UPRS Sodba I U 318/2017-18

Jedro

Ugotovitve v postopku potrjujejo uporabo predmetnega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom in v zadevi niti ni bistveno, ali je del zemljišča, na katerem je postavljen pano za oglaševanje, kljub temu lahko obdelan ali ne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Kmetijska inšpekcija Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da se tožeči stranki prepove uporaba kmetijskega zemljišča na parceli št. 349 k. o. ..., v kakršenkoli drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo in se ji odredi, da odstrani reklamni pano z vso pripadajočo oporno konstrukcijo (1. točka izreka), z rokom izvršitve 60 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka). Odločeno je bilo še, da mora tožeča stranka o izvršitvi ukrepov takoj obvestiti inšpektorja in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. in 4. točka izreka), o morebitnih stroških postopka pa bo odločeno s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je kmetijska inšpekcija 20. 1. 2014 na podlagi odstopa zadeve Medobčinskega inšpektorata Kranj z dne 10. 10. 2013 glede postavitve panoja za oglaševanje v Kranju na kmetijskem zemljišču ob državni cesti Ljubljana-Jesenice ob zahodnem delu naselja Naklo, po uradni dolžnosti opravila inšpekcijski pregled na kraju samem. Na podlagi pridobljenih podatkov je bilo ugotovljeno, da je predmetni pano za oglaševanje namestila tožeča stranka na kmetijskem zemljišču s parc. št. 349 k. o. ... Na kraju samem je bilo ugotovljeno, da predmetni pano sestavlja platno z reklamo, ki je z gumijastimi pasovi vpeto v kovinski okvir. Kovinski okvir je pritrjen na kovinski voziček. Voziček in okvir sta podprta s kovinskimi drogovi oz. palicami in v tla sidranimi jeklenimi žicami. Površina v času inšpekcijskega pregleda neposredno v okolici panoja (med drogovi in žicami v izmeri 8 m x 11 m) se je po ugotovitvah kmetijske inšpekcije razlikovala od ostale kmetijske površine na predmetni parceli. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožeča stranka s postavitvijo predmetnega panoja na kmetijskem zemljišču kršila prvi odstavek 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki določa, da je kmetijsko zemljišče potrebno uporabljati v skladu z njegovim namenom ter ravnala v nasprotju s 1. alinejo prvega odstavka 7. člena ZKZ, po katerem je treba kmetijska zemljišča obdelovati kot dober gospodar. Postavitev panojev pa je tudi v nasprotju s 103. členom Zakona o kmetijstvu, v nadaljevanju ZKme-1 (neupravičeno oviranje ali omejevanje opravljanja kmetijskih opravil).

3. Prvostopenjski organ zavrača sklicevanje tožeče stranke, da ima za postavitev panoja za oglaševanje na navedeni parceli pogodbo z lastnikom, A.A., saj gre za pogodbeno razmerje, ki v zadevi ni relevantno. Zavrača tudi sklicevanje tožeče stranke, da je za postavitev oglasnega panoja na predmetnem zemljišču podala na Občino Naklo predlog za izdajo soglasja, kot tudi njeno sklicevanje, da ji je bilo dano celo ustno zagotovilo, da za izdajo predlaganega soglasja ni ovir. Ne strinja se tudi s stališčem tožeče stranke, da naj bi, na podlagi 51. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Naklo bila na celotnem območju, ki ga ureja, ob predhodni pridobitvi soglasja občine dovoljena postavitev objektov za oglaševanje. Ugotavlja namreč, da je uporaba kmetijskega zemljišča za oglaševanje v nasprotju z njegovim namenom, to je pridelavo kmetijskih rastlin. Namen kmetijskega zemljišča je pridelava kmetijskih rastlin in ne izvajanje oglaševanja, pa čeprav se kmetijsko zemljišče v območju panojev sicer redno obdeluje. Glede z izpodbijano odločbo naloženega ukrepa pa se prvostopenjski organ sklicuje na pristojnosti kmetijskega inšpektorja iz prve in druge alineje točke B drugega odstavka 107. člena ZKZ.

4. Pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski organ (1. točka izreka). Odločilo je še, da gredo stroški, ki so nastali v tem postopku in sicer nagrada ter izdatki pooblaščene pravne zastopnice, v breme tožeče stranke (2. točka izreka) ter zavrnilo zahtevo za vračilo plačane upravne takse (3. točka izreka). Po stališču drugostopenjskega organa je v zadevi pravilno ugotovljeno, da gre za kršitev prvega odstavka 4. člena ZKZ, saj se obravnavano zemljišče očitno uporablja v nasprotju z njegovim namenom. Navedeno je v zadevi bistvenega pomena, pri čemer pa sklicevanje prvostopenjskega organa tudi na 7. člen ZKZ in 103. člen ZKmet-1 v zadevi ni relevantno.

5. Tožeča stranka navedeno odločitev izpodbija. V tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitve pravil postopka ter ugovarja pristojnosti prvostopenjskega organa za izdajo navedene odločbe. Tožeča stranka se ne strinja z ugotovitvami prvostopenjskega organa, da se na predmetni parceli nahaja oglasni pano na kovinskem vozičku in da naj bi se površina v neposredni okolici panoja (8m x 11m) razlikovala od ostale kmetijske površine na predmetni parceli. Tožeča stranka navaja, da je že v postopku pojasnila, da se pod predmetnim oglasnim panojem ne nahajajo nobene late in da se pod in okrog panoja redno ročno kosi trava istočasno s košnjo trave na preostalem delu navedene parcele. Predmetna parcela (št. 349 k. o. ...) predstavlja redno in skrbno obdelovano travnato površino. Ker sezona za košnjo trave traja vsako leto približno od konca meseca maja pa do septembra, je pristop prvostopenjskega organa za ugotavljanje pravno relevantnega dejanskega stanja že v osnovi zgrešen. Iz stanja travnate površine sredi zime pač ni mogoče sklepati na to, ali se površina redno obdeluje v kmetijske namene. Pozimi namreč zemlja zmrzne, se ne obdeluje in kulture ne rastejo. Tožeča stranka je zato priložila fotografije iz meseca aprila oziroma meseca maja 2014, ki izkazujejo popolnoma drugačno stanje od tistega, ki ga opisuje inšpekcijski organ. Izpodbijana odločba temelji na ogledu na kraju samem, ki ga je organ opravil kar dve leti in pol pred izdajo odločbe. Tožeča stranka se pri tem sklicuje na navedene fotografije in predlaga zaslišanje prič B.B. in A.A.

6. Tožeča stranka se v nadaljevanju sklicuje na napačno uporabo materialnega prava. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se s postavitvijo oglasnih panojev omejuje kmetijska pridelava, natančneje strojna obdelava. Vendar pa predpisi, na katere se sklicuje inšpekcijski organ, nikjer ne zavezujejo obdelovalca, da mora zemljišča, ki jih obdeluje, strojno obdelovati. Tožeča stranka se prav tako ne strinja z očitkom prvostopenjskega organa glede nenamenske uporabe kmetijskega zemljišča. Nerazumljivo je razlogovanje inšpekcijskega organa, da 3. člen ZKZ ne predvideva postavitve oglasnih panojev kot dopustne gradnje in posega v kmetijski prostor. Navedeni člen določa zgolj kaj lokalna skupnost lahko predvidi kot dopusten poseg v prostor, ne pa, kako lahko zasebni lastnik zemljišča gospodari z zemljiščem. Tožeča stranka se sklicuje tudi na sodno prakso Upravnega sodišča RS, po kateri določbe občinskega odloka o oglaševanju, ki se nanašajo na pridobitev dovoljenj občine za postavitev objekta za oglaševanje, ni mogoče razlagati na način, da je treba takšno dovoljenje pridobiti tudi, kadar gre za postavitev oglasnih objektov na zasebnih zemljiščih. Tožeča stranka nadalje meni, da je zmotno sklepanje organa oziroma njegova zakonska subsumpcija konkretnega dejanskega stanja pod 103. člen ZKme-1 (prepoved oviranja opravljanja kmetijskih opravil) oziroma 7. člena ZKZ (dolžnost obdelovati zemljišče kot dober gospodar). V ničemer namreč ni kršena prepoved oviranja opravljanja kmetijskih opravil - na predmetnem kmetijskem zemljišču se redno in skrbno opravljajo vsa kmetijska opravila, kar se vidi iz priloženih fotografij.

