<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 411/2020-12

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2021:I.U.411.2020.12
Evidenčna številka:UP00043518
Datum odločbe:02.03.2021
Senat, sodnik posameznik:Adriana Hribar Milič (preds.), Bojana Prezelj Trampuž (poroč.), mag. Slavica Ivanović
Področje:DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pogoji za zavarovanje - obstoj davčne obveznosti - verjetna davčna osnova - odprava odločbe

Jedro

Naslovno sodišče je s sodbo I U 1561/2019-28 z dne 26. 1. 2021 odpravilo odločbo davčnega organa DT 0610-680/2018-22 z dne 26. 4. 2019, s katero je bil tožnici dodatno odmerjen in naložen v plačilo davek, za zavarovanje katerega je bil izdan izpodbijani sklep, ter zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je pri presoji pravilnosti izpodbijane odločbe bistveno vprašanje razlage materialnega prava ter, da razlaga 4. člena ZDTon, kot sta jo v obravnavani zadevi uporabila davčni organ in tožena stranka, ni pravilna. Posledično tudi ni pravilen izpodbijani sklep, ki je bil izdan za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, ki je bila tožnici naložena z omenjeno odločbo, ter pogoj pričakovane davčne obveznosti (tudi) ni več izpolnjen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-680/2018-21 z dne 25. 4. 2019 odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni tudi finančni organ) dolžniku tožnice A.A. zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti tožnice, prepovedala izplačilo terjatve, ki jo ima dolžnik do nje na podlagi dokumenta Agreement z dne 6. 3. 2019, v skupnem znesku 6.279.920,00 USD, ki zapade v plačilo najkasneje do 21. 6. 2021 (1. točka izreka). Tožnici se prepove sprejeti poplačilo terjatve iz točke 1 navedenega sklepa (2. točka izreka). Iz izreka navedenega sklepa še izhaja, da velja zavarovanje na podlagi navedenega začasnega sklepa do dneva izpolnitve davčne obveznosti in da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa ter da davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali (3., 4. in 5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da davčni organ pri tožnici opravlja postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) ter davka na tonažo za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2017. Davčni organ ugotavlja, da je davčna obveznost verjetno izkazana najmanj v višini 5.000.000,00 EUR. Navedeno izhaja iz zapisnika DIN z dne 16. 11. 2018, v katerem je ugotovljen obstoj davčne obveznosti v skupni višini 4.727.155,46 EUR. Za plačilo davčne obveznosti bo tožnici izdana odmerna odločba, v kateri bodo obračunane še obresti po 95. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za čas od poteka roka za plačilo davka do izdaje odločbe po obrestni meri 7 % letno. Pri preveritvi obračunavanja in plačevanja DDPO je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnica v obračunu DDPO za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017, ki ga je sestavila na podlagi četrtega odstavka 4. člena Zakona o davku na tonažo ( v nadaljevanju ZDTon), obračunala in plačala davek od nepravilne davčne osnove. Tožnica je sestavila obračun DDPO za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017, v katerem je, v skladu s svojo interpretacijo četrtega odstavka 4. člena ZDTon, med prihodki upoštevala znesek 4.495.703,44 EUR (5.391.697,00 USD/tečaj 1,1993), ki ga je ugotovila tako, da je od dobičkov pri prodaji ladij B., C., D. in E. v skupni višini 11.280.119,00 USD, odštela izgubo pri prodaji ladje F. v višini 5.888.422,00 USD. V enaki višini 4.495.703,44 EUR je bila ugotovljena tudi osnova za davek. Ob upoštevanju davčne stopnje v višini 19 % je v obračunu DDPO za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 tožnica ugotovila davčno obveznost v višini 854.183,65 EUR.

