UPRS Sodba III U 219/2020-25

Jedro

Sodišče ugotavlja, da gre pri obveznosti do RS iz naslova vračila neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči po določbah ZBPP za obveznost, ki je - tako kot davčne obveznosti - javnopravne narave in ki je ugotovljena s pravnomočno in izvršljivo odločbo sodišča. Določilo, da do spodbud niso upravičene osebe, ki nimajo poravnanih takšnih obveznosti do RS, ni neskladno z zakonom in ne v nerazumni povezavi s predmetom pravnega urejanja, tudi ko gre za Javni poziv, ki je namenjen socialno šibkim osebam. Z dodeljevanjem spodbud Eko sklada se primarno zasleduje njihov ekološki namen (kar izhaja že iz zakonske opredelitve dejavnosti Eko sklada, glej 144. člen ZVO-1), sekundarno se pri določenih spodbudah, kot je tudi spodbuda po predmetnem Javnem pozivu, zasleduje tudi socialni namen. Pri tem pa ni nerazumna izključitev, po kateri se javna sredstva ne morejo dodeliti osebi, ki ima dolg do javnih sredstev, to je neporavnane obveznosti do RS iz naslova neupravičeno prejete brezplačne pomoči, torej osebi, ki je neupravičeno prejelo storitev socialne narave (prim. 1. člen ZBPP) in ki svojega dolga iz tega naslova ni poravnala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je na tukajšnje sodišče 4. 11. 2020 priporočeno po pošti vložila tožbo zaradi molka toženca. Kot je navedla v tožbi, se je (kot solastnica nepremičnine s parc. št. 1767/1 k.o. ..., na kateri je stavba, v kateri ima kurilno napravo na nafto) z vlogo z dne 23. 5. 2019 prijavila na Javni poziv 69SUB-SOCOB19 Nepovratne finančne spodbude socialno šibkim občanom za zamenjavo starih kurilnih naprav z novimi kurilnimi napravami na lesno biomaso v stanovanjskih stavbah (objavljen v Uradnem listu RS št. 32/19, v nadaljevanju: Javni poziv). Toženec ni odločil o vlogi, čeprav bi v ponovnem postopku po sodbi tega sodišča št. III U 304/2019-6 z dne 30. 12. 2019 (v nadaljevanju: sodba III U 304/2019) to moral storiti v 30 dneh. Kljub temu in čeprav je bila o zadevi poleg že omenjene predhodno izdana že sodba III U 262/2019-5 z dne 6. 11. 2019 (v nadaljevanju: sodba III U 262/2019), je z ničnim sklepom št. 36008-2/2019-40 z dne 11. 2. 2020 (v nadaljevanju: sklep z dne 11. 2. 2020) prekinil upravni postopek do pravnomočne odločitve glede pritožb v zadevah Z 35/2019 in Z 101/2019. Vendar tudi po izdaji sklepov Višjega sodišča v ... v navedenih zadevah, ki ju je tožnica poslala tožencu, ta kljub tožničinemu pozivu odločbe ni izdal. Iz dopisa z dne 1. 10. 2020 je razvidno, da vztraja pri navedbah o plombah oziroma zaznambah v zemljiški knjigi, kar ni pogoj po Javnem pozivu, in ne upošteva izdanih sodb. Toženec v dogovoru z državnim odvetnikom „raketira“ fiktivne tožničine dolgove, za kar ni pristojen. Če bi obstajal dolg do države, bi bila za njegovo zavarovanje pristojna Finančna uprava RS (v nadaljevanju: FURS), ne Državno odvetništvo ali toženec. Poleg tega tožnica, ki s pokojnino in varstvenim dodatkom mesečno prejema 539 EUR, sredstev za plačilo zadevnih 577 EUR + 200 EUR z zamudnimi obrestmi nima. Sicer pa je zahtevati plačilo državnih odvetnikov v višini odvetniških stroškov nezakonito in v nasprotju s sodno prakso, posledično je takšno tudi ravnanje državnega odvetnika, ki vpisuje dolgove v zemljiško knjigo. Sklepe Višjega sodišča bo kot ponarejene spoznalo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Ker sta postopka na Višjem sodišču v ... pravnomočno končana, razlogov za prekinitev upravnega postopka ni več. Iz pravnomočnih sodb III U 304/2019 in III U 262/2019 izhaja, da Z postopki nimajo veze z Javnim pozivom. Toženec pogojuje razpise s tistim, česar v njih ni. Očitno gre za dogovore med njim in državnim odvetništvom. Ob podaji vloge z dne 23. 5. 2019 ni bilo nobenih obremenitev v zemljiški knjigi na tožničini strani, pojavile so se v novembru 2019, ko so toženčevi uslužbenci izčrpali vsa druga zavajanja (da predračun ni dober, kje naj bi kotlovnik stal) in po tem izdali odločbo, da je tožnica dolžnica RS in zato ni upravičena do naložbe.

2. Kot je nadalje navedla v tožbi, je tožnica zaradi toženčevega ravnanja utrpela težko nadomestljivo škodo, saj glede na svoje, z odločbo o varstvenem dodatku izkazano materialno stanje ne more kupovati drage nafte oziroma kurilnega olja, brez uveljavljane spodbude pa si tudi ne more privoščiti nove peči na cenejša drva in si zato ne more zagotoviti gretja za celo zimo. Ker toženec ne upošteva sodbe III U 304/2019, ji nastaja škoda na zdravju, tako zaradi psihičnega maltretiranja in diskriminatornega obravnavanja s strani toženca, kot tudi zaradi mraza, predvsem revmatski problemi. Tožnica zahteva, da sodišče odloči o njeni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi, saj so za to izpolnjeni pogoji po prvem v zvezi z drugim odstavkom 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in je sodišče dolžno izvršiti svojo pravnomočno sodbo III U 304/2019, po kateri je tožnica upravičena tudi do odškodninskega zahtevka na podlagi 4. člena ZUS-1. To izhaja tudi iz sodne prakse ESČP. Kot navaja, nematerialno odškodnino zaradi ravnanja toženca opredeli v višini 5.000,00 EUR. Toženec je postopek vodil tako, da ji onemogoči dostop do pravice po Javnem pozivu, očita ji razne plombe oziroma hipoteke ter si izmišljuje pogoje, ki ne izhajajo iz Javnega poziva ali sodbe III U 304/2019, niti iz zakonodaje ali sodne prakse. Hudodelsko se združuje z državnimi odvetniki in pogojuje, da tožnica plača nekaj, česar ne dolguje in tudi ne more plačati.

