pa vložila vlogo za sprejem v državljanstvo, o kateri je bilo odločeno s sklepom Ministrstva za notranje zadeve št. OO11/25-XVII-89.141 z dne 27. 1. 1997, ko je bila njena vloga zavrnjena. Glede na to je bilo treba ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za določitev odškodnine po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Ob tem sodišče dodaja, da pravilnost in zakonitost odločbe v zvezi z vlogo za sprejem v državljanstvo, in postopka, v katerem je bila izdana, nista predmet presoje v tem upravnem sporu, zato so neupoštevne tožbene navedbe, da tožnica te odločbe ni prejela. Dodati je le, da iz podatkov spisa izhaja, da je imela tožnica v tem postopku pooblaščenko, kateri je bil prej navedeni sklep vročen.

18. Drugi odstavku 2. člena ZPŠOIRSP omogoča določitev denarne odškodnine tudi za osebe, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, pa so nato vložile vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in je bila njihova vloga zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen, če je oseba v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pa do pravnomočnosti odločitve o vlogi za sprejem v državljanstvo, v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. Pri tem je bil pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo pa njena odsotnost ni trajala več kot leto dni. Če je odsotnost trajala več kot leto dni, je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če je podana katera od okoliščin iz tretjega odstavka 2. člena tega zakona.

19. Na osnovi tožničine izpovedbe (ki je skladna s podatki spisa) sodišče ugotavlja, da je tožnica v letu 1972 skupaj s svojimi starši odšla živet v Nemčijo. Tam je končala osnovno šolanje in nato izobraževanje za svoj poklic, od leta 1982 je v Nemčiji zaposlena. Nato se je v Nemčiji poročila in rodila leta 1986 in 1991. V Nemčiji živi tudi sedaj. Pojasnila je, da se je najprej s svojimi starši, nato pa s svojo družino v Slovenijo redno vračala na dva do tri tedne, dokler je imel njen oče v Sloveniji hišo. Ker je bil tudi oče izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, je v letu 1994 hišo prodal in po tem v Sloveniji niso imeli več kje živeti. Z možem sta sicer v obdobju, preden je prvorojenec napolnil sedem let, razmišljala, da bi se preselila v Slovenijo in živela tukaj, vendar so bili nato izbrisani in so zato vsi načrti odpadli.

20. Podobno o okoliščinah tožničinega življenja v Nemčiji in Sloveniji izhaja tudi iz pisne izjave tožničinega moža, ki jo je tožeča stranka predlagala v dokaz in se nahaja v upravnem spisu.

21. Glede na povedano sodišče zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, to je, da je v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti sklepa, s katerim je bilo odločeno o njeni prošnji za sprejem v državljanstvo - niti do leta 1994, ko je njen oče prodal hišo - v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. Čeprav je tožnica povedala, da je v dvo oziroma tritedenskih intervalih prihajala v Slovenijo in tukaj živela, kot živi človek, ki pride domov, čisti, pospravlja, gre na obisk, tega ni mogoče označiti kot dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Po zgoraj obrazloženem, izhajajoč iz tožničine izpovedbe in podatkov spisa, sodišče ugotavlja, da se je tožnica v letu 1972 odselila v Nemčijo, kjer se je šolala, zaposlila, poročila in imela otroke, na osnovi česar je utemeljeno sklepati, da se je njeno življenje dejansko odvijalo v Nemčiji, njeno življenje v Sloveniji do leta 1994 pa je očitno bilo tako po vsebini kot po trajanju občasno preživljanje prostega časa.

22. Po presoji sodišča termin v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela iz tretje alineje drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP pomeni življenje na območju Slovenije z vsemi atributi, ki ga sestavljajo, in zajema tako profesionalno oziroma poklicno življenje, obveznosti in ugodnosti, kot tudi mrežo odnosov, ki sestavljajo družinske in druge zasebne vezi. Življenje tvori paleta osebnih, družinskih, socialnih, kulturnih, ekonomskih in drugih odnosov, vse to pa predstavlja dejansko življenje posameznika. Na podlagi zgoraj navedenega sodišče zaključuje, da je tožnica to imela zagotovljeno v Nemčiji (zgoraj navedene okoliščine kažejo da že od otroštva) gotovo pa od leta 1983 naprej, ko si je ustvarila svojo družino.

23. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pa bi bil izpolnjen tudi, če bi bila pri tožnici podana katera od okoliščin iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP in jih sodišče povzema v 15. točki te obrazložitve. Glede na zgoraj navedeno dejansko stanje sta upravna organa (in sodišče) presojala tudi, ali je podana okoliščina, da je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Sodišče se strinja, da tudi ta pogoj ni izpolnjen, glede na gornje ugotovitve, da tožnica dejansko v Nemčiji živi že od leta 1972, od leta 1983 s svojo družino, do izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pa je prišlo leta 1992.

24. Po obrazloženem pogoji za določitev odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v upravnem postopku, kjer so pogoji za določitev odškodnine, določeni v ZPŠOIRSP, niso izpolnjeni. Z vprašanjem, ali bi bila tožnica upravičena do odškodnine po določbah zakona, ki ureja obligacijska razmerja, pa se v tem postopku ni mogoče ukvarjati.

25. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

26. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

-------------------------------

¹ Ta določa: s soglasjem strank lahko sodišče strankam in njihovim pooblaščencem dovoli, da se v času naroka nahajajo na drugem mestu in tam opravljajo procesna dejanja, če je zagotovljen zvočni in slikovni prenos iz kraja, na katerem se opravlja narok, v kraj oziroma kraje, na katerih se nahajajo stranke in pooblaščenci ter obratno (videokonferenca). Pod temi pogoji lahko sodišče odloči, da se izvede tudi dokaz z ogledom, listinami, zaslišanjem strank in prič ter dokaz z izvedencem.
² Prvi odstavek 22. člena ZUS-1 določa, da se v upravnem postopku uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače.
³ Glej uvodna pojasnila Zakona o upravnem sporu, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 28 in 29.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 235/2020
• VSC Sodba Cp 419/2017
• VDSS sodba Psp 7/2014