<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba II U 80/2019-19

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2021:II.U.80.2019.19
Evidenčna številka:UP00047004
Datum odločbe:17.05.2021
Senat, sodnik posameznik:Nevenka Đebi
Področje:DRUŠTVA - JAVNI RAZPISI - UPRAVNI SPOR
Institut:javni razpis - društvo - sofinanciranje letnega programa športa v občini - sofinanciranje iz javnih sredstev - pritožba - molk organa

Jedro

V predmetni zadevi tožena stranka v zakonsko določenem dvomesečnem roku in v naknadnem 7 dnevnem roku in do dneva obravnave v upravnem sporu, ni odločila o vloženi pritožbi tožeče stranke, za kar ni navedla nobenih razlogov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se Mestni občini Maribor naloži, da v roku 30 dni od vročitve te sodbe izda upravni akt, s katerim bo odločilo o pritožbi zoper odločbo tožene stranke Mestne občine Maribor, Urad za šport št. 41001-679/2017-32 z dne 29. 5. 2018.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 385,00 EUR z 22 % DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 28. 1. 2019 vložil tožbo zaradi molka organa druge stopnje. V tožbi navaja, da je kot izvajalec športnega programa, to je A., zoper prvostopno odločbo tožene stranke Mestne občine Maribor, Urad za šport št. 41001-679/2017-32 z dne 29. 5. 2018 vložil pritožbo dne 13. 6. 2018. Ker tožena stranka o vloženi pritožbi ni odločila v zakonskem roku, je tožeča stranka skladno z določili 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z vlogo z dne 27. 12. 2018 toženo stranko pozvala in dodelila naknadni rok 7 dni, da o pritožbi tožeče stranke odloči. Tožena stranka je poziv tožeče stranke prejela dne 27. 12. 2018 in se na poziv ni odzvala. Tožeča stranka je tako glede na molk tožene stranke oziroma organa druge stopnje in izkazane pogoje po drugem odstavku 28. člena ZUS-1 vložila predmetno tožbo.

2. Upravni postopek se je vodil na podlagi Javnega razpisa za sofinanciranje izvajalcev letnega programa športa v Mestni občini Maribor za leto 2017 (v nadaljevanju Javni razpis). Tožeča stranka je v zadevi podala vlogo – prijavo na Javni razpis. Prvostopenjski organ je s sklepom št. 41101-313/2016-218/9 z dne 14. 7. 2017 o vlogi odločil, vendar nepravilno in nezakonito ter je tožeča stranka zoper odločbo vložila pritožbo, o kateri je odločala tožena stranka z odločbo št. 41001-731/2017-2 z dne 18. 10. 2017 in pritožbi tožeče stranke ugodila in sklep z dne 14. 7. 2017 odpravila ter prvostopenjskemu organu naložila, da izda novo odločbo v roku 30 dni. Drugostopni organ je dal tudi navodila prvostopnemu organu. Slednji je v zadevi ponovno odločal z odločbo št. 41101-313/2016-312 z dne 5. 12. 2017 ter je zoper to odločbo tožeča stranka vložila pritožbo o kateri je odločal drugostopenjski organ z odločbo št. 41001-319/2018-2 z dne 19. 4. 2018 ter pritožbi tožeče stranke ponovno ugodil in odločbo z dne 5. 12. 2017 odpravil in vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek v roku 30 dni. Prvostopenjski organ je odločil z odločbo št. 41001-679/2017-32 z dne 29. 5. 2018, vendar po mnenju tožeče stranke nepravilno in nezakonito kljub izrecnim napotilom organa druge stopnje. Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo 13. 6. 2018 glede katere pa drugostopenjski organ ni sprejel odločitve.

