Sodba II Ips 29/2004

Jedro

Določba tretjega odstavka 153. člena ZASP pri uveljavljanju materialnih avtorskih pravic, poleg splošne tarife za eksploatacijo, dopušča drugačen dogovor in morebitno posebno tarifo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati iz naslova avtorskega honorarja skupni znesek 3,494.142,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Avtorski honorar, katerega mora plačati tožena stranka tožeči stranki, se nanaša na obdobje od 1997 do 2000, ko je toženka kot RTV organizacija radiodifuzno oddajala glasbena avtorska dela. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revident izhaja iz razlage sklepa Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-149/98-36 z dne 28.6.2001, po kateri ima obvezno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic javnopravno naravo. Pravice, ki jih po zakonu obvezno uveljavlja kolektivna organizacija, se praviloma prenašajo pogodbeno. Vendar pa mora kolektivna organizacija iz naslova obveznega kolektivnega uveljavljanja pripraviti predlog tarife in ga predložiti Uradu za intelektualno lastnino v potrditev. Splošna tarifa je edina zakonita možnost določanja oblik uporabe in višine nadomestila za uporabo. S pripravo tarife se zmanjšajo negativne posledice zakonskega posega v absolutne avtorske pravice. Pogodba iz leta 1994 ne more biti pravni temelj za urejanje odnosov v času veljavnosti Zakona o avtorskih in drugih sorodnih pravicah (ZASP), torej od 29.4.1995 dalje. Po 29.4.1995 je postalo izvrševanje pogodbe pogojeno z vsebino določila drugega odstavka 189. člena ZASP, ki je prejšnje tarife zamrznil za čas do uveljavitve novih. To je trajalo do aprila 1998, ko je tožeča stranka sprejela novo tarifo. Za čas do sprejema nove tarife od revidenta ni mogoče terjati ničesar. Sklicevanje na molčeče podaljšanje je tudi nemoralno. Tožena stranka še vedno vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije. Dne 26.10.1994 podjetje z imenom Radio A. ali M. d.o.o. Radio A, ni bilo vpisano v sodni register.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora pravica radiodifuznega oddajanja, ki po prvem odstavku 30. člena ZASP sodi med izključne avtorske pravice. Gre za pravico, da se avtorsko delo priobči javnosti s pomočjo radijskih ali televizijskih signalov, namenjenih javnosti. Določba 146. člena ZASP se v tem obsegu nanaša na kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic. Pooblastilo tožeče stranke za kolektivno uveljavljanje teh pravic v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male avtorske pravice) temelji na 1. točki prvega odstavka 147. člena ZASP.

Pravdni stranki sta se vnaprej dogovorili o prenosu materialnih avtorskih pravic, ki jih zastopa tožeča stranka, to pa sta storili s pogodbo z dne 26.10.1994 za čas od 1.1.1994 do preklica. Tedaj je veljal še Zakon o avtorskih pravicah, vendar pa se spor nanaša na obdobje od 1997 do vključno leta 2000, zaradi česar izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da je za to obdobje neposredno uporabljiv ZASP. Z navedeno pogodbo je tožeča stranka dala ustrezno dovoljenje za avtorsko eksploatacijo, tožena stranka pa se je zavezala, da bo plačala honorarje v določeni višini in v določenih rokih. Navedena pogodba torej v celoti zavezuje toženko, ki jo je kot dolžnica dolžna izpolniti. Obširne revizijske navedbe namreč vsebinsko ne zanikajo dejstva, da je avtorska eksploatacija trajala tudi v spornem obdobju in da za to obdobje, razen manjšega zneska, tožena stranka tožeči stranki ni poravnala ničesar.

Tožeča stranka je kot kolektivni avtor na podlagi določbe 4. točke 146. člena ZPP poklicana, da uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči in drugimi organi. Iz dejanskih ugotovitev sledi, da je tožeči stranki bilo z odločbo Urada RS za intelektualno lastnino izdano dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe in sicer za javne priobčitve neodrskih glasbenih del. Ob tem je primarno zahtevano plačilo avtorskega honorarja v skladu s pogodbo, ki je bila sklenjena dne 26.10.1994. Ker zaradi nesporočanja podatkov o prihodkih tožeča stranka ni mogla obračunati honorarja in izstaviti računov, je predmet tožbenega zahtevka avtorski honorar za čas od leta 1997 dalje v višini 6 % od dohodkov. Obširne revizijske navedbe, ki se nanašajo na razlago prej citiranega sklepa Ustavnega sodišča, navedenih dejanskih ugotovitev ne morejo izpodbiti: obvelja namreč dejstvo, da je tožeča stranka dala dovoljenje za avtorsko eksploatacijo, toženka pa se je zavezala k plačilu honorarjev v določeni višini in določenih rokih. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem, izraženim v izpodbijani sodbi, da ne drži, da ZASP kot edino metodo določanja višine nadomestil določa le splošno tarifo. Določba tretjega odstavka 153. člena ZASP dopušča drugačne dogovore in morebitne posebne tarife. Omenjena tarifa torej ni kogentni predpis, sicer pa je bistveno, v izpodbijani sodbi sprejeto, pravno naziranje, po katerem v notranjem razmerju med avtorjem in kolektivno organizacijo avtorja zadevajo omejitve, ko zanj pravico uveljavlja navedena kolektivna organizacija, vendar pa v zunanjem razmerju do uporabnikov kolektivna organizacija deluje kot kolektivni avtor z vsemi značilnostmi avtorja.

Revident sicer ponovno načenja vprašanje pasivne legitimacije tožene stranke, vendar je sodišče druge stopnje ugovor v tej smeri prepričljivo zavrnilo. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, po katerem je pogodbena zaveza tožene stranke bila celo delno realizirana z delnimi plačili v letih 1998 do 1999. Avtorska pogodba je bila dne 26.10.1994 sklenjena z zakonitim zastopnikom tožene stranke in v imenu tožene stranke, sicer do delne realizacije v letih 1998 in 1999 ne bi prišlo. Glede podatkov o vpisu v sodni register pa je sodišče druge stopnje sprejelo dokazne ugotovitve sodišča prve stopnje, kar pomeni, da gre v tem obsegu za dejanske ugotovitve, ki ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede na opisane ugotovitve in sprejeto pravno razlago ni treba posebej odgovarjati tistim (obširnim) revizijskim trditvam, ki na teoretični ravni in mimo predstavljenega bistva problema (obveznost plačila honorarja, temelječa na pogodbi in citiranih določb ZASP), polemizirajo z ureditvijo posameznih določb ZASP - glede na njihovo javnopravno vsebino - v povezavi s citiranim sklepom ustavnega sodišča.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, zaradi česar je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 857/2017-14
• VSL Sodba I Cp 1289/2017
• sodba I U 1150/2010