7. Tožeča stranka prav tako meni, da so bile v postopku storjene kršitve pravil postopka. Izpodbijani odločbi očita, da vsebuje razloge, ki so sami s seboj v nasprotju in zaradi katerih je ni moč preizkusiti. Prav tako ne vsebuje zakonske podlage, na katero je inšpekcijski organ oprl svoja pooblastila in pristojnosti. Ob ugotovitvi, da naj bi bil na kmetijskem zemljišču postavljen oglasni objekt, pa tega ni odstopil v reševanje gradbeni inšpekciji, je s tem presegel svoja pooblastila. Meni, da je za presojo legalnosti postavitve predmetnega oglasnega objekta pristojna samo gradbena inšpekcija. Tožeča stranka zato dvomi o pristojnosti kmetijskega inšpektorja za posege v okolje z gradnjo oglasnih objektov ter meni, da je v konkretni zadevi kmetijski inšpektor prekoračil svoja pooblastila. Ker se predmetno zemljišče uporablja na način iz 7. člena ZKZ, saj je obdelano, nikjer se ne onesnažuje, ni degradirano, je očitno, da je izpodbijana odločba nezakonita. Tožeča stranka še navaja, da ima vsak lastnik pravico uporabljati svojo lastnino tako, da ima od tega največjo korist. V izpodbijani odločbi ni navedeno v katerem predpisu naj bi bile podane omejitve rabe zemljišča za pomožne dejavnosti (oglaševanje), če te dejavnosti ne ovirajo primarne (kmetijske) dejavnosti. Tožeča stranka prav tako meni, da kot najemnica predmetnega zemljišča ne more biti zavezanka za ukrep, ki izhaja iz izpodbijane odločbe. Lastnik zemljišča je zainteresiran, da ostane najemna pogodba za predmetno zemljišče s tožečo stranko v veljavi. Ker izpodbijana odločba nalaga tožeči stranki izvršitev dejanja, ki ni odvisno od nje, temveč od lastnika zemljišča, je izpodbijana odločba neizvršljiva. Sklepno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in predmetni inšpekcijski postopek ustavi oziroma, da zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka.

8. Tožena stranka prereka tožbene navedbe kot neutemeljene ter predlaga zavrnitev tožbe. Dodatno pojasnjuje, da se predmetno kmetijsko zemljišče očitno uporablja v nasprotju z njegovim namenom. Med drugim zavrača tudi očitke tožeče stranke, da naj bi kmetijski inšpektor kot organ prve stopnje prekoračil svoja pooblastila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Razloge, ki utemeljujejo navedeno odločitev, je po presoji sodišča pravilno navedel drugostopenjski organ. Zato jih sodišče, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v sodbi ne ponavlja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

11. V obravnavani zadevi je sporen ukrep kmetijskega inšpektorja, ki je oprt na določbo 4. člena ZKZ in odrejen v skladu z določbo 107. člena istega zakona. V postopku je bilo ugotovljeno, kar tudi ni sporno, da je predmetno zemljišče opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Na podlagi 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje. Ob nesporni ugotovitvi, da gre pri predmetnem zemljišču za kmetijsko zemljišče, predstavlja tudi po presoji sodišča postavitev panoja za oglaševanje na tem zemljišču uporabo, ki ni v skladu z njegovim namenom.

