UPRS Sklep I U 2750/2017-8

Jedro

Ker po ZMZ-1 in tudi po 1. odstavku 26. člena Direktive o sprejemu/2013 za začetek prenehanja pravic prosilca za mednarodno zaščito, ki je v postopku predaje po Dublinski uredbi/2013, ni predvidena izdaja posebnega upravnega akta, ima tožnik prav, da zoper zatrjevane kršitve pravic nima drugega učinkovitega sodnega varstva, kot tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1.

Sodišče EU v zadevi CIMADE obravnava tudi institut "pravice ostati v državi članici" v kontekstu Dublinske uredbe/2003, in pojem dokončne odločitve ne veže na dokončno odločitev o tem, da država ne bo obravnavala prošnje, ampak jo veže na akt "dejanske predaje" prosilca za azil. Pojem "dokončne odločitve" iz člena 2.b) Direktive o sprejemu/2013 in iz člena 2.c) Dublinske uredbe/2013 je treba razlagati v smislu odločitve o dejanski predaji.

V tožnikovo pravico do varstva človekovega dostojanstva je bilo poseženo z odtegnitvijo materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno oskrbo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je tožena stranka s tem, ko je pred izvršitvijo sklepa št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016 o predaji tožnika Hrvaški, tožniku z dnem 14. 11. 2017 prenehala zagotavljati materialne pogoje za sprejem in zdravstveno varstvo skladno z Zakonom o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 22/2016) in Direktivo 2013/33/EU (Uradni list EU, št. L 180/96, 29. 6. 2013), kršila pravico do človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma iz 34. člena Ustave. Tožena stranka mora nemudoma po pravnomočnosti tega sklepa odpraviti nezakonito stanje.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 13. 12. 2017 vložil tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in sicer zoper "dejanja toženca, ki je dne 14.11.2017 brez pravne podlage odvzel tožniku vse pravice, ki mu pripadajo kot prosilcu za azil. Tožnik je moral zapustiti sobo v azilnem domu, predati kartico prosilca za azil, tožnik tako nima več žepnine in druge materialne oskrbe ter ostalih pravic, ki mu pripadajo po Zakonu o mednarodni zaščiti."

2. V tožbi med drugim pojasnjuje, da je sklep tožene stranke št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016, s katerim je tožena stranka odločila, da ne bo obravnavala njegove prošnje, ker je za njeno obravnavo odgovorna Hrvaška, postal pravnomočen dne 23. 8. 2017 in sicer po odločitvi Vrhovnega sodišča.

3. Pooblaščenec tožnika A.A. je dne 13. 11. 2017 prejel elektronsko sporočilo, v katerem je Ministrstvo za notranje zadeve zahtevalo, da naj se naslednji dan ob 5.45 zjutraj tožnik zglasi v prostorih Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov, z namenom zagotovitve predaje Republiki Hrvaški.

4. Pred postopkom deportacije se je na pobudo široke civilne iniciative, akademikov in pravnikov, evropskih poslancev in predstavnikov nevladnih organizacij, odzval državni vrh in predsednik vlade dr. Miro Cerar je izjavil: "Zavzel sem se, da se zadrži odločitev o jutrišnji deportaciji B.B., dokler se ne preuči vseh pravnih možnosti." Naslednji dan 14. 11. 2017 je predsednik vlade po opozorilu štirih poslanskih skupin in na podlagi dokumentacije, ki jo je zanj pripravilo Ministrstvo za notranje zadeve, ocenil, da gre pri delovanju tožnika za izjemen prispevek k slovenski družbi in da je njegovo nadaljnje bivanje v državi v interesu RS. To je na predlog pristojnega ministrstva želel omogočiti po 51. členu Zakona o tujcih.

5. Še isti dan je tožnikovega pooblaščenca A.A. klical socialni delavec iz azilnega doma na Kotnikovi ulici in sporočil, da tožnik ni več prosilec za mednarodno zaščito, zaradi česar mora izprazniti sobo v azilnem domu in oddati svojo kartico prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je bil zaradi slabega zdravstvenega stanja 17. 11. 2017 hospitaliziran v urgentni enoti psihiatrične klinike v Ljubljani, kasneje pa na urgentno nevrološko kliniko. Tožnik zaradi tega ni šel v azilni dom izprazniti sobe. Njegovega pooblaščenca A.A. so medtem socialni delavci azilnega doma obvestili, da so tožnika zbrisali z registra prosilcev za azil in mu izpraznili sobo, saj je dublinski postopek pravnomočno končan. Tožnik tako tudi po odpustu iz bolnišnice naj ne bi imel več vstopa v azilni dom. Ministrstvu za notranje zadeve in Uradu Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov je tožnik javil, kje je nastanjen.

6. Postopek pridobitve dovoljenja za bivanje na podlagi 51. člena Zakona o tujcih zaradi pomanjkanja konsenza na seji vlade dne 16. 11. 217 ni bil izpeljan in je bila zadeva vrnjena na Ministrstvo za notranje zadeve. Ob tem so tako na tiskovni konferenci vlade kot tudi na Ministrstvu za notranje zadeve izjavili, da postopek deportacije B.B. v resnici nikoli ni bil prekinjen. Ministrstvo za notranje zadeve je novinarjem pojasnilo, da tožnik ni več prosilec za mednarodno zaščito, saj je bil dublinski postopek pravnomočno končan. Kot dokaz predlaga zaslišanje priče pooblaščenca za sprejemanje pisanj A.A., vpogled v članke na MMC, v Primorskih novicah, v Delu o dogajanjih med 13. in 14. novembrom 2017, zaslišanje socialnih delavcev.