3. Tožnica je v tožbi predlagala, naj sodišče razsodi: 1.) da se ugotovi, da toženec ni izdal nove odločbe po sodbi III U 304/2019, in odloči, da se ugodi tožničini vlogi za pridobitev predmetne nepovratne finančne spodbude, 2.) da ji je toženec dolžan plačati nematerialno odškodnino v višini 5.000,00 EUR in materialne stroške sodnega postopka v višini 20,00 EUR, v roku 8 dni, ter 3.) da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške za sestavo tožbe v višini 20,00 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje začasne odredbe do plačila. Hkrati s tožbo je tožnica podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tožbi in predlogu je priložila dopisa toženca z dne 1. 10. 2020 in z dne 26. 10. 2020, svoj tožencu po elektronski pošti poslani dopis z dne 3. 11. 2020 ter prvo stran odločbe Centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) ... št. 1231-983/2020-31933/2 z dne 13. 1. 2020 (iz katere je razvidno, da je za čas od 1. 2. 2020 do 31. 1. 2021 tožnica upravičena do varstvenega dodatka). Sicer pa se je sklicevala na listine v spisu tega sodišča III U 304/2019 ter listine v upravnem spisu zadeve št. 36008-2/2019, pa tudi na sodno prakso.

4. Toženec je v odgovoru na tožbo povzel potek celotnega postopka s tožničino vlogo na Javni poziv. Navedel je, da je po prejemu sodbe III U 304/2019, s katero je bila njegova odločba z dne 12. 12. 2019 odpravljena, s sklepom z dne 11. 2. 2020 prekinil postopek. Dne 14. 10. 2020 je od Okrajnega sodišča v ... prejel informacijo, da je predhodno vprašanje pravnomočno rešeno. Postopek je nadaljeval in izdal odločbo št. 36008-2/2019-76 z dne 30. 10. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je vlogo zavrnil in ki je bila tožnici vročena 5. 11. 2020. Po mnenju toženca zato niso bili izpolnjeni pogoji za tožbo zaradi molka, saj je o tožničini vlogi odločil. Nasprotoval je tudi izdaji začasne odredbe in navedel, da predlagana denarna kazen nima podlage v zakonu. Predlagal je, da sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrže, tožnici pa v plačilo naloži stroške toženca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženec je sodišču predložil upravni spis zadeve in z njim tudi izpodbijano odločbo, s katero je odločil, da se zavrne tožničina vloga za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep zamenjave stare kurilne naprave z novo kurilno napravo na lesno biomaso, ki zagotavlja toploto centralnemu sistemu ogrevanja, in da v tem postopku posebni stroški niso nastali.

6. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je tožnica 23. 5. 2019 oddala vlogo na Javni poziv. V 3. točki vloge je navedla, da bo naložba izvedena na stavbi z naslovom ..., ki stoji na parc. št. 1767/1 k.o. .... Z vpogledom v zemljiško knjigo je bilo ugotovljeno, da je solastnica te nepremičnine. V vlogi je izjavila, da bo naložba izvedena skladno s pogoji Javnega poziva in vsemi veljavnimi predpisi. Javni poziv v preambuli določa, da se objavlja v skladu s Splošnimi pogoji poslovanja Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada (v nadaljevanju: Splošni pogoji) št. 0141-1/2010-5 z dne 22. 4. 2010, v četrtem odstavku 8. točke pa tudi, da so Splošni pogoji sestavni del Javnega poziva. Po določbi 2. alineje drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev do spodbud Eko sklada niso upravičene osebe, ki nimajo poravnanih davčnih ali drugih obveznosti do Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS). Iz spisovne dokumentacije, predvsem iz podatkov vpogleda v zemljiško knjigo, izhaja, da sta pri tožničini nepremičnini vknjiženi: plomba pod št. Dn ..., s katero se predlaga vknjižba hipoteke v zavarovanje terjatve v znesku 200,00 EUR s pripadki, ki je podrobneje opisana v izreku sklepa Okrajnega sodišča v ... št. Z 35/2019 z dne 22. 3. 2019, v korist imetnice RS; ter plomba pod št. Dn ..., s katero se predlaga vknjižba hipoteke v zavarovanje terjatve v znesku 577,92 EUR s pripadki, ki je podrobneje opisana v izreku sklepa Okrajnega sodišča v ... št. Z 101/2019 z dne 20. 9. 2019, v korist imetnice RS. V zvezi z zadevo Dn ... je toženec od Okrajnega sodišča v ... pridobil podatek, da je sklep o zavarovanju št. Z 35/2019 z dne 22. 3. 2019 postal pravnomočen 21. 1. 2020; iz vsebine tega sklepa izhaja, da je bil tožničin dolg do RS v višini 200,00 EUR s pripadki ugotovljen s pravnomočno in izvršljivo odločbo Okrožnega sodišča v ... št. Bpp 686/2008 in Bpp 688/2008 z dne 6. 6. 2014. V zvezi z zadevo Dn ... pa je toženec od Okrajnega sodišča v ... pridobil podatek, da je sklep o zavarovanju št. Z 101/2019 z dne 20. 9. 2019 postal pravnomočen dne 23. 9. 2020, ter iz njegove vsebine razbral, da je bil dolg tožnice do RS v višini 577,92 EUR s pripadki ugotovljen s pravnomočno in izvršljivo sodbo in sklepom Okrajnega sodišča na ... št. P 36/2017 z dne 2. 2. 2018, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v ... št. II Cp 1206/2018 z dne 7. 11. 2018. Iz navedenega sledi, da tožnica nima poravnanih obveznosti do RS, kar ni skladno z določili Javnega poziva.

7. Kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženec s poročilom z dne 21. 10. 2020 tožnico seznanil o svojih ugotovitvah. Tožnica je podala svoj odgovor, vendar njenim navedbam oziroma stališčem toženec ni sledil. V Uradnem listu objavljen Javni poziv v preambuli izrecno določa, da se objavlja v skladu s Splošnimi pogoji, ob tem je bila navedena povezava do spletne strani toženca, na kateri so ti objavljeni v skladu s 24. členom Zakona o javnih skladih (v nadaljevanju: ZJS-1). Vsakdo se tako lahko vnaprej seznani z vsemi pogoji za pridobitev nepovratne finančne spodbude. V četrtem odstavku 8. točke Javnega poziva je izrecno določeno, da so Splošni pogoji sestavni del Javnega poziva. Splošni pogoji skladno z drugim odstavkom 24. člena ZJS-1 določajo, da do spodbud niso upravičene osebe, ki nimajo poravnanih davčnih ali drugih obveznosti do RS. Takšen pogoj, ki ni nezakonit, narekujejo tudi temeljna načela upravljanja z javnimi sredstvi. Skladno z veljavno oblikovanimi merili za določitev upravičencev ter pogoji za dodelitev spodbud je odločil tudi v konkretnem postopku.

