UPRS Sodba I U 279/2020-15

Jedro

Z izpodbijanim sklepom je bila tožnikova vloga zavržena po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, tj. ker je bilo o isti upravni zadevi že odločeno, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero je tožnik opiral zahtevek, pa se odtlej ni spremenilo. Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo, ki jo je vložil v tem upravnem sporu, tega po vsebini sploh ne izpodbija, posledično pa je tudi dokazni predlog za zaslišanje tožnika nepotreben.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ zavrgel tožnikov predlog, da se za ničen izreče Seznam zaostalih obveznosti dolžnika št. 41300-44/2000-BG z dne 8. 11. 2000 (v nadaljevanju Seznam) ter da stranka trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa v tej zadevi stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 27. 8. 2019 vložil vlogo z nazivom Predlog o ničnosti odločbe (Seznama), pri čemer pa je tožnik že 25. 3. 2015 podal takšen predlog in je bilo o njem odločeno s sklepom z dne 22. 4. 2015 (in sicer je bil tožnikov predlog tedaj zavržen v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, saj Seznam ni ne odločba ne sklep, s katerim bi bilo odločeno o vsebinskih vprašanjih, zato se ga ne more izreči za ničnega), zoper katerega se je tožnik pritožil, vendar je bila njegova pritožba zavrnjena. Davčni organ izpostavlja, da so tožnikove navedbe v njegovi vlogi z dne 27. 8. 2019 vsebinsko povsem enake navedbam iz vloge z dne 26. 3. 2015, upoštevaje da je bil v konkretnem primeru že izdan sklep z dne 22. 4. 2015 in drugostopenjska odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katera se tožnik opira, pa se nista spremenila, pa je davčni organ tožnikovo vlogo oz. zahtevo zavrgel, sklicujoč se pri tem na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Ponovil je kronologijo postopka iz leta 2015 ter dodal, da je tedaj o zadevi odločalo tudi naslovno sodišče (in tožnikovo tožbo zavrnilo), tožnikovo naknadno revizijo pa je Vrhovno sodišče RS zavrglo. Tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da so tožnikove navedbe v vlogi - predlogu z dne 27. 8. 2019 vsebinsko povsem enake navedbam iz vloge z dne 26. 3. 2015, prvostopenjski organ pa je tako tožnikov predlog pravilno zavrgel. V zadevi stroški postopka niso bili priglašeni.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper „sklep št. DT 4293-955/2019-6 (07-720-17) z dne 5. 9. 2019 in „sklep“¹ št. DT-499-29-798/2019-2 z dne 8. 1. 2020“. Zahteva, da se opravi glavna obravnava po obeh točkah in se mu omogoči zaslišanje. Navaja, da Organa obeh stopenj razlagata, da Seznam ni upravni akt in da take listine ni mogoče izreči za nično, kar je napačno. V postopku izdaje upravnega akta - Seznama prvostopenjski organ tudi ni upošteval ničnostnih razlogov iz 279. člena ZUP, poleg tega pa so bili ob izdaji Seznama in sklepov o izvršbi materialni predpisi napačno uporabljeni (po ZUP, po Zakonu o davčnem postopku in po Kazenskem zakoniku). Tudi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, saj bi prvostopenjski organ lahko samo zaključil, da so podani pogoji za izrek ničnosti Seznama. Seznam ima bistvene pomanjkljivosti, ker nima izreka, tožnik pa se na Seznam in sklepe o izvršbi v upravnem postopku ni mogel pritožiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. S tožbo zahteva spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije) ter zahteva odločitev sodišča o pravici in pravni koristi tožnika drugače, kot je odločeno z izpodbijanim upravnim aktom. V primeru tožnika je bil to izpodbijani sklep. Z njim je davčni organ odločil o tožnikovem predlogu. Njegova tožba izpolnjuje pogoje, ki jih je določil zakonodajalec (upravni akt je posegal v pravni položaj tožnika, davčni organ je z izpodbijanim upravnim aktom odločil o pravici, obveznosti, ali pravni koristi tožnika). Zakon določa, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, v tem smislu pa je drugostopenjska odločba z dne 8. 1. 2020 dokončen upravni akt, kot tudi Seznam. V reviziji se sklicuje na kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj se sodišče ni pravilno opredelilo do njegovih dokazov in mu omogočilo učinkovitega uveljavljanja pravic oz. varovanja pravnih koristi. Zahteva tudi vračilo prisilno izterjanih denarnih sredstev z obrestmi, skupaj po stanju na dan 26. 8. 2019 36.435,96 EUR. Predlaga, da se izreče izvršilni naslov za ničen in sredstva vrnejo na TRR podjetja.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma opredeljuje, da je tožnik sicer svojo tožbo nominalno vložil zoper „sklep št. DT 4293-955/2019-6 (07-720-17) z dne 5. 9. 2019 in „sklep“² št. DT-499-29-798/2019-2 z dne 8. 1. 2020“, vendar pa je v nadaljevanju tožbe podal zahtevek za odločanje v sporu polne jurisdikcije, v katerem naj sodišče odloči drugače, kot je odločeno z izpodbijanim upravnim aktom /.../, kar je v primeru tožnika prvostopenjski sklep št. DT 4293-955/2019-6 (07-720-17) z dne 5. 9. 2019 (str. 5 in 6 tožbe), medtem, ko se je pa na drugostopenjsko odločbo št. DT-499-29-798/2019-2 z dne 8. 1. 2020 skliceval v smislu utemeljevanja procesnih predpostavk za vložitev tožbe v tem upravnem sporu (tj. glede vprašanja dokončnosti izpodbijanega akta). Glede na navedeno sodišče šteje, da tožnik s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija le izpodbijani sklep, ne pa tudi drugostopenjske odločbe.