7. Na podlagi odločitve Sodišča EU v zadevi Cimade in GISTI (št. C-179/11) ima prosilec vse pravice, ki pripadajo prosilcem za mednarodno zaščito, tudi ves čas dublinskega postopka vse do trenutka, ko učinkovito doseže ozemlje države članice, ki je sprejela pristojnost za njegovo obravnavo. Zato je nevzdržno stališče Ministrstva za notranje zadeve, da je postopek mednarodne zaščite v Sloveniji v tožnikovi zadevi zaključen že s pravnomočnostjo dublinskega sklepa in pred izvedbo predaje državi, ki je na podlagi dublinske uredbe sprejela pristojnost.

8. Enakega mnenja je tudi Upravno sodišče v zadevi I U 976/2017, ko poudari, da oseba ne izgubi statusa prosilca za mednarodno zaščito, če sklep izdan po Dublinski uredbi ni bil izvršen. Skladno s predmetno sodbo to velja celo v primeru, ko sklep ni bil izvršen zaradi oviranja prosilca.

9. Toženec torej ni imel pravne podlage, da je zahteval od tožnika, da zapusti azilni dom in izprazni sobo, ter da ga izbriše iz registra in mu odvzame še ostale pravice, ki gredo prosilcem za azil skladno z Zakonom o mednarodni zaščiti. Toženec je v tem primeru ravnal brez kakršnekoli pravne podlage in povsem samovoljno. Toženec o tem tudi ni izdal tožniku odločbe ali sklepa, v kateri bo obrazložil svoja dejanja.

10. Recepcijska direktiva (ki jo implementira ZMZ-1) sicer v členu 20 ureja možnost omejitev ali ukinitev materialnih pogojev za sprejem. Odločitve o omejitvi ali ukinitvi materialnih pogojev za sprejem ali sankcijah iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 člena 20 recepcijske direktive, se sprejmejo posamično, objektivno in nepristransko ter se navedejo razlogi. Odločitve temeljijo na posebnem položaju zadevne osebe, zlasti v zvezi z osebami iz člena 21, ob upoštevanju načela sorazmernosti. V vseh okoliščinah države članice zagotovijo dostop do zdravstvenega varstva v skladu s členom 19 ter vsem prosilcem zagotovijo tudi dostojen življenjski standard.

11. V tem primeru se zgoraj naveden postopek in pogoji niso upoštevali. Tožnik je zaradi opisanih dejanj tožene stranke pristal na cesti, brez kakršnekoli osnovne oskrbe. Preživel je zgolj po zaslugi pomoči prijateljev. To je toliko bolj problematično, ker tožena stranka dobro pozna tudi tožnikovo slabo zdravstveno stanje. S svojimi dejanji je zato tožena stranka posegla v pravico tožene stranke, ki mu jo jamči 34. člen Ustave. Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.

12. Tako je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi M.M.S. proti Belgiji in Grčiji zapisal, da so prosilci za azil posebej depriviligirana in ranljiva skupina, ki potrebuje posebno zaščito. To posebno zaščito med drugim jamči recepcijska direktiva. Namen recepcijske direktive je zlasti zagotoviti dosledno spoštovanje človeškega dostojanstva in spodbujati uporabo členov 1, 4, 6, 7, 18, 21, 24 in 47 Listine EU o temeljnih pravicah ter jo je treba temu ustrezno izvajati.

13. Zoper navedena dejanja tožnik tudi nima drugega pravnega varstva kot upravni spor. ZMZ-1 tovrstnih dejanj tožene stranke ne predvideva. Tožena stranka mu tudi ni izdala odločbe ali sklepa, zoper katerega bi lahko vložil pravno sredstvo.

14. Tožnik s to tožbo predlaga naslovnemu sodišču, da izda tudi začasno odredbo, s katero se zadrži predaja tožnika Hrvaški do izdaje pravnomočne sodne odločbe o tej tožbi.

15. Z izvršitvijo predaje bi tožniku nastala težko popravljiva škoda iz tretjega in drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Zato predlaga sodišču, da z začasno odredbo zavaruje tožnikov pravni položaj. V predmetni zadevi obstaja pravnomočen in izvršljiv dublinski sklep za predajo Hrvaški. Izvršitev predaje pred pravnomočnostjo sodne odločbe v tem upravnem sporu bi pomenila kršitev tožnikove pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Predaja Hrvaški bi onemogočila tožniku, da sodeluje v postopku izvajanja dokazov v tem upravnem sporu. Kot prosilec za azil na Hrvaškem namreč ne bi smel potovati v Slovenijo. Pa tudi če bi Hrvaška tako pot dovolila, bi bilo to povezano s stroški, ki si jih tožnik ne bi mogel privoščiti. Poleg tega je izpovedba tožnika ključni dokaz v tem upravnem sporu, saj lahko edini celovito in popolno pojasni dejansko stanje, na katerem temelji ta tožba. Zato je izdaja predlagane začasne odredbe nujna za učinkovito uveljavljanje njegovih temeljnih pravic v Sloveniji.