8. Toženec v izpodbijani odločbi obrazlaga, da sodba III U 304/2019 Splošnih pogojev ne omenja in da je pravnemu mnenju in stališčem sodišča sledil. Ponovno opisuje, kako je ugotovil, da ima tožnica neporavnane obveznosti do RS, ter poudarja, da jo je s poročilom z dne 21. 10. 2020 seznanil z novo ugotovljenim dejanskim stanjem (pri čemer je konkretno navedel, za katere plombe gre oziroma v zavarovanje katerih terjatev RS so vpisane, z oznako sodnih odločb, na podlagi katerih je bil predlagan vpis v zavarovanje terjatev RS do tožnice) ter ji dal možnost, da se o tem izjavi in predloži dokaze za svoje navedbe. Ugotovitev obstoja tožničinega dolga do RS temelji na pravnomočnih odločbah: iz pravnomočne in izvršljive odločbe Okrožnega sodišča v ... št. Bpp 686/2008 in Bpp 688/2008 z dne 6. 6. 2014 izhaja, da ima RS (tudi) do tožnice terjatev v višini 200,00 EUR s pripadki, njen dolg do RS pa je ugotovljen tudi s pravnomočno in izvršljivo sodbo in sklepom Okrajnega sodišča na ... št. P 36/2017 z dne 2. 2. 2018, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v ... opr. št. II Cp 1206/2018 z dne 7. 11. 2018, v višini 557,92 EUR s pripadki. V zemljiškoknjižnih postopkih, ki sta tekla v zvezi s plombama pod št. Dn ... in Dn ..., sta bila izdana pravnomočna sklepa o zavarovanju terjatev, in sicer gre za sklep o zavarovanju Okrajnega sodišča v ... št. Z 35/2019 z dne 22. 3. 2019, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v ... št. I Ip 441/2019 z dne 21. 1. 2020, ter sklep o zavarovanju Okrajnega sodišča v ... št. Z 101/2019 z dne 20. 9. 2019, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v ... št. I Ip 243/2020 z dne 23. 9. 2020. Ker so poravnane davčne in druge obveznosti do RS pogoj Javnega poziva, mora toženec ugotavljati izpolnjevanje tega pogoja. Navedbi tožnice, da sklepa Z 35/2019 in Z 101/2019 ne obstajata, ni mogoče slediti, saj je tožencu sama poslala sklepa Višjega sodišča v ... št. I Ip 441/2019 in I Ip 243/2020, s katerima sta bili zavrnjeni njeni pritožbi zoper omenjena Z sklepa, toženec pa je tudi od Okrajnega sodišča v ... pridobil informacijo, da sta navedena sklepa pravnomočna in izvršljiva. Glede ugovora, da so iz zemljiške knjige vidni vpisi nezakoniti, zaradi česar se je pritožila pri ESČP, toženec pojasnjuje, da kolikor bi se v bodoče izkazalo, da na podlagi navedenih sodnih odločb tožnica nima dolgov do RS, bi to lahko bil razlog za obnovo predmetnega upravnega postopka. Glede na sedaj ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da tožnica ima neporavnane obveznosti do RS, pa pogoji za dodelitev spodbude po Javnem pozivu niso izpolnjeni in je bila zato vloga zavrnjena. V zvezi s povračilom uveljavljanih stroškov, ki so tožnici nastali s pripravo ugovora na poročilo, se toženec sklicuje na prvi odstavek 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in pojasnjuje, da se je postopek začel na predlog tožnice, zato ta sama krije svoje stroške. Toženčevi stroški postopka pa niso bili zaznamovani, prav tako se za vlogo in odločbo ne plača upravna taksa.

9. Tožnica je po prejetem pozivu iz drugega odstavka 39. člena ZUS-1 z vlogo, poslano priporočeno po pošti 17. 11. 2020, sporočila, da vztraja pri tožbi (seveda razen molka) oziroma da tožbo razširja na izpodbijanje odločbe z dne 30. 10. 2020. Prereka navedbe v obrazložitvi odločbe in odgovoru na tožbo. Ugovarja, da toženec odločbe ni izdal v prekluzivnem zakonskem roku od izdaje sodbe III U 304/2019. Odločbe ni izdal do 4. 2. 2020 in tudi potem ne, kljub številnim pozivom, zato je 4. 11. 2020 vložila tožbo, 5. 11. 2020 pa je prejela izpodbijano odločbo. Sprašuje se, kako je lahko toženec od Okrajnega sodišča v ... prejel informacije, da je predhodno vprašanje rešeno, čeprav niti ni šlo za to. Toženec se sklicuje na drugi odstavek 24. člena ZJS-1, ki naj bi določal, da do spodbud niso upravičene osebe z neporavnanimi davčnimi in drugimi obveznostmi do RS, kar ne drži, kar tožnica dokazuje s citiranjem 24. člena ZJS-1. V Splošnih pogojih, ki niso objavljeni v Uradnem listu RS, temveč na spletni strani Eko sklada, takšne določbe ni bilo, kar je ugotovilo sodišče v sodbah III U 262/2019 in III U 304/2019. Razlog za to je, da je toženec na svoji spletni strani 16. 1. 2020 objavil nove Splošne pogoje poslovanja (dokument, podpisan s strani A.A.). Sodba III U 304/2019 tako Splošnih pogojev seveda ne omenja, saj so bili objavljeni 16. 1. 2020 ob 16:54 in se zato ne morejo retroaktivno uporabljati za Javni poziv in obravnavano tožničino vlogo. Javni poziv je bil namenjen socialno šibkim osebam, ki so morale imeti odločbo CSD o prejemanju denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka (kar avtomatsko velja kot oprostitev sodnih taks, sodnih stroškov), mimo te odločbe pa nima nihče pravice ugotavljati premoženjskega stanja stranke. Tožnica kot prejemnica varstvenega dodatka po odločbi CSD, ki jo priložila vlogi, torej nima za plačilo nobenih odvetniških stroškov. Toženec nezakonito izsiljuje nekakšne stroške, ki državnemu odvetništvu sploh niso nastali, čeprav nima pristojnosti oziroma podlage, ukvarjati se s tem, ali imajo stranke poravnane davčne ali druge obveznosti do države, to je v pristojnosti FURS. Podatki o tem niso predmet vloge na Javni poziv (v njej navedene izjave in obveznih prilog) in tudi ne Javnega poziva. Toženec ne sledi sodbi III U 304/2019, sklicuje se na neobstoječe sklepe oziroma na nezakonite in nične plombe, zoper katere je tožnica sprožila postopke pred ESČP. Tožnica nima dolgov do RS, ampak je ravno obratno. Predhodno izdane pravnomočne sodbe je treba realizirati. Prav tako se tožnica ne strinja s stroškovno odločitvijo iz izpodbijane odločbe, saj se je glede na sodbo III U 304/2019 postopek končal neugodno za toženca in je ta tožnici dolžan povrniti stroške upravnega, pa tudi tega sodnega postopka.