3. Tožeča stranka navaja, da je na Javni razpis prijavila več skupin, „spornih“ pa naj bi 7 vadbenih skupin športa otrok in mladine, usmerjene v kakovostni in vrhunski šport. Organ prve stopnje tožene stranke nepravilno meni, da po 26. členu Pravilnika o sofinanciranju letnega programa športa v Mestni občini Maribor (v nadaljevanju Pravilnik) ne izpolnjuje kriterija 8 % športnikov državnega razreda evidentirano v državi, saj naj bi po njegovih izračunih dosegel le 5,88 %. Iz navedenega razloga je prvostopni organ brez vsake podlage in dejansko arbitrarno prijavljene skupine preusmeril v program šport mladih in skladno s pravili upošteval tri skupine, ostale pa črtal. Za financiranje v letu 2017 je organ prve stopnje za kriterij praga 8 % upošteval samo kategorizacije Olimpijskega komiteja Slovenije (v nadaljevanju OKS) iz atletike – stadionske. 19 kategorizacij OKS-ja pridobljenih na segmentu atletika – cestni tek pa je črtal. OKS sicer atletiko deli na stadionsko, cestne teke, gorske teke in kros. V zadnjih letih je bilo A. vedno uvrščeno v selekcijski proces in skladno s tem tudi financirano. Da tožeča stranka izpolnjuje kriterije je na svoji seji dne 6. 4. 2017 ugotovil tudi upravni odbor Športne zveze ... in takrat sprejel ustrezen sklep, ki pa ga prvostopenjski organ, Urad za šport ni upošteval. Tožeča stranka predlaga, da sodišče glede na naravo predmetne zadeve o tožbi odloči po opravljeni obravnavi in zasliši tožečo stranko. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in toženi stranki naloži, da v roku 30 dni od sprejema sodbe odloči o pritožbi tožeče stranke z dne 29. 5. 2018, ter se pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter se izda pravilna odločba o dodelitvi finančnih sredstev skladno z vlogo tožnika in pritožbenimi navedbami oziroma podrejeno po odpravi prvostopne izpodbijane odločbe zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu z jasnimi navodili. Tožeča stranka priglaša tudi stroške.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Meni, da vezanost organa prve stopnje na pripombe in navodila organa druge stopnje ni absolutna in ne predstavlja absolutne kršitve postopkovnih pravil glede na drugi odstavek 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da ob objavi Javnega razpisa in tudi vložitvi prijave oziroma vloge tožeče stranke so veljali pogoji, pravila in kriteriji za registriranje in kategoriziranje športnikov v Republiki Sloveniji z dne 17. 12. 2013, št. dokumenta 013-128/2013-13-3. Razlika med pogoji, pravili in kriteriji za registriranje in kategoriziranje športnikov v Republiki Sloveniji z dne 17. 12. 2013 in dne 19. 4. 2017 št. dokumenta 013-21/2017/5 (za katere se zavzema tožeča stranka) in zaradi katerih je prišlo do upravnega spora je v tem, da po pravilih iz leta 2013 športna panoga atletika – cestni tek ni bila olimpijska športna panoga, z novimi pravili iz leta 2017 pa je bila ta športna panoga uvrščena med olimpijske športe (pravila iz leta 2017 so bila spremenjena po objavi Javnega razpisa). Tožena stranka 19 kategoriziranih športnikov tožeče stranke iz panoge atletika – cestni tek ni upoštevala pri izračunu oziroma pri presoji pogojev za uvrstitev v selekcijski proces, saj atletika – cestni tek po tedaj veljavnih pogojih, pravilih in kriterijih za registriranje in kategoriziranje športnikov v Republiki Sloveniji z dne 17. 12. 2013 ni bila olimpijska športna panoga. Tožena stranka je upoštevala samo kategorizirane športnike tožeče stranke iz panoge atletika – stadionska in ugotovila, da tožeča stranka ne dosega 8 % evidentiranih športnikov državnega razreda, ampak zgolj 5,88 %, kar ne zadostuje za uvrstitev 7 prijavljenih skupin tožeče stranke v selekcijski proces. Tožena stranka je zato prijavljenih 7 vadbenih skupin športa otrok in mladine, usmerjene v kakovostni in vrhunski šport v skladu s točko 5.1./B/I./2. Javnega razpisa pravilno obravnavala kot programe športa mladih. Po mnenju tožene stranke je takšna odločitev materialnopravno pravilna, saj je v skladu z Javnim razpisom. Tožena stranka tudi ni vezana na mnenje Športne zveze ... . Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne ter priglaša stroške postopka.