12. Ker navedene ugotovitve v postopku tudi po presoji sodišča potrjujejo uporabo predmetnega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, po presoji sodišča v zadevi niti ni bistveno, ali je predmetni del zemljišča, na katerem je postavljen pano za oglaševanje, kljub temu lahko obdelan ali ne. Zato sodišče kot nerelevantne zavrača ugovore tožeče stranke, da je kljub postavitvi predmetnega panoja za oglaševanje mogoče predmetno kmetijsko zemljišče uporabljati v skladu z njegovim namenom (košnja) in da glede navedene uporabe, ki naj bi se izvajala, dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da zasliši priče. Sodišče se prav tako strinja z drugostopenjskim organom, da v predmetni zadevi niso relevantne določbe 103. člena ZKme-1 oziroma 7. člena ZKZ, saj je v predmetni zadevi bistvena ugotovitev, da je tožnik s postavitvijo predmetnega panoja kršil prvi odstavek 4. člena ZKZ. Glede na to, da je navedeno tožniku pojasnil že drugostopenjski organ, sodišče zavrača tožbene ugovore, da so razlogi za izpodbijano odločitev sami s seboj v nasprotju in da jih ni mogoče preizkusiti. Sodišče prav tako zavrača tožbene ugovore, da tožeča stranka kot najemnica naj ne bi mogla biti zavezanka za ukrep, ki izhaja iz izpodbijane odločbe. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožeča stranka na predmetnem zemljišču postavila pano za oglaševanje, tudi po presoji sodišča na navedeno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je najemnica in ne lastnica tega zemljišča. Dejstvo, da je tožeča stranka za navedeno zemljišče z lastnikom sklenila pogodbo, na podlagi katere ima zemljišče v najemu (najemna pogodba sklenjena za 10 let), pa v obravnavani zadevi ni relevantno. Zato je tudi po presoji sodišča tožeča stranka pravilno določena kot inšpekcijska zavezanka, ki je dolžna izvršiti izrečeni ukrep. Razmerja med lastnikom (najemodajalcem) in tožečo stranko kot najemnico pa niso predmet tega postopka.

13. Neutemeljeni so prav tako ugovori tožeče stranke, da kmetijski inšpektor naj ne bi bil pristojen za izdajo izpodbijane odločbe in izrek omenjenega ukrepa. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je prvostopenjski organ za izdajo navedene odločbe imel pristojnost na podlagi prve alineje točke B drugega odstavka 107. člena ZKZ, na podlagi katere je odločil, da se tožeči stranki prepove uporaba tega zemljišča v kakršenkoli drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo in tožeči stranki odredil, da odstrani navedeni reklamni pano z vso pripadajočo oporno konstrukcijo ter ji določil rok izvršitve 60 dni. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore, da bi v predmetni zadevi kot pristojen organ lahko nastopal (le) gradbeni inšpektor, ne pa kmetijski inšpektor. Sodišče pojasnjuje, da je gradbeni inšpektor lahko v obravnavani zadevi prav tako pristojen, vendar na podlagi predpisov s področja graditve objektov. To pa ne pomeni, da v obravnavani zadevi kmetijski inšpektor ne bi bil pristojen. Slednji je tisti, ki nadzira rabo kmetijskih zemljišč oziroma rabo, ki je v nasprotju z namenom kmetijskih zemljišč. Tako je kmetijski inšpektor v obravnavani zadevi ugotovil enega od možnih načinov nedopustne rabe predmetnega kmetijskega zemljišča, to je rabe v nasprotju z njegovim namenom. Zato v zadevi ni pomembno, ali gre za objekt v smislu določb predpisov s področja gradnje, saj se ne presoja dopustnost postavitve konstrukcije glede na določbe predpisov s področja gradnje, temveč nedopustna uporaba kmetijskega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom. Pri tem sodišče še dodaja, da je zaradi varstva kmetijskih zemljišč, ki so za človeka nujno potrebno dobrine, že v Ustavi RS in na njenih podlagah sprejetih zakonih urejeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč (drugi odstavek 71. člena Ustave RS), zaradi česar je lastninska pravica na navedenih zemljiščih omejena. Gre za določene omejitve, ki so v javnem interesu.

14. Ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

30.11.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 103/2017-8
• UPRS Sodba IV U 143/2017-13
• UPRS Sodba III U 59/2017-12