10. Sodišče je s sklepom št. III U 219/2020-8 z dne 24. 11. 2020 predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, odločitev o stroških postopka z začasno odredbo pa pridržalo za končno odločbo; sklep je pravnomočen.

11. Po pozivu je toženec sodišču predložil še Splošne pogoje št. 0141-1/2010-5 z dne 22. 4. 2010, ki jih je sodišče poslalo tudi tožnici.

12. Tožnica je v vlogi z dne 5. 1. 2021 navedla, da se je glede toženčevega sklicevanja na Splošne pogoje z dne 22. 4. 2010 sodišče izreklo že v pravnomočni sodbi III U 262/2019. Gre za dokaz, o katerem je pravnomočno odločeno, in je pozivanje toženca k predložitvi teh Splošnih pogojev, ki jih odgovoru na tožbo ni priložil, nezakonito, pa tudi diskriminatorno do tožnice, saj so ji bili ti Splošni pogoji poslani le v vednost in ni bila pozvana, da so o njih izjavi. Kot je še navedla, se davčne obveznosti do RS izkazuje s pravnomočno odločbo FURS in ne z dogovori z generalnim državnim odvetnikom. V vlogi z dne 11. 5. 2021 je tožnica vztrajala pri svojih navedbah in sklicevanju na sodbo III U 262/2019. Kot je navedla, ne drži, da bi bila davčna dolžnica, saj se to izkazuje s pravnomočno odločbo FURS, prav tako ne drži, da naj bi dolgovala stroške državnemu odvetništvu, saj slednje ne razpolaga z nobenim računom, pa tudi sicer ni upravičeno do nagrad odvetnikov, ker ni v enakem položaju kot oni. Tožnica je po dveh pravnomočnih sodbah upravičena do odškodninskega zahtevka za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, o katerem mora odločiti upravno in ne civilno sodišče. Toženec v roku 30 dni ni izdal novega upravnega akta skladno z navodili iz sodbe III U 304/2019, pač pa je s sklepom postopek suspendiral na podlagi nezakonitih ugotovitev, ki niso predmet Javnega poziva.

13. Sodišče je v upravnem sporu dne 1. 6. 2021 opravilo javno glavno obravnavo, ki sta se je udeležili tožnica in za toženca njegova pooblaščenka B.B.. Tožnica je vztrajala pri navedbah, podanih v tožbi in nadaljnjih vlogah. Poudarila je, da je prejemnica varstvenega dodatka in da ji sredstva za kurilno napravo pripadajo. O argumentu, na katerega se sklicuje toženec, se je sodišče izreklo v pravnomočni sodbi III U 262/2019, sicer pa se to nanaša na pravne osebe in tožnice ne more obvezovati. Tožnica ni davčna dolžnica po nobeni odločbi, ima davčna dokazila o vseh svojih prejemkih. Do sredstev za nematerialno škodo je upravičena, ker so o zadevi odločali dve leti in je pod stresom, živčna, in ker se zato ne greje ter ima revmatične težave. Če bi imela kurilno napravo na biomaso, bi od CSD dobila 300,00 EUR, kar bi zadoščalo za celo zimo. V zvezi s tožbenim zahtevkom je pojasnila, da uveljavlja, da se izpodbijana odločba odpravi in se njeni vlogi za pridobitev nepovratne finančne spodbude ugodi, in sicer v višini, kot jo je zahtevala s prvotno vlogo, to je bilo dve leti nazaj 8.000,00 EUR, danes so drugačne cene.

14. Pooblaščenka toženca je vztrajala pri navedbah iz odgovora na tožbo, da niso bili izpolnjeni pogoji za tožbo zaradi molka. Tudi kar se tiče tožbe zoper izpodbijano odločbo, toženec nasprotuje navedbam tožnice. Ta je oddala vlogo na Javni poziv, katerega del so Splošni pogoji, ki so skladno s 24. členom ZJS-1 objavljeni na spletni strani Eko sklada. V njih je materija urejena skladno z ZJS-1, določeno je, da Eko sklad ne more dodeliti spodbud (ki izvirajo iz javnih sredstev) osebam, ki imajo dolg do RS (torej istih javnih sredstev). Zaradi pravne varnosti in preprečitve arbitrarnosti v posameznem primeru toženec ne more odločiti drugače, kot je z izpodbijano odločbo. Pogoj, da upravičenec ne sme biti dolžnik do RS, velja za vse vlagatelje, tudi fizične osebe. V konkretnem postopku se ni mogoče sklicevati na načelo res iudicata zaradi novega dejstva, to je pravnomočnosti sklepa Višjega sodišča v ... glede vpisa hipoteke. Toženec ugovarja tudi navedbam in zahtevku za plačilo odškodnine. Vložitev vloge brez izpolnjevanja pogojev Javnega poziva ne more pomeniti zagotovila, da bo vlagatelj prejel sredstva Eko sklada.

