UPRS Sodba II U 375/2018-9

Jedro

Niso pravilne navedbe tožene stranke iz obrazložitve drugostopenjskega organa, da zaslišanje stranke v predmetnem primeru ne bi k ničemur doprineslo k drugačni odločitvi, saj so ugotovitve izpeljane iz sistema Ajda v katerega so bili podatki že predhodno vneseni na podlagi ugotovitev komisije. Nesprejemljivo je razumevanje, da v trenutku, ko je v sistem Ajda opravljen vnos podatkov, ni več možnosti dokazovati, da je morebiti pri vnosu prišlo do napak.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33006-12801/2018/2 z dne 3. 8. 2018, se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR, roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za dodelitev sredstev za odpravo posledic naravnih nesreč, tj. suše v letu 2017 povzročene na 30.332,00 arih zemljišč tožeče stranke. Odločba je izdana na podlagi Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč (v nadaljevanju ZOPNN) v zvezi z vlogo stranke (tožeče stranke) za dodelitev sredstev za odpravo posledic škode.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se sredstva za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi suše v letu 2017 dodelijo pod pogoji iz ZOPNN in predstavljajo državno pomoč, pri čemer se državna pomoč za izgube zaradi suše zagotavlja v skladu z Uredbo Komisije EU št. 702/2014 z dne 25. 6. 2014 (v nadaljevanju Uredba EU), kakor tudi glede izračuna upravičenih stroškov. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da so upravičenci do sredstev za odpravo posledic fizične in pravne osebe iz 39. člena ZOPNN, če so na dan 20. 7. 2017 vpisani kot nosilci kmetijskega gospodarstva v register kmetijskih gospodarstev (RKG), pri čemer se izpad dohodka izračuna v skladu s šestim odstavkom 25. člena Uredbe EU. Tožena stranka navaja, da so bila merila za dodelitev, ki izhajajo iz ZOPNN in Uredbe EU, dodatno določena v Programu odprave posledic škode v kmetijstvu zaradi suše 2017 (v nadaljevanju Program), ki ga je dne 24. 5. 2018 sprejela Vlada RS, pod številko dokumenta 84400-1/2018/7.

3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka nadalje navaja, da se sredstva dodelijo, če končna ocena škode na posameznem GERK-u dosega najmanj 30 % običajne letne kmetijske proizvodnje in hkrati na kmetijskem gospodarstvu presega 30 % običajne letne kmetijske proizvodnje. Po izračunu, bi naj bila povprečna stopnja poškodovanosti kmetijske proizvodnje na strankinem (tožničinem) celotnem kmetijskem gospodarstvu 25,13% običajne letne kmetijske proizvodnje in tako ne presega 30% običajne letne kmetijske proizvodnje celotnega kmetijskega gospodarstva, saj je imela stranka na dan škodnega dogodka 76.933,96 arov površin na kmetijskem gospodarstvu, škoda pa je nastala na 30.332,00 arih. Škoda je izračunana po formuli, ki izhaja iz točke 5.4 Programa. Ker stranka tako ne izpolnjuje pogojev, je bila z odločbo njena vloga zavrnjena.

4. Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka kot pritožnica podala pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) kot drugostopenjski organ, kot neutemeljeno zavrnilo. Iz drugostopenjske odločbe izhaja, da se upravičencem sredstva dodelijo, če je končna ocena škode na posameznem GERK-u najmanj 30 % običajne letne kmetijske proizvodnje, in če hkrati presega 30 % običajne letne kmetijske proizvodnje na kmetijskem gospodarstvu. Izpolnjevanje pogoja glede preseganja 30 % običajne letne kmetijske proizvodnje na kmetijskem gospodarstvu se izračuna kot tehtani odstotek poškodovanosti po formuli, po kateri je povprečna stopnja poškodovanosti kmetijske proizvodnje na kmetijskem gospodarstvu ponderirano povprečje posameznih potrjenih stopenj poškodovanosti kmetijskih rastlin upravičenca na kmetijskem gospodarstvu. Drugostopenjski organ navaja, da je ponovno preveril izračun po tej formuli, in da je bila ugotovitev prvostopenjskega organa pravilna ter je kljub izrecni zahtevi stranke za zaslišanje stranke v postopku zaradi razjasnitve vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembne za izdajo odločbe, zaslišanje stranke zavrnil z obrazložitvijo, da zaslišanje stranke ne bi pripomoglo k drugačni rešitvi zadeve, pri čemer pa je pritožnik imel možnost izjasniti se v odgovoru na poziv, in ker se v predmetni zadevi odloča zgolj na podlagi podatkov v sistemu Ajda, ki jih je prvostopni organ pravilno uporabil, zaslišanje pritožnika ne bi doprineslo k drugačni rešitvi zadeve.