16. Tožnik glede na navedeno predlaga, da Upravno sodišče to tožbo v upravnem sporu dopusti in po opravljeni obravnavi razsodi, da je toženec s tem, ko je tožnika od dne 14.11.2017 nehal obravnavati kot prosilca za azil, tako da mu je odredil, da izprazni in zapusti svojo sobo v azilnem domu ter da izroči kartico prosilca za azil, prenehal izplačevati žepnino in mu ni več nudil materialne oskrbe skladno z ZMZ-1, kršil tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Tožnik še predlaga, da Upravno sodišče toženi stranki naloži, da tako ugotovljeno kršitev človekove pravice odpravi. Hkrati predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži predaja tožnika Hrvaški do izdaje pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu.

17. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je tožnik dne 26. 2. 2017 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. O prošnji je bilo odločeno s sklepom št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016. Z omenjenim sklepom je tožena stranka odločila, da se tožnikova prošnja zavrže in da predmetne prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z Dublinsko uredbo odgovorna Republika Hrvaška. Sklep je postal pravnomočen dne 23. 8. 2017 po sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, izvršljiv pa dne 8. 9. 2017, ko je bila sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije vročena tožnikovemu pooblaščencu.

18. Tožena stranka se sklicuje na 11. točko 2. člena ZMZ-1 in Določilo 78. člena ZMZ-1, ki določa, da ima prosilec pravice iz prvega odstavka 78. člena do izvršljivosti odločitve pristojnega organa o prošnji. Tožniku so pravice, ki mu jih daje ZMZ-1 torej pripadale do dne 8. 9. 2017, ko je postala odločitev pristojnega organa o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, izvršljiva. Pravice prosilcem za mednarodno zaščito prenehajo po samem zakonu in jim o tem ni treba izdati posebnega upravnega akta.

19. Tožnik se napačno sklicuje na 20. člen Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu II) glede možnosti omejitve ali ukinitve materialnih pogojev za sprejem, saj v tožnikovem primeru materialni pogoji za sprejem niso bili niti omejeni niti ukinjeni. Tožnik po datumu izvršljivosti odločitve v postopku priznanja mednarodne zaščite do pravic, ki mu jih daje ZMZ-1, ni imel več pravice.

20. Tožena stranka ugotavlja, da se omenjena sodba Sodišča EU nanaša na takrat veljavno Direktivo o sprejemu iz leta 2003 in Dublinsko uredbo iz leta 2003, ki sta bili leta 2013, torej po citirani sodbi spremenjeni. Nova Direktiva o sprejemu 2013/32 v točki b) 2. člena določa, da "prosilec" pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je vložil oziroma vložila prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila sprejeta dokončna odločitev. Hkrati v 3. členu določa, da se uporablja za vse državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki podajo prošnjo za mednarodno zaščito na ozemlju, vključno na meji, v teritorialnih vodah ali na tranzitnih območjih države članice, dokler jim je kot prosilcem dovoljeno ostati na ozemlju, ter tudi za družinske člane, če so po nacionalnem pravu vključeni v tako prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na navedene določbe direktive je torej jasno, da direktiva ne dopušča, da bi oseba lahko imela pravice prosilca do dejanske predaje osebe odgovorni državi članici, saj jih izrecno omejuje do sprejetja dokončne odločitve o prošnji. Posebnih določb glede pravic oseb v postopkih po Dublinski uredbi ta uredba ne določa, določa pa v točki c) 2. člena, da je prosilec državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je vložil oziroma vložila prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila sprejeta dokončna odločitev (enako kot Direktiva o sprejemu). Na enak način so bile določbe Direktive o sprejemu prenešene v nacionalni pravni red z ZMZ-1, ki pravice prosilca vežejo na izvršljivost odločitve v postopku priznanja mednarodne zaščite.

21. Glede na vse navedeno tožena stranka ugotavlja, da je bila citirana sodba Sodišča EU izdana pred prenovljeno Direktivo o sprejemu, zato se nanjo ni mogoče sklicevati.

22. Tožena stranka pojasnjuje, da je bil s 1. 6. 2017 ustanovljen Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov, ki je skladno z odlokom o ustanovitvi pristojen za izvajanje nalog, ki so določene z zakoni, ki urejajo tujce, mednarodno zaščito in začasno zaščito razseljenih oseb. Urad je na področju mednarodne zaščite pristojen za zagotavljanje nekaterih pravic na področju sprejema prosilcev za mednarodno zaščito, in sicer materialne oskrbe v primeru nastanitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi, finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu in žepnine. Za zagotavljanje drugih pravic prosilcev so pristojna Ministrstvo za zdravje (zdravstveno varstvo), izobraževanje (Ministrstvo za izobraževanje) in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (dostop do trga dela).

23. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da se dejanja, ki se očitajo toženi stranki, očitajo organu, ki za izvrševanje pravic prosilcev za mednarodno zaščito, ki jih tožnik navaja, sploh ni pristojna. Prav tako tožena stranka meni, da ni nujno, da tožniku katera od pravic, ki bi jih imel kot prosilec za mednarodno zaščito, ni bila zagotovljena na drugi pravni podlagi.