15. Tožnica je navedla, da zavrača trditve, da ima hipoteko oziroma dolg do države, in da predlaga dokaz davčnega organa o svojih prejemkih, to je informativne izračune dohodnine za leta 2017, 2018 in 2020. Pooblaščenka toženca je izpostavila, da ima tožnica dolg do RS iz naslova vračila prejete brezplačne pravne pomoči po odločbi Okrožnega sodišča v ... z dne 6. 6. 2014. Tožnica je vztrajala, da RS ne dolguje ničesar, že dvajset let ne koristi sistema brezplačne pravne pomoči, ker je imela slabe izkušnje. Pooblaščenka toženca je še navedla, da spodbude Eko sklada ne morejo biti dodeljene izključno na podlagi slabega premoženjskega stanja vlagatelja. Pri dodeljevanju spodbud se zasleduje primarno ekološki namen, sekundarno pa pri specifičnih spodbudah, ki rešujejo energetsko revščino, tudi socialni namen. Vedno pa je treba spoštovati splošna načela dodeljevanja javnih sredstev. Pojasnila je še, da so v zadnjem času začeli tovrstne pogoje vnašati tudi v izjave, ki se priložijo vlogi, sicer pa način vključevanja Splošnih pogojev v javne pozive ostaja enak. Konkretni Javni poziv se je skliceval na Splošne pogoje z dne 22. 4. 2010, po tem pa so bili sprejeti Splošni pogoji št. 0141-7/2019-2 z dne 7. 5. 2019, ki jih je Vlada potrdila 21. 5. 2019 in ki se po tem niso več spreminjali. Na vprašanje, v zvezi s čim se v dokaznem smislu sklicuje na zemljiškoknjižne izpiske, je tožnica pojasnila, da, kot je že navedla, ob vložitvi vloge pri njeni nepremičnini ni bilo nobenih hipotek, in še poudarila, da hipoteko ustanovi lastnik sam, tožnica pa tega ni storila. Vztrajala je pri predlogu, da se vpogledajo listine v sodnem spisu III U 304/2019 in listine v upravnem spisu zadeve.

16. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo listine v upravnem spisu zadeve (med katerimi sta tudi sklepa Višjega sodišča v ... št. I Ip 441/2019 z dne 21. 1. 2020 in I Ip 243/2020 z dne 23. 9. 2020, poziv tožnice tožencu z dne 30. 9. 2020, dopis toženca z dne 1. 10. 2020 in njuna ostala elektronska korespondenca ter zemljiškoknjižni izpiski za nepremičnino s parc. št. 1767/1 k.o. ...), tožbi priložene: že omenjeni dopis toženca z dne 1. 10. 2020, dopis toženca tožnici z dne 26. 10. 2020 in dopis tožnice tožencu z dne 3. 11. 2020 ter prva stran odločbe CSD ... št. 1231-983/2020-31933/2 z dne 13. 1. 2020 (v tem sodnem spisu priloge A1 do A4), Splošne pogoje poslovanja Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada št. 0141-1/2010-5 z dne 22. 4. 2010 (v tem sodnem spisu priloga B2), Splošne pogoje poslovanja Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada št. 0141-7/2019-2 z dne 7. 5. 2019 (v tem sodnem spisu priloga 1), tožnici izdane informativne izračune dohodnine za leta 2017, 2018 in 2020 (v tem sodnem spisu priloga A5) ter listine v sodnem spisu III U 304/2019, vključno s tamkajšnjimi prilogami A1 - A3 (odločba toženca z dne 12. 12. 2019, potrdilo tožnice o plačilu računa A. d.o.o. za november 2019 in dopis navedene družbe z dne 19. 12. 2019) ter B1 (dopisa uslužbencev toženca z dne 26. 8. 2019 in 7. 10. 2019 glede vzpostavljanja nove spletne strani) in B2 (tam predloženo pooblastilo za zastopanje toženca s potrdilom o PDI).

K I. točki izreka:

17. Tožba ni utemeljena.

18. Sodišče najprej (kot sicer že v sklepu III U 219/2020-8 z dne 24. 11. 2020) pojasnjuje, da so bile ob vložitvi tožbe izpolnjene procesne predpostavke za upravni spor zaradi molka organa iz tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1. Kot je razvidno iz upravnega spisa zadeve, je namreč toženec 7. 1. 2020 prejel sodbo III U 304/2019, s katero je sodišče njegovo odločbo z dne 12. 12. 2019 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek tožencu. Ta bi v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upravni akt moral izdati v roku 30 dni od prejema sodbe III U 304/2019. Dne 11. 2. 2020 je izdal sklep, da se postopek, začet z obravnavano tožničino vlogo, prekine, dokler pristojno sodišče ne odloči v zadevah, pri Okrajnem sodišču v ... vodenih pod št. Z 35/2019 in Z 101/2019, ter da se bo predmetni postopek nadaljeval po prejemu dokazil, da sta omenjena postopka pri Okrajnem sodišču v ... pravnomočno zaključena. Toženec je, kot je sam navedel, dne 14. 10. 2020 od Okrajnega sodišča v ... prejel dokazila, da sta postopka Z 35/2019 in Z 101/2019 pravnomočno zaključena. Iz listin upravnega spisa je nadalje razvidno, da je tožnica 16. 10. 2020 tožencu poslala vlogo, izrecno opredeljeno kot poziv k izdaji upravnega akta, iz katere izhaja zahteva, naj toženec odločbo izda v sedmih dneh, pri čemer toženec te vloge, ki jo je knjižil kot prejeto 19. 10. 2020, ni štel za nepopolno, saj tožnice ni pozival, naj jo kakorkoli dopolni. Toženec (ki je tožnici poslal poročilo o ugotovitvah z dne 21. 10. 2020 in tožničin odgovor nanj prejel 23. 10. 2020) odločbe do 26. 10. 2020 ni izdal. Izpodbijana odločba je bila glede na njen datum izdana 30. 10. 2020, odposlana pa je bila 4. 11. 2020 ter tožnici vročana in vročena 5. 11. 2020 (kar niti ni sporno). Molk organa je podan, če odločba ni izdana in vročena stranki (prim. tudi 3. alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Tožnica vse do 5. 11. 2020 in torej tudi, ko je 4. 11. 2020 priporočeno po pošti vložila tožbo, ni bila seznanjena, da je odločba izdana, in to čeprav se je 3. 11. 2020 po elektronski pošti ponovno obrnila na toženca in ga opozorila, da odločbe še ni prejela. Nadalje, po pozivu sodišča, ki ji je bil vročen 16. 11. 2020, je tožnica v predpisanem 15-dnevnem roku z vlogo, poslano priporočeno po pošti dne 17. 11. 2020 (kar je obenem tudi v okviru roka 30 dni od vročitve odločbe, ki je predpisan za vložitev tožbe v upravnem sporu po prvem odstavku 28. člena ZUS-1), sporočila, da pri tožbi zaradi molka kot taki glede na prejem izpodbijane odločbe ne vztraja, ampak tožbo razširja tako, da sedaj v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da se tožničini vlogi na Javni poziv ugodi. Vztraja tudi pri v tožbi podanih akcesornih zahtevkih za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 5.000,00 EUR in povrnitev stroškov postopka.