5. Sodišče je v predmetni zadevi v skladu z določili Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) in 22. ter 23. členom Ustave RS izvedlo glavno obravnavo, do katere ima tožeča stranka pravico, saj se stranki šele pred sodiščem srečata v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

6. Tožba zaradi molka organa je utemeljena.

7. ZUS-1 v drugem odstavku 28. člena določa, da če organ v dveh mesecih ali v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. V tretjem odstavku 28. člena ZUS-1 pa je določeno, da sme tožnik po prejšnjem odstavku ravnati tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.

8. Če je tožba vložena zaradi molka, sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena ZUS-1 samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda, oziroma če odločba ni bila vročena, naloži vročitev odločbe (prvi odstavek 69. člena ZUS-1).

9. V predmetni zadevi ni sporno, da tožena stranka v zakonsko določenem dvomesečnem roku in v naknadnem 7 dnevnem roku in do dneva obravnave v upravnem sporu, ni odločila o vloženi pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Mestne občine Maribor, Urad za šport št. 41001-679/2017-32 z dne 29. 5. 2018, za kar ni navedla nobenih razlogov. Glede na navedeno je tožnik upravičeno vložil tožbo zaradi molka organa in so po presoji sodišča izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz drugega odstavka 28. člena ZUS-1.

10. ZUS-1 v 65. členu, ki se sicer nanaša na primere, ko sodišče odloča v sporu polne jurisdikcije, določa, da sme sodišče v sporu polne jurisdikcije odločiti tudi takrat, kadar pristojni organ ne izda v 30 dneh po odpravi upravnega akta oziroma v roku, ki ga določi sodišče, novega upravnega akta, in tega ne stori niti na posebno zahtevo strank v nadaljnjih 7 dneh, če stranka s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno.

11. Sodišče v navedeni zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker je ocenilo, da je v skladu z načelom delitve oblasti primerneje, če v zadevah iz pristojnosti izvršilne veje oblasti odloči sam upravni organ. ZUS-1 sicer res daje sodišču možnost, da v določenih primerih samo odloči o pravici ali pravni koristi ali obveznosti stranke, vendar je po mnenju sodišča treba institut spora polne jurisdikcije uporabiti le v izjemnih primerih, npr. ko se upravni postopek nerazumno dolgo vleče ali ko upravni organ ne ravna v skladu z navodili sodišče1.

12. V konkretnem primeru pa glede na to, da niso podani utemeljeni razlogi zakaj tožena stranka ni odločila o pritožbi tožeče stranke, sodišče ne vidi razloga, da bi moralo prevzeti pristojnosti tožene stranke. Razen tega 65. člen ZUS-1 daje sodišču zgolj fakultativno možnost, da samo odloči o zadevi (saj je navedeno, da sodišče "sme" samo odločiti o stvari), kar pomeni, da sodišče ni zavezano, da bi moralo odločiti v sporu polne jurisdikcije, četudi so za to že izpolnjeni pogoji. Ker je sodišče ocenilo, da bo tožena stranka lahko sama lažje in hitreje odločila o zadevi, se je odločilo, da ji bo zgolj določilo rok, v katerem mora odločiti o zadevi in ne bo prevzemalo njenih pristojnosti.

13. Ker sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije se ni opredeljevalo do same vsebine Javnega razpisa in odločitve prvostopenjskega organ, zato ni bilo potrebno zaslišanje predlaganih prič A.A., članice upravnega odbora tožeče stranke in B.B., zaposlene na Uradu za šport pri toženi stranki in drugih predlaganih dokazov.

14. Glede na vse navedeno je sodišče v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni izdati upravni akt, s katerim bo odločila o pritožbi tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo Mestne občine Maribor, Urad za šport št. 41001-679/2017-32 z dne 29. 5. 2018. Po presoji sodišča je takšen čas potreben in primeren, pri tem ne gre za posebno zapletena pravna ali dejanska vprašanja, od vložitve pritožbe pa je preteklo že nesprejemljivo dolgo časovno obdobje, zato po presoji sodišča ni razloga, da se tožena stranka tega roka ne bi mogla držati.

15. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo in naložilo toženi stranki, da mora v danem roku izdati upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečan za 22 % DDV v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka, pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila. Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

16. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------
1 Tako Upravno sodišče RS, sodba opr. št. I U 277/2020 z dne 27. 5. 2020.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 28, 28/2,28/3, 65, 69, 69/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.07.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ5MDA5