3. Davčni organ ugotavlja, da je v skladu s 4. členom ZDTon potrebno v davčno osnovo vključiti celoten izkupiček od prodaje ladij, zato je na podlagi ugotovitev v DIN za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 ugotovil pravilno davčno osnovo v višini 29.375.469,02 EUR (35.230.000,00 USD), kar ob upoštevanju 19 % davčne stopnje pomeni pravilno davčno obveznost v višini 5.581.339,11 EUR. Na podlagi ugotovitev v DIN znaša razlika za doplačilo davka v skupni višini 4.727,155,46 EUR. Pri izdaji izpodbijanega sklepa se davčni organ sklicuje na določbo prvega in drugega odstavka 111. člena ZDavP-2, po katerih davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Tožnici je davčni organ 16. 11. 2018 izdal sklep, s katerim je zahteval predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v višini 5.000.000,00 EUR. Tožnica je 26. 3. 2019 vložila predlog za sprejem instrumenta zavarovanja davčne obveznosti, v katerem je ponudila v zavarovanje terjatev do A.A., v višini 6.279.929,00 USD, ki zapade najkasneje 21. 6. 2021. Predlagala je, da Republika Slovenija (z zastopanjem FURS) in tožnica skleneta pogodbo o zastavi terjatve, pri čemer pa je pred sklenitvijo pogodbe treba pridobiti pisno dovoljenje bank upnic. Davčni organ predlaganega instrumenta zavarovanja ni sprejel, saj le-ta ne zagotavlja izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti na zanesljiv način. Pri izpodbijanem sklepu se sklicuje na 114. člen in 119. člen ZDavP-2. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 lahko davčni organ dolžniku zavezanca za davek prepove izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec do njega ter zavezancu prepove sprejeti poplačilo terjatve. Terjatev, navedena v izreku izpodbijanega sklepa, je bila ugotovljena na podlagi poslovne dokumentacije, ki jo je tožnica posredovala davčnemu organu. Sklepno davčni organ zaključuje, da so na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 podane okoliščine za izdajo tega sklepa.

4. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ se z navedenim sklepom strinja in pritožbene ugovore tožnice zavrača. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavaroval verjetno davčno obveznost prav s sporazumom, glede katerega je tožnica predlagala zavarovanje. Pritožbeni organ se strinja s prvostopenjskim organom, da ZDavP-2 ne predvideva zastavne pravice na terjatvah. Ni pa po določbah ZDavP-2 izključeno zavarovanje verjetne davčne obveznosti s terjatvijo, tako po določbah 117. člena, kot tudi ne po 119. členu ZDavP-2. V zvezi z ugotavljanjem obveznosti, ki je predmet zavarovanja, pa se drugostopenjski organ sklicuje na 111. člen ZDavP-2, ki izrecno ne določa, da bi moral biti obstoj obveznosti izkazan. Sklicuje se na stališče, da za izdajo sklepa za zavarovanje izpolnitve obveznosti zadošča verjetno izkazana obveznost. Glede obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotavlja, da le-ta ni podrobna, vendar se iz nje da razbrati na podlagi česa prvostopni organ ugotavlja davčno obveznost. Tožnica v pritožbi omenja tudi zapisnik DIN z dne 16. 11. 2018, ob vpogledu katerega pritožbeni organ ugotavlja, da so bile tožnici podrobno pojasnjene ugotovitve prvostopenjskega organa. Ob vpogledu v omenjeni zapisnik pritožbeni organ ugotavlja, da so razlog za ugotavljanje verjetne davčne obveznosti nepravilnosti pri DDPO, kot to izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tožnica je namreč, po ugotovitvah prvostopenjskega organa, v letu 2012 prodala pet ladij, ki so bile vključene v sistem davka na tonažo. Dohodkov od prodaje teh ladij v skupni višini 35.230.000,00 USD tožnica v petih letih od prodaje ni porabila za nakup ladij, ladjarske družbe ali njenega deleža, zaradi česar je v davčno osnovo treba vključiti celoten izkupiček od prodaje ladij. Tožničine navedbe glede pravilne uporabe določb ZDTon pa pritožbeni organ zavrača z navedbo, da jih v navedenem postopku ne more uspešno uveljavljati in da to lahko stori v postopku odmere oziroma v pritožbi zoper odločbo, ki sledi opravljenemu nadzoru (84. člen ZDavP-2).

5. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja, saj meni, da je nepravilen in nezakonit. V tožbi uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, neupoštevanje načela sorazmernosti in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Prav tako izpodbijani sklep nima ustrezne obrazložitve, davčnima organoma pa očita bistveno kršitev pravil postopka. Navaja še, da je 1. točka izreka izpodbijanega sklepa nedoločna in nejasna. Tožnica meni, da je davčni organ z izpodbijanim sklepom kršil načelo sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2, saj bi lahko enak cilj, to je zavarovanje pričakovane davčne obveznosti (ki po mnenju tožnice sicer sploh ne obstoja), dosegel tudi z blažjim ukrepom. Sklicuje se na svoj predlog, da bi Republika Slovenija z zastopanjem davčnega organa in tožnica sklenili pogodbo o zastavi omenjene terjatve, za katero bi morale dati banke upnice tožnice predhodno pisno soglasje. Ne strinja se z davčnim organom, ki je tožničin predlog zavrnil, saj meni, da je davčni organ s tem napačno razlagal določbe 117. člena ZDavP-2. S tem pa je dejansko stanje ostalo nepopolno oziroma napačno ugotovljeno, prav tako izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prav tako tožnica meni, da niso pravilni tudi zaključki drugostopenjskega organa glede omenjenega stališča, iz izpodbijanih aktov pa tudi ne izhaja, da bi bil dolžnik tožnice obveščen o prepovedi oziroma, da bi glede tega podal kakršno koli izjavo, ki bi jo (ob sklicevanju na sodno prakso Ustavnega sodišča RS) davčni organ moral zagotoviti.

6. Tožnica nadalje očita davčnemu organu, da v postopku ni ugotavljal, ali je takšna terjatev za dolžnika tožnice sporna, po drugi strani pa davčni organ ni sprejel predloga tožnice za zavarovanje pričakovane (domnevne) davčne obveznosti z istim predmetom. Davčni organ bi moral v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDavP-2 izbrati ukrep, ki je za tožnico ugodnejši. Davčna organa sta tako kršila tudi pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Meni, da gre za kršitev materialnega prava, napačno ugotovljeno dejansko stanje, izpodbijani sklep pa je nepotreben in nesorazmeren. Prav tako ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Izpodbijani sklep nima vseh predpisanih sestavin (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), saj ne vsebuje razlogov, ki skladno z določbo 111. člena ZDavP-2 utemeljujejo izdajo tovrstnih sklepov. Glede pričakovane davčne obveznosti izpodbijani akt zgolj pavšalno in nekonkretizirano navaja, da naj bi bila v postopku davčnega nadzora ugotovljena davčna obveznost v skupni višini 4.727.155,46 EUR, pri čemer se zgolj pavšalno sklicuje na zapisnik DIN. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja zgolj navedba, da naj bi bilo potrebno v skladu s 4. členom ZDTon v davčno osnovo vključiti celoten izkupiček od prodaje ladij. Gre za odločilno okoliščino, od katere je odvisna odločitev o tem, ali je tožnica ustrezno obračunala in plačala davčno obveznost. Pritožbeni organ v zvezi s tem navaja, da zadošča verjetno izkazana obveznost, ki pa po mnenju tožnice ni niti verjetno izkazana. Podobno kot davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega akta tudi pritožbeni organ zgolj pavšalno, ob sklicevanju na „4. člen ZDTon“, ugotavlja, da je potrebno v davčno osnovo vključiti celoten izkupiček od prodaje ladij. Izpodbijanega sklepa tako ni mogoče preizkusiti.

7. Tožnica meni, da sta prvostopenjski in pritožbeni organ zmotno uporabila materialno pravo, saj pričakovane (domnevne) davčne obveznosti ob pravilni razlagi četrtega odstavka 4. člena ZDTon sploh ne bi mogla ugotoviti. Tožnica je namreč davčno obveznost DDPO ter davka na tonažo za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2017 v celoti in pravilno izpolnila. Davčna organa pa sta določbo četrtega odstavka 4. člena ZDTon napačno razlagala. Ob ustavno skladni razlagi navedene določbe je tožnica izračunala davčno osnovo v znesku 4.495.703,44 EUR, davčno obveznost pa v višini 854.183,65 EUR. Tožnica je navedeni znesek tudi plačala in s tem pravilno in v celoti izpolnila svojo davčno obveznost za leto 2017 v okviru davka na podlagi ZDTon. Razlaga določbe četrtega odstavka 4. člena ZDTon na način, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa je napačna. Ker tožničina davčna obveznost ne obstoji, tudi ne morejo biti izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa na podlagi določbe prvega odstavka 111. člena ZDavP-2. Izpodbijani sklep tako temelji na zmotni uporabi materialnega prava, saj je napačno ugotovljena (domnevna) pričakovana davčna obveznost.