19. Sodišče je v zvezi z obravnavano zadevo že odločalo, in sicer je s sodbo III U 262/2019 odpravilo odločbo toženca z dne 23. 10. 2019 in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek; v tem izdana odločba z dne 12. 12. 2919, s katero je toženec ponovno zavrnil tožničino vlogo, je bila odpravljena s sodbo III U 304/2019 in zadevo vrnjena v ponovni postopek, v katerem je toženec izdal sedaj izpodbijano odločbo. Z le-to je toženec zavrnil tožničino vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep zamenjave stare kurilne naprave z novo kurilno napravo na lesno biomaso, ki zagotavlja toploto centralnemu sistemu ogrevanja (1. točka izreka) in v izreku odločbe navedel še, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

20. Po presoji sodišča je odločitev iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe pravilna in zakonita. Toženec je sledil pravnemu mnenju in stališčem iz sodbe III U 304/2019 in sprejel utemeljeno odločitev o tožničini vlogi na Javni poziv. Sodišče tako sledi bistvenim razlogom, s katerimi je utemeljena izpodbijana odločba, in se, kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, nanje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje (zato jih je že v povzetku odločbe izčrpno predstavilo in jih v celoti ne ponavlja), glede na tožničine ugovore pa dodaja:

21. Toženec je obravnavano tožničino vlogo na Javni poziv zavrnil na podlagi ugotovitve, da ima tožnica neporavnane obveznosti do RS, kar je ovira za dodelitev sredstev po Javnem pozivu.

22. Glede na ugovore, s katerimi tožnica oporeka takšnemu zaključku toženca, sodišče ugotavlja, da je iz preambule Javnega poziva, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 32/19 dne 17. 5. 2019, razvidno, da so podlaga zanj poleg (med drugim) določb Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1) tudi Splošni pogoji, in sicer iz preambule Javnega poziva izhaja, da se Javni poziv objavlja v skladu s Splošnimi pogoji št. 0141-1/2010-5 z dne 22. 4. 2010 (pri čemer je v oklepaju navedena spletna stran toženca, na kateri so bili Splošni pogoji objavljeni). V četrtem odstavku 8. točke Javnega poziva je nato izrecno določeno, da so Splošni pogoji sestavni del tega Javnega poziva.

23. Toženec (ki kot javni sklad po drugem odstavku 143. člena ZVO-1 posluje v skladu z določbami tega zakona in ZJS-1 ter v skladu s 144. členom ZVO-1 opravlja dejavnosti v javnem interesu) ima zakonsko podlago za sprejem Splošnih pogojev, v katerih se med drugim določijo tudi pogoji za pridobitev spodbud in omejitve pri dodeljevanju sredstev namenskega premoženja (glej drugi odstavek 145. člena ZVO-1 in 24. člen ZJS-1, ki ga citira že sama tožnica).

24. Predmetni Javni poziv se, kot rečeno, v preambuli sklicuje na Splošne pogoje z dne 22. 4. 2010; kot izhaja (tudi) iz izpodbijane odločbe, pa so bili dne 7. 5. 2019 sprejeti Splošni pogoji št. 0141-7/2019-2, h katerim je Vlada RS dala soglasje s sklepom z dne 21. 5. 2019. Ti Splošni pogoji v 3. členu v prvem odstavku splošno opredeljujejo kategorije subjektov, ki so lahko upravičene do spodbud Eko sklada (to so npr. lokalne skupnosti, fizične osebe, ki ne opravljajo dejavnosti, ipd.; katera od teh kategorij konkretno je v posameznem primeru upravičena do dodelitve sredstev se nato določi v javnem pozivu oziroma javnem razpisu). V drugem odstavku istega člena pa nato navedeni Splošni pogoji posebej določajo, kateri subjekti niso upravičeni do spodbud Eko sklada, in sicer so po 2. alineji drugega odstavka 3. člena to tudi tiste osebe, ki nimajo poravnanih davčnih in drugih obveznosti do RS. Prav tako pa so tudi že Splošni pogoji št. 0141-1/2010-5 z dne 22. 4. 2010 v prvem odstavku 3. člena splošno opredeljevali kategorije subjektov, ki so lahko upravičene do spodbud toženca (med temi kategorijami so bile tudi fizične osebe s stalnim bivališčem v RS), nato pa so v drugem odstavku istega člena izrecno določili tiste osebe, ki niso upravičene do spodbud, in sicer so tudi po Splošnih pogojih z dne 22. 4. 2010 (glej 2. alinejo drugega odstavka 3. člena) to osebe, ki nimajo poravnanih davčnih ali drugih obveznosti do RS. Iz tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev z dne 22. 4. 2010 izhaja, da Eko sklad za vsak javni poziv, javni razpis ali drug postopek dodeljevanja spodbud posebej določi upravičene osebe; ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena pa se lahko za posamezen postopek dodeljevanja spodbud in ob upoštevanju namena in ciljev spodbud skladno z veljavnim poslovnim načrtom Eko sklada določi tudi druge vrste upravičenih oseb oziroma oseb, ki niso upravičene do teh spodbud. Toženec je torej na navedeni podlagi za posamezen postopek dodeljevanja spodbud lahko določil še druge vrste oseb, ki do spodbud niso upravičene, poleg tistih, ki so kot take določene že v drugem odstavku 3. člena Splošnih pogojev z dne 22. 4. 2010. Da do spodbude ni upravičena oseba, ki nima poravnanih davčnih in drugih obveznosti do RS, torej izhaja tako iz ob izdaji izpodbijane odločbe veljavnih Splošnih pogojev z dne 7. 5. 2019, kot tudi iz Splošnih pogojev z dne 22. 4. 2010, na katere se v preambuli sklicuje Javni poziv.

25. Glede na povedano in ob upoštevanju, da je Javni poziv izrecno določil, da so Splošni pogoji njegov sestavni del, je toženec imel podlago, da pri odločanju o obravnavani tožničini vlogi ugotavlja tudi, ali ima tožnica neporavnane davčne in druge obveznosti do RS. Ne gre za to, da bi toženec takšne obveznosti izterjeval, ampak je ugotavljal, ali tožnica izpolnjuje navedeni pogoj, ki je prek Splošnih pogojev sestavni del Javnega poziva. Na podlagi zakona (glej prvi odstavek 24. člena ZJS-1 in prvi odstavek 145. člena ZVO-1) ter Akta o ustanovitvi Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada (19. člen) se Splošni pogoji objavijo na spletni strani toženca. V tej zvezi sodišče zgolj še dodaja, da Ustava zahteva, da se državni predpisi objavijo v državnem uradnem listu, predpisi lokalnih skupnosti pa v uradnem glasilu, ki ga te same določijo (drugi odstavek 154. člena Ustave), medtem ko splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil ni treba objavljati v uradnem glasilu, morajo pa stranke imeti možnost, da se z njimi seznanijo, kar se lahko zagotavlja tudi z objavo na spletni strani. Kot izhaja iz 5. točke Javnega poziva, pa je imela tožnica tudi možnost, da vse informacije o Javnem pozivu pridobi pri tožencu, bodisi osebno, bodisi po telefonu ali elektronski pošti, in v tem okviru od njega zahteva tudi Splošne pogoje, ki so del Javnega poziva. Da se ob vložitvi vloge s pogoji Javnega razpisa oziroma s Splošnimi pogoji kot njegovim sestavnim delom tožnica ne bi mogla seznaniti, po navedenem ni mogoče zaključiti.