24. V nadaljevanju se sklicuje na 30. člen ZUS-1. Tožena stranka pravi, da tožnik svoje tožbene navedbe utemeljuje z opisom poteka njegovega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, vključno s potekom poskusa predaje Republiki Hrvaški. Kot dokaz ponuja zaslišanje njega, njegovega pooblaščenca A.A. ter socialnih delavcev Izpostave azilnega doma na Kotnikovi ulici v Ljubljani in časopisne in internetne članke ter e-sporočilo, ki ga je prejel pooblaščenec A.A. s strani tožene stranke. Tožena stranka meni, da tožnik s ponujenimi dokazi dejansko ne dokazuje ničesar in pojasnjuje, da priloženo e-sporočilo ni bilo poslano s strani tožene stranke, temveč s strani Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov. Poleg tega tožena stranka zanika navedbo tožnika, da je tožena stranka obvestila, kje je nastanjen. Tožena stranka je bila o tožnikovi hospitalizaciji obveščena preko medijev, uradno pa jo je tožnik o tem, kje je nastanjen, obvestil šele dne 8. 12. 2017.

25. Tožena stranka opozarja, da je pravni naslov za izvršitev predaje tožnika Republiki Hrvaški sklep tožene stranke št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016, pravnomočen z dne 23. 8. 2017, in ne akt, ki je predmet tega upravnega spora. Glede na navedeno tožena stranka meni, da predlog za izdajo začasne odredbe nima pravne podlage, posegati z začasno odredbo v pravnomočen upravni akt, ki ni predmet tega upravnega spora, pa bi bilo nezakonito. Tožena stranka meni, da izpovedba tožnika ne more biti ključni dokaz tožnika v tem upravnem sporu, saj tožnik vsa dejanja opravlja preko pooblaščenca, zato tožena stranka dvomi, da lahko tožnik celovito in popolno pojasni dejansko stanje, na katerem temelji ta tožba.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

26. Tožba je utemeljena.

27. Tožena stranka ne oporeka tožbeni navedbi, da je tožnik preko svojega pooblaščenca dne 14. 11. 2017 izvedel, da po mnenju socialnih delavcev iz azilnega doma ni več prosilec za mednarodno zaščito in da mu zato ne pripadajo več določene pravice iz tega naslova. Tožnik je oddal tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 dne 13. 12. 2017, kar pomeni, da je tožba vložena v zakonitem roku 30 dni (1. odstavek 23. člena v zvezi z 28. členom ZUS-1).

28. Določilo 2. odstavka 78. člena ZMZ-1, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo, določa, da pravice prosilca za mednarodno zaščito iz 1. odstavka 78. člena ZMZ-1 "pridobi prosilec z vložitvijo prošnje in trajajo do izvršljivosti odločitve pristojnega organa o prošnji." Po Direktivi 2013/33/EU te pravice sestavljajo t.i. "pogoji za sprejem". Pogoji za sprejem po pravu EU pomenijo "celovit sklop ukrepov, ki jih države članice zagotavljajo prosilcem,¹ pri čemer se tožnik v določenem delu zahtevka smiselno omejuje na "materialne pogoje za sprejem in zdravstveno varstvo" iz 17., 18. in 19. člena Direktive o sprejemu, poleg tega pa med spornimi dejanji omenja tudi nalog, da zapusti sobo v azilnem domu in da preda kartico prosilca za azil. Po pravu EU materialne pogoje za sprejem sestavljajo: "nastanitev, hrana in obleka, zagotovljeno v naravi ali kot finančna pomoč ali kot kupon ali kombinacija vseh treh ter dodatek za dnevne izdatke."²

29. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pritrjuje, da po zakonu ne izda nobenega posebnega upravnega akta o tem, da prosilcu na podlagi 2. odstavka 78. člena ZMZ-1 preneha trajanje določenih pravic. Te pravno-formalno prenehajo po zakonu, za dejansko izvršitev tega prenehanja pa so pristojni državni organi in po določbi 7. točke 1. odstavka 2. člena ZMZ-1 je "pristojni organ, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite," ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki preko ZMZ-1 izvršuje in v notranji pravni red prenaša določbe Dublinske uredbe/2013 in Direktive o sprejemu/2013. Poleg tega je treba upoštevati splošno ustavno, mednarodno-pravno načelo ter načelo prava EU (effet utile), po katerem morajo biti človekove pravice zagotovljene ne samo teoretično, ampak tudi praktično (tudi) v tem smislu, da v primeru zatrjevanih kršitev stranka lahko učinkovito uveljavlja sodno varstvo pravic in da se zato temu primerno tudi presojajo procesne predpostavke glede popolnosti tožbe iz 31. člena ZUS-1. Zato v konkretnem primeru sodišče nima pomislekov, da tožnik ni ustrezno imenoval tožene stranke v tožbi. Za sprejem tožbe v obravnavo v konkretnem primeru ni potrebno ugotavljanje, katera konkretna odgovorna oziroma uradna oseba ali organ je storil posamično dejanje, v zvezi s katerim tožnik uveljavlja sodno varstvo pravice do človekovega dostojanstva, kajti to bi bilo za tožnika preveliko procesno breme oziroma bi bilo to lahko dejansko nemogoče.

