<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 525/2019-15

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2021:I.U.525.2019.15
Evidenčna številka:UP00046591
Datum odločbe:01.06.2021
Senat, sodnik posameznik:mag. Marjanca Faganel (preds.), mag. Mojca Muha (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:KONCESIJE
Institut:podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - sprememba pogodbe

Jedro

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo naslovnega sodišča, z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo, zato tudi ustavnost omenjene zakonske ureditve ni več vprašljiva.

Argument, da bo tožeča stranka čez 15 let ostala brez temeljnega vira dohodkov in bo prisiljena iskati novo zaposlitev, ni nujno resničen, saj se bo skladno s četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K obdobje podelitve koncesije ob izpolnjenih pogojih tudi podaljšalo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo spremenil 2. točko izreka prvotno izdane odločbe, ki se poslej glasi „Koncesija se podeli za določen čas, od 17. 12. 2017 do 17. 12. 2032.“ (1. točka izreka), na podlagi te odločbe pa v roku 30 dni od njene dokončnosti koncesionar in koncedent skleneta dodatek h koncesijski pogodbi, v nasprotnem velja ta odločba (2. točka izreka), posebni stroški pa v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se tožena stranka sklicuje na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej-K), ki v četrtem odstavku 41. člena določa, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo ZZDej-K podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Določeno je še, da koncedent v 12 mesecih od uveljavitve ZZDej-K izda po uradni dolžnosti odločbo o spremembi koncesijske odločbe in določi novo obdobje podelitve koncesije. Na predlog koncedenta se sklene dodatek h koncesijski pogodbi, sicer glede trajanja koncesije veljajo določbe odločbe o spremembi koncesije. V skladu s cit. zakonskimi določili je bilo odločeno, kot je razvidno iz izreka odločbe, s čimer je utemeljena.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil, prav tako tudi zahtevo za povrnitev stroškov zastopanja v pritožbenem postopku. V obrazložitvi je navedel, da so občinski organi zavezani k spoštovanju veljavnih zakonov, torej tudi ZZDej-K, zatrjevana neustavnost četrtega odstavka 41. člena cit. novele pa za odločitev v postopku ni relevantna, saj je to določilo zavezujoče in uporabljivo, občinski organi pa niso pristojni za presojo njegove ustavnosti. Zato je bilo odločeno, kot prej navedeno.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga ugotovitev, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v človekove pravice in svoboščine tožeče stranke, zato naj se izpodbijana odločba odpravi in naj sodišče samo odloči o zadevi v sporu polne jurisdikcije oz., podredno, da naj se izpodbijano odločbo iz razloga neustavnosti odpravi in naj sodišče samo odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da postopek spremembe odločbe ustavi. V vsakem primeru zahteva tudi povračilo stroškov postopka. Navaja, da je prišlo do neustavnega posega v njene pridobljene pravice in zatrjuje neustavnost četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ki mu očita retroaktivnost. Sicer je retroaktivno učinkovanje določeno z zakonom, prav tako pa so takšne le posamezne določbe, vendar pa nista izpolnjena druga dva kriterija za dovoljeno retroaktivnost (da je podan javni interes in da ne pride do posega v že pridobljene pravice). Meni, da je bilo poseženo tudi v pravico tožeče stranke do socialne varnosti, saj bo tožeča stranka čez 15 let ostala brez temeljnega vira dohodkov in bo prisiljena iskati novo zaposlitev. Tožeča stranka v drugem delu svoje tožbe še obširno podaja razloge, zakaj naj sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožeči stranki ter predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka. Meni, da so očitki tožbe neutemeljeni ter vztraja, da je ravnala v skladu z veljavnimi predpisi in na podlagi četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K izdala zakonito odločbo. Občinski organi so zavezani k spoštovanju veljavnih zakonov, zatrjevana neustavnost sporne zakonske določbe pa za odločitev v tem postopku ni relevantna, saj to določilo velja in je tako za toženo stranko kot tudi za naslovno sodišče v celoti zavezujoče in uporabljivo.

6. Tožeča stranka je naknadno vložila še pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da morajo tudi upravni organi spoštovati ustavo. Neustavna izpodbijana odločba predstavlja poseg v že pridobljene pravice tožeče stranke, pa tudi poseg v svobodno gospodarsko pobudo in pravico do socialne varnosti. Tožeča stranka vztraja kot doslej.

7. Tožba ni utemeljena

8. V obravnavanem primeru gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas in s tem za odločitev, ki temelji na četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K, na katerega se toženka v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje.

9. Nadalje sodišče ugotavlja, da pravnorelevantno dejansko stanje, torej tisto, ki se nanaša na okoliščine po četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K, v zadevi ni sporno. Prav tako ni sporna skladnost izpodbijane odločbe z določbami četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ki so podlaga za odločitev. Glede na to, da je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo naslovnega sodišča, z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo, pa tudi ustavnost omenjene zakonske ureditve ni več vprašljiva.

10. V upravnem sporu tožeča stranka sicer zatrjuje še poseg v svobodno gospodarsko pobudo in pravico do socialne varnosti, vendar pa oba očitka le navrže in ju dodatno ne konkretizira, zaradi česar ju sodišče zavrača kot pavšalna. Pri tem sodišče sicer še pripominja, da tudi argument, da bo tožeča stranka čez 15 let ostala brez temeljnega vira dohodkov in bo prisiljena iskati novo zaposlitev, ni nujno resničen, saj se bo skladno s četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K obdobje podelitve koncesije ob izpolnjenih pogojih tudi podaljšalo.

11. Sodišče je glede na povedano spoznalo izpodbijano odločbo za pravilno in zakonito, tožbene navedbe pa za neutemeljene in je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Ker dejansko stanje med strankama ni sporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (2017) - ZZDej-K - člen 41, 41/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.07.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ4NjQz