26. Toženec je v ugotovitvenem postopku ugotovil, da ima tožnica neporavnane obveznosti do RS, in sicer gre za dolg do RS na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe Okrožnega sodišča v ... št. Bpp 686/2008 in Bpp 688/2008 z dne 6. 6. 2016, v zvezi s katerim je bil s strani Okrajnega sodišča v ... nato v korist imetnice terjatve RS izdan tudi sklep o zavarovanju št. Z 35/2019 z dne 22. 3. 2019, ter nadalje dolg do RS na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe in sklepa Okrajnega sodišča na ... št. P 36/2017 z dne 2. 2. 2018 (v povezavi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v ... št. II Cp 1206/2018 z dne 7. 11. 2018), v zvezi s katerim je bil s strani Okrajnega sodišča v ... v korist imetnice terjatve RS izdan sklep o zavarovanju št. Z 101/2019 z dne 20. 9. 2019. Okrajno sodišče v ... je tožencu z dopisoma z dne 8. 10. 2020, ki ju je prejel 14. 10. 2020, sporočilo, da sta priložena sklepa Z 35/2019 in Z 101/2019 pravnomočna ter izvršljiva. Pritožbi tožnice zoper omenjena sklepa je namreč Višje sodišče v ... s sklepoma št. I Ip 441/2019 z dne 21. 1. 2020 in I Ip 243/2020 z dne 23. 9. 2020 (ki ju je tožencu predložila tudi sama tožnica) zavrnilo.

27. Kot ugotavlja tudi sodišče po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi, iz sklepa o zavarovanju Okrajnega sodišča v ... št. Z 35/2019 z dne 22. 3. 2019, ki je pravnomočen, izhaja, da tožnica skupaj z C.C. na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v ... št. Bpp 686/2008 in Bpp 688/2008 z dne 6. 6. 2014, ki je pravnomočna in izvršljiva dne 22. 8. 2014, dolguje RS znesek 200,00 EUR s pripadki (med drugim zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2014 dalje), iz naslova vračila prejete brezplačne pravne pomoči. Navedena obveznost, ugotovljena s pravnomočno in izvršljivo odločbo, je torej obstajala že ob vložitvi tožničine vloge 23. 5. 2019, kot tudi ob izdaji izpodbijane odločbe. Zaradi zavarovanja navedene terjatve je bil v korist RS izdan sklep Z 35/2019 z dne 22. 3. 2019, in sicer je bilo zoper tožnico kot prvo dolžnico dovoljeno zavarovanje terjatve, ki obsega glavnico v višini 100,00 EUR s pripadki, z vknjižbo zastavne pravice v zemljiško knjigo pri njenem solastniškem deležu do 5/8 celotne nepremičnine s parc. št. 1767/1 k.o. ... ter zaznamba izvršljivosti navedene terjatve. Po navedenem sodišče ne more slediti tožničinemu pavšalnemu in očitno neutemeljenemu zatrjevanju, da gre za neobstoječe sodne odločbe, kot tudi ne njenemu sklicevanju, da nima obveznosti do RS. Da bi bila omenjena obveznost iz naslova vračila neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči poravnana, namreč tožnica ni z ničemer izkazala. Njeno sklicevanje, da se je v zvezi z navedenimi sodnimi odločbami pritožila pri ESČP, do drugačne presoje v tem upravnem sporu ne more pripeljati: toženec se je pri ugotavljanju tožničinih obveznosti do RS, tudi njene obveznosti iz naslova vračila neupravičeno prejete BPP, oprl na pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, tožnica pa ni izkazala, da bi bila obveznost do izdaje izpodbijane odločbe poravnana. V tej zvezi sodišče še dodaja, da gre pri obveznosti do RS iz naslova vračila neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) za obveznost, ki je - tako kot davčne obveznosti - javnopravne narave in ki je ugotovljena s pravnomočno in izvršljivo odločbo sodišča. Določilo, da do spodbud niso upravičene osebe, ki nimajo poravnanih takšnih obveznosti do RS, ni neskladno z zakonom in ne v nerazumni povezavi s predmetom pravnega urejanja, tudi ko gre za Javni poziv, ki je namenjen socialno šibkim osebam. Z dodeljevanjem spodbud Eko sklada se primarno zasleduje njihov ekološki namen (kar izhaja že iz zakonske opredelitve dejavnosti Eko sklada, glej 144. člen ZVO-1), sekundarno se pri določenih spodbudah, kot je tudi spodbuda po predmetnem Javnem pozivu, zasleduje tudi socialni namen. Pri tem pa ni nerazumna izključitev, po kateri se javna sredstva ne morejo dodeliti osebi, ki ima dolg do javnih sredstev, to je neporavnane obveznosti do RS iz naslova neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči, torej osebi, ki je neupravičeno prejela storitev socialne narave (prim. 1. člen ZBPP) in ki svojega dolga iz tega naslova ni poravnala. V vprašanje, ali je določen pogoj bolj ali manj primeren, pa je stvar, v katero se sodišče ne more spuščati.