30. Ker po ZMZ-1 in tudi po 1. odstavku 26. člena Direktive o sprejemu/2013 za začetek prenehanja pravic prosilca za mednarodno zaščito, ki je v postopku predaje po Dublinski uredbi/2013, ni predvidena izdaja posebnega upravnega akta, ima tožnik prav, da zoper zatrjevane kršitve pravic nima drugega učinkovitega sodnega varstva, kot tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1.³ V zvezi s tem sodišče dodaja, da je upoštevajoč dejstvo, da je tožnik brez dvoma še v postopku po Dublinski uredbi/2013, treba pripomniti, da Dublinska uredba/2013, ki se uresničuje neposredno,⁴ izrecno (v določilu 27. člena) ureja pravice, da oseba, ki je v postopku predaje, lahko poda učinkovito pravno sredstvo za sodno varstvo pravic, ki ji gredo po Direktivi o sprejemu/2013. Vendar pa je z obravnavanega vidika ključna Direktiva o sprejemu/2013, v povezavi z uvodno izjavo št. 11 Dublinske uredbe/2013. Direktiva o sprejemu/2013 namreč v specialnem določilu člena 26 določa naslednje: "Države članice zagotovijo, da je proti odločitvam v zvezi z zagotovitvijo, odvzemom ali omejitvijo pravic po tej direktivi /.../ možna pritožba po postopkih, določenih v nacionalnem pravu. Vsaj na zadnji stopnji se zagotovi možnost pritožbe ali pregleda dejanskih in pravnih vprašanj pred sodnim organom."

31. To pa pomeni, da je že zakonodajalec EU v sekundarni zakonodaji predvidel možnost sodnega varstva zoper "odločitve v zvezi z zagotovitvijo" pravic po Direktivi o sprejemu/2013, pri čemer mora nacionalni zakonodajalec in sodišče zagotoviti sodno varstvo tudi zoper materialna dejanja države, ki pomenijo (ne)dopustne posege v pravno zavarovane pravice. Drugačna razlaga sekundarnega prava EU ali domačega prava bi bila v nasprotju s pravico do učinkovitega pravnega sredstva za varstvo pravic, ki izvirajo iz prava EU, pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem iz 47. člena Listne EU o temeljnih pravicah. Takšno pravno sredstvo v konkretnem primeru je samo tožba na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Na tej podlagi je sodišče sprejelo to tožbo v vsebinsko obravnavo.

32. Tožena stranka je kršila tožnikovo pravico, kot izhaja iz prve točke tega izreka iz naslednjih razlogov.

33. Določilo 2. odstavka 78. člena ZMZ-1 res določa, da pravice prosilca iz 1. odstavka 78. člena ZMZ-1 "trajajo do izvršljivosti odločitve pristojnega organa o prošnji." Zgolj jezikovna razlaga tega določila in metode razlage predpisov, ki sicer veljajo v upravnih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, bi sicer (lahko) vodile do sklepa, da je "izvršljivost" v konkretnem primeru nastopila na dan, ko je bila tožniku vročena sodba Vrhovnega sodišča in s čimer je postal sklep št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016 tožene stranke pravnomočen in izvršljiv.

34. Vendar pa bi po takšni interpretaciji vse tiste osebe, ki so v postopku predaje, pa iz različnih razlogov njihova predaja odgovorni državi ni možna, bile izključene iz uživanja pogojev za sprejem po Direktivi o sprejemu/2013 v obdobju od dneva izvršljivosti do dejanske predaje, pri čemer je že sam zakonodajalec EU predvidel, da bo lahko prihajalo do objektivnih zastojev predaj po Dublinski uredbi/2013, saj v zvezi s tem še vedno velja posebna uredba.⁵ Vprašanje, ali gre tem osebam morebiti kakšna druga pravica po drugi zakonodaji, kar (se) pavšalno sprašuje oziroma navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, ni bistveno za razrešitev obravnavanega spora, kajti te osebe morajo biti upravičene do pogojev za sprejem po ZMZ-1, ki mora ustrezno prenesti relevantne določbe Direktive o sprejemu/2013. V zvezi s tem tožena stranka niti ni navedla oziroma poskušala utemeljiti, da gredo takim osebam določene pravice, na primer, po Zakonu o tujcih.⁶

35. Pravo EU nima takšne določbe, kot je določilo 2. odstaveka 78. člena ZMZ-1 in je razlaga tega člena s strani tožene stranke v nasprotju z določbo 3. člena in namenom Direktive o sprejemu/2013 v zvezi z Dublinsko uredbo/2013 in v nasprotju s sodbo Sodišča EU v zadevi CIMADE. Argument tožene stranke, da sodba Sodišča EU ni uporabljiva v konkretnem primeru, ker je bila izdana v zvezi z Direktivo št. 2003/9 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil⁷in Dublinsko uredbo št. 343/2003,⁸ je zmoten.