8. Z izpodbijanim sklepom je bila tožnikova vloga zavržena po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, tj. ker je bilo o isti upravni zadevi že odločeno, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero je tožnik opiral zahtevek, pa se odtlej ni spremenilo. Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo, ki jo je vložil v tem upravnem sporu, tega po vsebini sploh ne izpodbija, posledično pa je tudi dokazni predlog za zaslišanje tožnika nepotreben.

9. Tožbeni ugovori se nanašajo na Seznam (da Seznam je upravni akt, zato ga je mogoče izreči za ničnega, da so bili ob njegovi izdaji materialni predpisi napačno uporabljeni, da so podani pogoji, da se ugotovi njegova ničnost, da Seznam nima izreka in je bistveno pomanjkljiv, da se tožnik na Seznam v upravnem postopku ni mogel pritožiti), zato so v tem postopku, ki se nanaša na sodno presojo zavrženja tožnikovega predloga za izrek Seznama za ničnega, neupoštevni, saj tožnik z njimi napada Seznam in ne izpodbijanega sklepa.

10. Tožbene navedbe, da se tožnik „v reviziji“ sklicuje na kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj se sodišče ni pravilno opredelilo do njegovih dokazov in mu omogočilo učinkovitega uveljavljanja pravic oz. varovanja pravnih koristi, očitno ne sodijo v ta upravni spor, temveč gre za ostalino iz nekega drugega postopka, zato jih sodišče ne bo presojalo.

11. Za sodno presojo tako ostanejo odprte le še tožbena zahteva, naj sodišče v sporu polne jurisdikcije odloči drugače, kot je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom. Glede na to, da tožnik s tožbo napadenega sklepa ni uspel izpodbiti, njegovemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12. Tožnik zahteva vrnitev in plačilo prisilno izterjanih denarnih sredstev. Sodišče tozadevno meni, da pri tem delu tožbenega predloga ne gre za adhezijski zahtevek v smislu drugega odstavka 7. člena ZUS-1 (zahtevek na vračilo vzetih stvari), saj tožnik v tožbi ni navedel nobenih dejstev, na katera bi opiral svoj zahtevek in ki bi utemeljevali povezanost tega zahtevka za povračilo z izpodbijanim sklepom, ter dokazov, ki bi takšna dejstva dokazovali (kot bi to sicer moral storiti skladno z drugim odstavkom 30. člena ZUS-1). Sodišče ta del tožbenega predloga smatra za zahtevek, ki temelji na javnem pravu (tj. na 281. členu ZUP in 97. členu Zakona o davčnem postopku). Posledično predlog tožnika, naj sodišče toženki naloži povračilo zarubljenih denarnih zneskov, ni utemeljen, saj gre za predmet odločanja v separatnem davčnem postopku.

13. Tožnik povrnitve stroškov ni zahteval.

14. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantnega dejanskega stanja v tu obravnavani zadevi tožnik s tožbo ni osporaval (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

15. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Op. sodišča: pravilno odločba.
² Op. sodišča: pravilno odločba.

Datum zadnje spremembe:

11.10.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1223/2015
• sodba U 660/2000
• UPRS sodba U 786/2001