5. Tožnik v laični tožbi navaja, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje in napačno izračunala višino in obseg škode, saj se sredstva dodelijo, če znaša končna ocena škode na posameznem GERK-u v višini najmanj 30%, pri čemer iz odločbe ne izhaja, kakšna je pravna podlaga za uporabo kriterija celotnega kmetijskega gospodarstva pri oceni škode, glede na določila 39. in 40. člena ZOPNN, kakor tudi ne, kakšni so bili kriteriji za ocenjevanje komisije, ki je višino škode ugotavljala, saj niso bili v naprej znani. Dodatno še izpostavlja, da pri izračunu škode ni bila upoštevana škoda na strnišču.

6. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja, da Program določa, da se škoda poravna za tiste GERK-e, ki so bili vneseni v sistem AJDA in je ocenjena s strani komisije, medtem ko strna žita na GERK-ih tožeče stranke niso bila vnesena v sistem AJDA, saj jih tožnik tudi na prijavnem obrazcu ni navedel, zaradi česar se pri izračunu ne morejo upoštevati, pri izračunu pa se upošteva število vseh zemljišč, ki jih ima tožnik na RKG.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je na zemljiščih tožeče stranke nastala škoda zaradi suše. Sporno pa je na kak način in po katerih kriterijih je bila višina škode ugotovljena, kakor tudi na kak način se škoda, ki je že ugotovljena s strani komisije in je vnesena v sistem Ajda, ugotavlja. Tožeča stranka vztraja, da bi morala tožena stranka glede na 39. in 40. člen ZOPNN upoštevati zgolj škodo na posameznem GERKU, torej skupno na vseh tistih GERK-ih, na katerih so bile poljščine poškodovane, medtem ko tožena stranka vztraja, da je pri izračunu škode v imenovalcu formule, uporabljene za izračun, treba vstaviti vsa zemljišča celotnega kmetijskega gospodarstva tožeče stranke.

Glede vodenja postopka

9. Sodišče je glede na zahtevo tožeče stranke, ki jo je izpostavila v postopku, po zaslišanju pred toženo stranko, ugotavljalo način pravilnosti izvedbe upravnega postopka kot takega. Torej ali je postopek potekal po pravilih in brez morebitnih procesnih kršitev.