36. Tožena stranka se v argumentaciji sklicuje na določila člena 2.b) in 3 Direktive o sprejemu/2013 ter na člen 2.c) Dublinske uredbe/2013. Vendar so te tri določbe sekundarnega prava EU enake in v celoti odgovarjajo primerljivim določbam členov 2.c) in 3(1) Direktive o sprejemu/2003 ter člena 2.d) Dublinske uredbe/2003. To je prvi bistveni element za pravno interpretacijo in odločitev v tem upravnem sporu. Zato obravnavani argument tožene stranke, da sodba Sodišča EU v zadevi CIMADE ne more biti relevantna v konkretnem primeru, nima potrebne teže.

37. Poleg tega tožena stranka iz nepojasnjenega razloga ni po vsebini ugotavljala, ali je možno stališča Sodišča EU v odstavkih od 44 do 55, ki se v navedenih odstavkih nanašajo izključno na razlago sekundarnega prava (to je Direktive o sprejemu/2003 in Dublinske uredbe/2003), in sicer na podlagi metod razlage po namenu in jezikovni metodi razlage prava EU uporabiti tudi v primeru Direktive o sprejemu/2013 in Dublinske uredbe/2013. Na navedenih mestih namreč Sodišče EU interpretira, da ni mogoče utemeljeno trditi, da minimalni standardi za sprejem ne veljajo za tiste, na katere se nanaša postopek določitve odgovorne države članice in da je treba relevantnemu obdobju trajanja postopka do 5 mesecev prišteti še čas, potreben za "izvedbo predaje".⁹ Sodišče EU temu dodaja, da postopek iz Dublinske uredbe/2003 v "nekaterih okoliščinah pripelje do tega, da prosilec za azil ni nikoli predan v državo članico" /.../.¹⁰ Jasno je, da takšna situacija lahko nastopi še bolj pogosto na podlagi Dublinske uredbe/2013, saj sodišče EU v zadevi Gezelbash posebej izpostavlja, da se v zvezi s pravicami, ki jih ima prosilec za azil, Dublinska uredba/2013 "v bistvenih točkah razlikuje" od Dublinske uredbe/2003 in sicer glede obsega učinkovitega pravnega sredstva glede varstva pravic.¹¹

38. Sodišče EU v nadaljevanju sodbe v zadevi CIMADE obravnava tudi institut "pravice ostati v državi članici" v kontekstu Dublinske uredbe/2003,¹² in pojem dokončne odločitve ne veže na dokončno odločitev o tem, da država ne bo obravnavala prošnje, ampak jo veže na akt "dejanske predaje" prosilca za azil. To je drugi bistveni element za sodno interpretacijo in odločitev v tej zadevi. Sodišče EU namreč pravi, da "niti odločitev države članice, da pozove drugo državo članico, ki jo šteje za odgovorno za obravnavanje prošnje za azil /.../ niti privolitev v to zahtevo /..../ ne pomenita dokončne odločitve v smislu Direktive o sprejemu/2003. Iz tega je razvidno, da se obravnavanje prošnje za azil s strani države članice, ki podaja zahtevo, in odgovornost za zagotavljanje minimalnih pogojev za sprejem konča le z dejansko predajo prosilca za azil s strani države."¹³

39. To pomeni, da je z vidika materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno varstvo tožnik v obravnavanem primeru še vedno prosilec. Nenazadnje to izhaja tudi iz sklepa št. 2142-496/2016/7 (1313-08), s katerim v izreku ni bilo odločeno, da se prošnja (tožnika kot) prosilca za mednarodno zaščito zavrže, kot nepravilno navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo v tem upravnem sporu, ampak je tožena stranka v omenjenem sklepu odločila samo, da Slovenija ne bo obravnavala prošnje (tožnika) za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Hrvaški. Tudi določilo člena 26 Dublinske uredbe/2013, ki ureja akt odločitve o predaji, ne predpisuje, da se v takem primeru prošnja zavrže, ampak gre za odločitev, s katero država "zadevno osebo obvesti o odločitvi o njeni predaji v odgovorno državo članico in kjer je ustrezno, o odločitvi, da njene prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala."¹⁴ To pomeni, da je treba pojem "dokončne odločitve" iz člena 2.b) Direktive o sprejemu/2013 in iz člena 2.c) Dublinske uredbe/2013 razlagati v smislu odločitve o dejanski predaji.

40. Sodba Sodišča EU v zadevi CIMADE pa je relevantna za obravnavani primer tudi zato, ker se razlaga sodišča EU ni ustavila na interpretaciji sekundarnega prava, ampak je Sodišče EU v skladu z ustaljeno prakso in metodo razlage sekundarnega prava določbe direktive razlagalo tudi prek določb o temeljnih človekovih pravicah. Sodišče EU namreč v nadaljevanju sodbe pravi: "Tudi splošna sistematika in namen Direktive 2003/9 ter spoštovanje temeljnih pravic, zlasti zahtev iz člena 1 Listine, v skladu s katerim je treba človekovo dostojanstvo spoštovati in varovati, nasprotujejo, kot je navedeno v točkah 42 do 45 te sodbe, temu, da bi bil prosilec za azil izključen - čeprav le za začasno obdobje po vložitvi prošnje za azil in preden bi bil dejansko predan odgovorni državi članici - iz zaščite minimalnih standardov, ki jih določa ta direktiva."¹⁵ Zaradi tega, ker je sodišče EU podalo razlago in interpretacijo na postavljeno predhodno vprašanje tudi z vidika primarnega prava iz določila 1. člena Listine EU o temeljnih pravicah, razlika med besedilom Direktive 2005/85 o "pravici ostati v državi" iz člena 2.k) Direktive 2005/85 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah,¹⁶ in besedilom temu odgovarjajoče določbe 1. odstavka 9. člena Procesne direktive II po mnenju Upravnega sodišča ne more vplivati na drugačno interpretacijo prava v tem primeru.