28. Sodišče tožnici ne sledi, ko se sklicuje, da je toženec odločal v nasprotju s sodbama III U 262/2019 in III U 304/2019. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe III U 262/2019, je sodišče tam izpodbijano odločbo odpravilo predvsem iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede obstoja tožničinih neporavnanih obveznosti do RS (15. točka obrazložitve navedene sodbe), v 16. točki obrazložitve pa je dodalo določena stališča glede materialnega prava, pri čemer pa s Splošnimi pogoji z dne 22. 4. 2010 ni razpolagalo, kar je tudi navedlo. V tej zvezi je toženec v odgovoru na tožbo v zadevi III U 304/2019 pojasnil (in z dopisoma z dne 26. 8. 2019 in 7. 10. 2019 izkazal), da so zaradi prenove njegove spletne strani (od 1. 9. 2019 dalje) lahko bile določene težave pri dostopu do Splošnih pogojev na v Javnem pozivu navedeni povezavi, kar so ugotovili že zaposleni pri tožencu, da pa so Splošni pogoji bili dostopni preko drugih delujočih povezav. V sodbi III U 304/2019, ki jo je toženec moral upoštevati v postopku izdaje izpodbijane odločbe, pa je sodišče obrazložilo (11. in 12. točka obrazložitve), da dejstva in dokazi, na katera se je skliceval toženec v tam odpravljeni odločbi z dne 12. 12. 2019, to je toženčevo sklicevanje na v zemljiški knjigi vpisane plombe kot pomožni vpis, s katerim se javno objavi, da je bil glede določene nepremičnine začet postopek, v katerem pa sodišče o vpisu še ni pravnomočno odločilo, ne zadoščajo za izkaz dejstva, da ima tožnica neporavnane davčne ali druge obveznosti do RS. Presodilo je, da toženec ni z gotovostjo ugotovil, da so terjatve RS do tožnice iz sklepov Okrajnega sodišča v ... št. Z 35/2019 z dne 22. 3. 2019 in št. Z 101/2019 z dne 20. 9. 2019 pravnomočno ugotovljene oziroma izvršljive. Kot je v sodbi III U 304/2019 navedlo sodišče, poizvedbe, ki jih je opravil toženec pri Višjem sodišču v ..., ne izkazujejo tega, da bi bilo v zadevah zavarovanja (Z), ki se vodijo pri Okrajnem sodišču v ... in so relevantne za odločanje v tem postopku, pravnomočno odločeno. Sodišče pa je v sodbi III U 304/2019 zavzelo tudi stališče, da je (glede na to, da podatki o tem, ali ima tožnica poravnane davčne in druge obveznosti do RS, niso predmet izjave iz 6. točke vloge na Javni poziv in ne obveznih prilog iz 7. točke vloge in tudi ne (neposredno) Javnega poziva) na tožencu breme, da dokaže zatrjevani obstoj terjatev RS do tožnice. Iz obrazložitve sodbe III U 304/2019, na katero je bil toženec vezan pri izdaji izpodbijane odločbe, torej dovolj jasno izhaja stališče, da toženec pri odločanju mora ugotoviti, ali ima tožnica neporavnane davčne in druge obveznosti do RS, kot tudi stališče, da je pravnomočnost sklepov, izdanih v zadevah zavarovanja Z 35/2019 in Z 101/2019 pri Okrajnem sodišču v ..., relevantna za odločanje v tem upravnem postopku. Toženec je temu v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 sledil in izdal sklep z dne 11. 2. 2020 s predhodno opisano vsebino, ki ni ničen (kateri zakonski ničnostni razlog naj bi bil podan, tožnica niti ni navedla). Toženec je podatek o pravnomočnosti omenjenih sklepov od Okrajnega sodišča v ... prejel 14. 10. 2020, dokazila o pravnomočnosti pa mu je poslala tudi tožnica po elektronski pošti dne 16. 10. 2020, nakar se je postopek nadaljeval, kot je bilo že opisano.

29. Glede na vsebino tožničinih ugovorov sodišče dodaja, da v zakonu ni podlage za odpravo izpodbijane odločbe iz razloga, ker je toženec ni izdal v roku 30 dni po prejemu sodbe III U 304/2019. Pri tem roku gre namreč za instrukcijski rok in ne za prekluzivni rok, katerega prekoračitev bi pomenila, da se že iz tega razloga, torej zaradi prekoračitve roka, vlogi stranke ugodi. Tožničino zatrjevanje, da je toženec zavlačeval z izdajo (že prve) odločbe in da ob vložitvi vloge v zemljiški knjigi ni bilo plomb, ki bi kazale na njene obveznosti, tako glede na opisano naravo roka za odločanje, kot tudi glede na predhodne ugotovitve o tožničini neporavnani obveznosti do RS iz naslova neupravičeno prejete BPP (iz katerih izhaja, da je ta obveznost obstajala tako ob vložitvi tožničine vloge kot ob izdaji izpodbijane odločbe), na odločitev ne more vplivati. Ker je obravnavano vlogo vložila zgolj tožnica in je samo ta stranka obravnavanega postopka, ni podlage, da bi toženec ali sodišče v postopek pritegnila druge osebe.

30. Sodišče zgolj še pripominja, da je podlaga za to, da je od toženca (z dodatnim pozivom) zahtevalo (še) predložitev Splošnih pogojev z dne 22. 4. 2010, v tretjem odstavku 38. člena ZUS-1, izvod teh Splošnih pogojev pa je bil vročen tudi tožnici, ki se je o njihovi vsebini lahko izjavila, tako pisno v vlogah kot na glavni obravnavi. Ostali tožničini ugovori in ostale listine (vključno s predloženimi informativnimi izračuni tožničine dohodnine) glede na zavzeta materialnopravna stališča sodišča za odločitev o tožbi niso bistveni, zato se sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.

31. Odločitev, sprejeta pod 1. točko izreka izpodbijane odločbe, je torej pravilna in zakonita, zato je tožbo zoper izpodbijano odločbo v tem delu sodišče zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

32. Glede na tožničine ugovore sodišče ugotavlja, da je toženec v 2. točki izreka izpodbijane odločbe sicer navedel, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, čeprav je tožnica tekom upravnega postopka uveljavljala povračilo določenih v njem nastalih svojih stroškov, zato bi moral to njeno zahtevo (ob upoštevanju, da se postopek ni vodil po uradni dolžnosti, ampak na tožničino vlogo, ki ji ni bilo ugodeno) na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP, na katerega se je toženec pravilno skliceval v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zavrniti. To pa obenem pomeni, da z 2. točko izreka izpodbijane odločbe v tožničino pravico ali pravno korist ni bilo poseženo, zato je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo v tem delu zavrnilo na podlagi 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1.

33. Glede na to, da je bila tožba zoper izpodbijano odločbo zavrnjena, ni podlage, da bi sodišče v upravnem sporu ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 5.000,00 EUR iz naslova nematerialne odškodnine, ki ga je tožnica postavila kot akcesorni tožbeni zahtevek v upravnem sporu. V skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUS-1 namreč sodišče v upravnem sporu odloči o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne (z izpodbijanim aktom nastala) škoda le s sodbo, s katero odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu ZUS-1. V obravnavanem primeru pa na podlagi tožbe ni sprejelo takšne odločitve, ampak je bila tožba zavrnjena.

K II. točki izreka:

34. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Datum zadnje spremembe:

14.10.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep III U 304/2019-6
• UPRS Sodba I U 1074/2018-9
• UPRS Sodba I U 813/2016-14