8. Tožnica tudi meni, da je izrek izpodbijanega sklepa v 1. točki nedoločen in nejasen, saj zgolj iz njega ni mogoče razbrati za zavarovanje izpolnitve katere konkretne (pričakovane) davčne obveznosti tožnice se prepove izpolnitev terjatve dolžniku tožnice. Pri tem se tožnica sklicuje na šesti odstavek 213. člena ZUP, davčnemu organu pa očita, da je storil absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. V posledici napačne odločitve v 1. točki izreka izpodbijanega akta je davčni organ tudi napačno odločil o stroških postopka v 2. točki izreka drugostopenjske odločbe. Sklepno tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega organa. Med drugim pojasnjuje, da je bila po izdaji izpodbijanega sklepa tožnici izdana odmerna odločba DT 0610-680/2018-22 z dne 26. 4. 2019, pritožbo zoper to odločbo pa je toženka zavrnila z odločbo z dne 24. 10. 2019. Pojasnjuje še, da je v zadevi sporna uporaba materialnega prava in sicer glede četrtega odstavka 4. člena ZDTon, ki je bila v obravnavani zadevi po stališču toženke pravilno uporabljena. Pri naslovnem sodišču se v zvezi z navedeno odmerno odločbo vodi upravni spor I U 1561/2019. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožnica v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke. Med drugim se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, ki je s sodbo I U 1561/2019-28 z dne 26. 1. 2021 odpravilo odločbo davčnega organa DT 0610-680/2018-22 z dne 26. 4. 2019. Izpodbijani sklep pa je bil izdan za zavarovanje pričakovane davčne obveznosti, ki je bila ugotovljena z navedeno odločbo. Iz omenjene sodbe Upravnega sodišča RS izhaja, da je davčni organ napačno uporabil materialno pravo in sicer 3. točko prvega odstavka in četrti odstavek 4. člena ZDTon. Upravno sodišče RS je pritrdilo razlagi relevantnih materialnih določb, ki jih je ves čas uveljavljala tožnica in na podlagi katerih je tudi podala davčni obračun in v celoti izpolnila svojo davčno obveznost za leto 2017, zato pogoj pričakovane davčne obveznosti ne more biti (več) izpolnjen. Tožnica zato vztraja pri tožbenem zahtevku in sodišče naproša, da o njem odloči v najkrajšem možnem času.

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporno ali je davčni organ glede na okoliščine konkretnega primera imel pravno podlago za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti na podlagi 111. člena v povezavi s prvima odstavkom 114. člena in 2. točko prvega odstavka 119. člena ZDavP-2. Davčni organ je z izpodbijanim začasnim sklepom dolžniku tožnice prepovedal izplačilo terjatve, ki jo ima tožnica do njega v skupnem znesku 6.279.920,00 USD, ki zapade v plačilo najkasneje do 21. 6. 2021, tožnici pa prepovedal sprejeti poplačilo navedene terjatve.

13. Na podlagi prvega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali potekom roka za predložitev obračuna davka (zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti), če je tako določeno z zakonom o obdavčenju, ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 pa davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti oziroma zavarovanje plačila davčne obveznosti s sklepom. Sklep mora biti obrazložen (tretji odstavek 111. člena ZDavP-2). Iz 114. člena ZDavP-2 pa izhaja, da lahko davčni organ v skladu s 111. členom tega zakona zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja, ali zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem (začasni sklep za zavarovanje). Na podlagi 119. člena ZDavP-2 lahko davčni organ z začasnim sklepom za zavarovanje med drugim dolžniku zavezanca za davek prepove izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec do njega ter zavezancu za davek prepove sprejeti poplačilo terjatve (2. točka prvega odstavka 119. člena ZDavP-2). Slednje je v obravnavani zadevi storil davčni organ. Z začasnim sklepom za zavarovanje se davčnemu zavezancu prepove oziroma omeji razpolaganje ter se na takšen način zavaruje uspešnost poznejše davčne izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, ki bo izdan v odmernem postopku. S tovrstnim sklepom se (čeprav začasno) posega v premoženje davčnega zavezanca, zato ZDavP-2 določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za tak poseg.