41. Ker med strankama ni sporno dejstvo, da so bile z dnem 14. 11. 2017 tožniku odtegnjene pravice v okviru materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno oskrbo, in tožena stranka tudi ni uveljavljala ter iz podatkov v spisu ne izhaja sum, da bi tožnik zlorabil oziroma oviral postopek predaje, sodišču ni bilo treba razčiščevati nobenih dejstev na glavni obravnavi, čeprav je tožnik predlagal izvedbo glavne obravnave zaradi izvajanja določenih dokazov. Ni pa sodišče v celoti sledilo trditvam tožnika o tem, s katerimi dejanji je bila kršena pravica iz 1. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma iz 34. člena ustave.

42. Tožnik je uveljavljal varstvo pravice zaradi kršitve, ki naj bi bila storjena med drugim tudi s tem, da je bil med drugim pozvan, da izprazni in zapusti svojo sobo v azilnem domu ter da izroči kartico prosilca za azil, pri čemer med strankama ni sporno, da se je to zgodilo dne 14. 11. 2017, kot to navaja tožeča s stranka v 4. odstavku pod točko II. tožbe, tožena stranka pa temu ne oporeka. S tema dvema dejanjema tožniku ni bilo poseženo v pravico iz 1. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Kajti tožnik je bil brez dvoma v postopku predaje Hrvaški na podlagi pravnomočnega sklepa št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016, zato sta bili omenjeni dejanji tožene stranke v funkciji legitimnega izvrševanja sklepa o predaji in zato v navedenem okviru dejanj - poziv na izpraznitev sobe v azilnem domu ter za izročitev kartice prosilca za azil - ki jih tožnik tudi očita toženi stranki, očitno ni bilo poseženo v pravico tožnika do človekovega dostojanstva in varnosti iz 1. člena listine oziroma 34. člena Ustave, ki po vsebini v tem primeru ustreza omenjeni določbi Listine EU o temeljnih pravicah.

43. V tožnikovo pravico do varstva človekovega dostojanstva je bilo poseženo zgolj z odtegnitvijo materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno oskrbo. V tej zvezi in z vidika nepotrebnosti glavne obravnave je ključno, da je Sodišče EU v sodbi v zadevi CIMADE vzpostavilo neposredno zvezo med pravicami, ki gredo prosilcu po Direktivi o sprejemu/2013 in temeljno človekovo pravico do dostojanstva iz 1. člena Listine EU o temeljnih pravicah. To je razumljivo, saj je v mednarodni sodni praksi splošno sprejeto, da prosilci za azil v Evropi tvorijo skupino deprivilegiranih in ranljivih oseb, ki potrebujejo posebno zaščito,¹⁷ pri čemer je tožnik pobegnil iz Sirije zaradi notranjega in mednarodnega oboroženega spopada, ki ga je doživel v mestih C. in D., kjer naj bi bil po njegovih navedbah v prošnji tudi ranjen, da bi kasneje tudi svojih družinskim članom omogočil umik iz vojnega območja. Tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da bi tožnik imel svoja lastna sredstva in ustrezne pogoje za preživljanje v Sloveniji v času izvajanja postopka po Dublinski uredbi/2013. Zato je za ugotovitev posega v pravico do človekovega dostojanstva, ki je "nedotakljivo in ga je treba spoštovati in varovati,"¹⁸ bistveno in za razrešitev tega upravnega spora zadošča ugotovitev, da poseg v to pravico z odtegnitvijo materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno oskrbo ni predpisan z zakonom, ker bi morala tožena stranka pojem "izvršljivosti določitve" iz določbe 2. odstavka 78. člena ZMZ-1 razlagati v skladu s pravom EU, to pa je v smislu izvršljivosti dejanske odločitve o predaji, zaradi česar je poseg v pravico iz 1. člena Listine EU o temeljnih pravicah v nasprotju z določbo 1. odstavka 52. člena Listine EU o temeljnih pravicah in je zato nedopusten.¹⁹

44. Ker je pravica do človekovega dostojanstva temeljna človekova pravica, ki v konkretnih okoliščinah danega primera varuje tožnika z vidika osnovnih oziroma minimalnih materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno oskrbo tožnika, je sodišče v povezavi z določilom 1. odstavka 4. člena ZUS-1 uporabilo določbo 1. odstavka 66. člena ZUS-1 in je o prepovedi nadaljevanja dejanja in ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja, ker nezakonito stanje še traja, odločilo brez odlašanja na podlagi 2. odstavka 66. člena ZUS-1 tudi zato, ker so bila ključna relevantna dejstva med strankama nesporna. Že zgolj razpis glavne obravnave bi podaljšal postopek za več kot 15 dni. Tožnik je bil namreč nezakonito brez upravičenj do materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno oskrbo od 14. 11. 2017, to je že 38 dni in bi razpis glavne obravnave to stanje le še podaljšal za več kot 15 dni, kot sicer traja od razpisa glavne obravnave. Z vidika interesov javnosti sojenja pa bo sodna odločba takoj po izkazani vročitvi strankam postopka objavljena na spletni strani Upravnega sodišča pod rubriko "oglasna deska" ter v bazi sodnih odločb IUS-INFO.