10. Tako sodišče na tem mestu izpostavlja pomen zaslišanja stranke v upravnem postopku.

11. 1. odst. 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da mora organ, preden izda odločbo v zadevi, dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Navedeno pa ne pomeni, da je s trenutkom, ko upravni organ pošlje stranki poziv na izjavo, ki jo stranka praviloma poda pisno, zadoščeno tudi pravici do zaslišanja stranke. Načelo zaslišanja stranke namreč zagotavlja kontradiktornost postopka, kar pomeni, da se ima stranka pravico seznaniti in soočiti z vsemi dejstvi in dokazi, tudi z dejstvi in ugotovitvami nasprotne stranke pa tudi ugotovitvami upravnega organa ter imeti možnost učinkovito varovati svoj položaj. Tako niso pravilne navedbe tožene stranke iz obrazložitve drugostopenjskega organa, da zaslišanje stranke v predmetnem primeru ne bi k ničemur doprineslo k drugačni odločitvi, saj so ugotovitve izpeljane iz sistema Ajda v katerega so bili podatki že predhodno vneseni na podlagi ugotovitev komisije. Prav nasprotno, stranka mora imeti možnost in ima tudi pravico izjaviti se o ugotovitvah komisije in tudi o morebitnih vnosih v sistem Ajda, ki so lahko tudi napačni. Nesprejemljivo je namreč razumevanje, da v trenutku, ko je v sistem Ajda opravljen vnos podatkov, ni več možnosti dokazovati, da je morebiti pri vnosu prišlo do napak. Vsebina načela zaslišanja stranke ima v upravnem postopku namen, da se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja tega postopka, saj to načelo „vsebuje jedro njegovih procesnih pravic“¹. Pravica zaslišanja stranke namreč izhaja iz 22. člena Ustave RS in predstavlja enako varstvo pravic posameznika in pravico posameznika biti slišan. To varstvo ni nič drugačno v upravnih postopkih, saj ima v upravnih postopkih ravno zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamične stranke še večji pomen in je še bolj pomembna. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen EKČP)². Pri navedenem je treba posebej izpostaviti, da ima stranka v postopku pred organom s pravico do zaslišanja možnost braniti se, zavarovati in uveljaviti svoje pravice določene z zakonom in tudi zavarovati koristi, kar je bistveno pri izvedbi upravnega postopka, ki mora tako kot drugi postopki prav tako teči po pravilih poštenega postopka. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa pa ne pomeni zgolj zavzetje stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov³. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka izpostavljala vprašanje na kakšni materialni podlagi je tožena stranka pri odločitvi o višini nastale škode upoštevala vsa zemljišča, bi morala tožeči stranki glede vseh dejstev dati možnost izjaviti se kot stranki, torej tako glede pravnih vidikov zadeve in tudi glede lastnega videnja pravnih vidikov oziroma lastnih ugotovitev in pravnih podlag za odločitev. Organ namreč ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (4. odst. 146. člena ZUP). V navedeno pravico pa sodi tudi kontradiktornost, ki mora biti stranki zagotovljena, še posebej če izrecno zaprosi za zaslišanje pred organom. Stranka ima namreč pravico v postopku navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami, vključno s pravnimi vidiki zadeve, ki so v predmetnem primeru sporni. V obravnavanem primeru si namreč tožeča in tožena stranka nasprotujeta ravno glede uporabe pravnih podlag. Zato velja opozoriti, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve, saj je namen pravice do izjavljanja med drugim tudi sovplivanje na tek postopka in odločitev upravnega organa v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oziroma obveznosti, pri čemer pa ne gre samo za vplivanje posameznika do opredelitve in ugotovitve organa o dejanskih vprašanjih, temveč tudi o pravno relevantnih in materialnih podlagah, ki vplivajo tudi na odločitev, torej pravico do izjavljanja stranke glede odločitev organa katere pravne norme bo organ uporabil ter kako jih bo razlagal⁴.

12. Tožeča stranka je namreč ves čas postopka izpostavljala določila 39. in 40. člena ZOPNN, s katerimi odločitev tožene stranke ni skladna in v obeh izpodbijanih odločbah tudi ni obrazložen pravni temelj za odločitev oziroma odgovor na navedbe tožeče stranke v postopku, zakaj njeno dojemanje, o uporabi 39. in 40 člena ZOPNN, glede pravnih vidikov zadeve, ni ustrezno, in na kakšni pravni podlagi, se pri izračunu v imenovalcu uporabi seštevek vseh GERK-ov posameznega kmetijskega gospodarstva in ne samo poškodovanih. Zgolj navedba točk Programa, ki je podzakonski akt, glede na določila zakona ni dovolj.

13. Tožena stranka bi tako tožeči stranki v postopku morala dopustiti pravico do izjave in jo zaslišati ter ji zagotoviti kontradiktornost. Kršitev pravice do izjave predstavlja tako absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem postopku (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar je sodišče izpodbijani upravni akt odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Ker je bilo že iz izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

-------------------------------
¹ Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88.
² Enako izhaja iz sodbe VSRS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, točka 8 obrazložitve.
³ Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88 in 89.
⁴ Enako izhaja iz VS RS X Ips 326/2014, z dne 25. 11. 2015, točka 20 obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

16.07.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 301/2018-11
• UPRS Sodba II U 357/2018-13
• UPRS Sodba I U 2184/2017-8