14. Pri vprašanju obstoja in višine davčne obveznosti gre za vsebinske pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo sklepa o zavarovanju. Davčni organ mora izpolnjevanje teh pogojev tudi ustrezno obrazložiti. V primeru iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 (obvezno zavarovanje) mora v sklepu navesti in obrazložiti dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sklepa na verjetni obstoj davčne obveznosti in njeno višino. Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti v ustrezni višini je torej vsebinski pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju, njena obrazložitev pa je ključna za zavarovanje pravic in pravnih koristi davčnega zavezanca. Tudi po presoji sodišča obrazložitev izpodbijanega sklepa ne izpolnjuje pogojev iz 214. člena ZUP in tudi ni skladna z ustavnimi jamstvi iz 22. in 23. člena Ustave RS,1 zato so utemeljeni tožničini ugovori, da izpodbijanega sklepa, kljub dopolnjeni obrazložitvi drugostopenjskega organa, ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

15. Sodišče se namreč strinja s tožničinimi ugovori, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhajajo argumentirani razlogi za zavrnitev tožničinih ugovorov, s katerimi je ta v postopku nasprotovala zaključkom toženke glede obstoja davčne obveznosti, glede katere je bil izdan izpodbijani sklep. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da obstoj verjetno izkazane tožničine davčne obveznosti najmanj v višini 5.000.000,00 EUR izhaja iz zapisnika DIN DT 0610-680/2018-6 z dne 16. 11. 2018 ter, da bo za plačilo davčne obveznosti tožnici izdana odmerna odločba. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na to, da je bila v obravnavani zadevi nato izdana tudi odmerna odločba DT 0610-680/2018-22 z dne 26. 4. 2019, s katero je bil tožnici dodatno odmerjen in naložen v plačilo davek, v zavarovanje katerega je bil tožnici izdan izpodbijani sklep. Tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo pa je zavrnila toženka z določbo z dne 24. 10. 2019, tožničina tožba se pri naslovnem sodišču vodi pod I U 1561/2019. Iz tožničine pripravljalne vloge pa izhaja, da je sodišče v zadevi odločilo in s sodbo I U 1561/2019-28 z dne 26. 1. 2021 odločbo davčnega organa DT 0610-680/2018-22 z dne 26. 4. 2019 odpravilo in zadevo vrnilo temu organu v ponovni postopek.

16. Sodišče ugotavlja, da je naslovno sodišče s sodbo I U 1561/2019-28 z dne 26. 1. 2021 odpravilo odločbo davčnega organa DT 0610-680/2018-22 z dne 26. 4. 2019, s katero je bil tožnici dodatno odmerjen in naložen v plačilo davek, za zavarovanje katerega je bil izdan izpodbijani sklep, ter zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je pri presoji pravilnosti izpodbijane odločbe bistveno vprašanje razlage materialnega prava ter, da razlaga 4. člena ZDTon, kot sta jo v obravnavani zadevi uporabila davčni organ in tožena stranka, ni pravilna, saj je sodišče glede omenjene določbe pritrdilo razlagi tožnice. Iz navedenih razlogov izpodbijana odločba ni pravilna in ni zakonita, zaradi česar jo je sodišče odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

17. Posledično po presoji sodišča tudi ni pravilen izpodbijani sklep, ki je bil izdan za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, ki je bila tožnici naložena z omenjeno odločbo, ter pogoj pričakovane davčne obveznosti (tudi) ni več izpolnjen. Slednje je že samo po sebi razlog, zaradi katerega je sodišče izpodbijani sklep odpravilo.

18. Ker relevantni razlogi, ki se preizkušajo v tem postopku zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2, niso izkazani in materialno pravo, ki se nanj s sklicujeta prvostopenjski in pritožbeni organ, ni bilo pravilno uporabljeno, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je bilo potrebno izpodbijani sklep odpraviti iz razlogov, ki so navedeni, ostalih tožbenih ugovorov niti ni presojalo.

19. Sodišče je odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožnici glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnica v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njegovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

-------------------------------
1 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS 18/2019 z dne 20. 5. 2020.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na tonažo (2007) - ZDTon - člen 4
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 111, 111/1, 111/2, 117

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.03.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1Njc3