45. Na tej podlagi je sodišče odločilo (1. in 2. odstavek 66. člena ZUS-1 v zvezi z 4. točko 64. člena in 2. odstavkom 4. člena ZUS), kot izhaja iz izreka tega sklepa.

46. Sodišče še pojasnjuje, da se po 4. odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah, takse v tovrstnih postopkih ne plača.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

47. Tožnik je predlagal začasno odredbo v tem smislu, da se zadrži predaja na Hrvaško do izdaje pravnomočne sodne določbe. Sodišče lahko po določbi 2. ali 3. odstavka 32. člena ZUS-1 odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločbe med drugim pod pogojem, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda oziroma če se glede na sporno pravno razmerje začasna ureditev stanja kot verjetno izkaže za potrebno. Vendar pa akt oziroma dejanja, ki jih tožnik izpodbija v konkretnem upravnem sporu, ne pomenijo podlage za predajo tožnika Hrvaški, zato zahtevek, ki ga tožnik postavlja v začasni odredbi ne predstavlja potrebnega spornega pravnega razmerja, kot ga razlaga upravno-sodna praksa. Sporno pravno razmerje se v obravnavanem primeru nanaša na okoliščine in zahtevek, s katerim je tožnik uspel na podlagi tožbe v tem upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1). Neodvisno od tega sodišče pripominja, da je Upravno sodišče v upravnem sporu v zadevi I U 2707/2017-7 med istima strankama ugodilo tožniku in izdalo začasno odredbo, tako da je odložilo predajo tožnika Hrvaški do pravnomočne odločitve o vlogi tožnika z dne 7. 11. 2017.

-------------------------------
¹ Člen 2(f) Direktive 2013/33/EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), Uradni list EU, L 18096, 29. 6. 2013, v nadaljevanju. Direktiva o sprejemu/2013). Po določbi uvodne izjave št. 11 Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta /.../ v nadaljevanju: Dublinska uredba/2013, Uradni list EU L 180, 29. 6. 2013) se Direktiva o sprejemu/2013 uporablja hkrati in brez poseganja v določbe o postopkovnih zaščitnih ukrepih, ki jih ureja ta uredba, pri čemer je treba upoštevati omejitve glede uporabe Direktive o sprejemu.
² Člen 2(g) Direktive o sprejemu/2013.
³ Takšen posamični akt na podlagi objektivne in nepristranske ocene je predviden samo v primeru, kadar pristojni organ izvršuje določbe o omejitvi ali ukinitvi pogojev za sprejem v "izjemnih in ustrezno utemeljenih razmerah" iz poglavja III Direktive o sprejemu/2013, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo.
⁴ Člen 49 Dublinske uredbe, člen 288(2) Pogodbe o delovanju EU.
⁵ Uredba Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta EU št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list EU, L 222/3, 5. 9. 2003) v zvezi z določilom člena 48(2) Dublinske uredbe/2013.
⁶ Med naštetimi sekundarnimi pravnimi viri v 21. členu Zakona o tujcih, ki jih ta zakon prenaša v notranji pravni red, ni Direktive o sprejemu/2013.
⁷ V nadaljevanju: Direktiva o sprejemu 2003, Uradni list EU, L 31, 6. 2. 2003.
⁸ Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 o vzpostavitvi meril /.../, v nadaljevanju: Dublinska uredba/2003, Uradni list EU, L 50, 25. 2. 2003.
⁹ C-179/11, 27. 9. 2012, odst. 44
¹⁰ Ibid, odst. 45.
¹¹ C-63/15, 7. 6. 2016, na primer: odst. 34, 36-39, 43-44, 46, 51-53.
¹² C-179/11, 27. 9. 2012, odst. 47-48
¹³ Ibid. odst. 55.
¹⁴ Tudi po Direktivi 2013/32/EU Evropskega Parlamenta in Sveta o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013, v nadaljevanju: Procesna direktiva II) se prošnja v takem primeru ne zavrže (člen 33. procesne direktive II).
¹⁵ C-179/11, CIMADE, 27. 9. 2012, odst. 56; glej tudi odst. 58.
¹⁶ Uradni list EU, L 326/13, 13. 12. 2005, v nadaljevanju: Procesna direktiva I.
¹⁷ Na primer sodba velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, odst. 251.
¹⁸ Člen 1 Listine EU o temeljnih pravicah določa, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo. Treba ga je spoštovati in varovati.
¹⁹ Po tej določbi kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listna, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

Datum zadnje spremembe:

01.03.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 1240/2019-9
• UPRS Sodba in sklep I U 2419/2017-15
• UPRS Sodba in sklep I U 2390/2017-15