Sklep II Ips 679/2003

Jedro

Okoliščina, da tarifni del Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti, ni eksplicitno predpisoval plačila za javno oddajanje, še ne pomeni, da je lahko radiodifuzijska organizacija uporabljala pravice brezplačno.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita v delu, ki se nanaša na plačilo za čas od vključno decembra 1997 do vključno aprila 1998 (2,835.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 945.000 SIT od 16.3.2000 do plačila in 1,890.000 SIT od 17.12.2001 do plačila) in se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 15,429.960 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5,103.000 SIT za čas od 16.3.2000 do plačila, od zneska 10,326.960 SIT pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17.12.2001 do plačila. Znesek 5,103.000 SIT je predstavljal nadomestilo za nedovoljeno uporabo glasbenih del, znesek 10,326.960 SIT pa civilno kazen po 168. členu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi toženke in spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča tako, da je toženka dolžna plačati tožniku 12,594.960 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4,158.000 SIT od dne 16.3.2000 dalje, od zneska 8,436.960 SIT pa od dne 17.12.2001 dalje, vse v 15 dneh. Pritožbeno sodišče je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Podlago za odločitev pritožbenega sodišča predstavlja ugotovitev, da tožnik ni upravičen do nikakršnega plačila za mesece december 1997, januar, februar, marec in april 1998, ker takrat veljavni Pravilnik o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti (Uradni list RS, št. 65/93) ni predpisoval plačila za javno oddajanje.

Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča, kolikor je bila s sodbo spremenjena prvostopenjska sodba. Revizijski razlog je zmotna uporaba materialnega prava. Revident nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da tožeča stranka za čas pred 25.4.1998 ne more uveljavljati kolektivnega varstva, če nima vnaprej sprejete tarife ter je zato uporaba glasbe brezplačna. Obveznost plačevanja avtorskih pravic je bila za RTV organizacijo določena že v 36. členu Zakona o avtorskih pravicah. Ker se po 55. členu ZAP materialne avtorske pravice z RTV organizacijami urejajo s pogodbo, tožeča stranka v tarifnem delu svojega pravilnika iz leta 1993 ni specificirala ustreznega honorarja za radiodifuzijske organizacije, kar pa še ne pomeni, da te organizacije niso imele nobenih obveznosti glede plačila avtorskih pravic za javno oddajanje. Toženka s tožnikom ni sklenila pogodbe o uporabi glasbenih in avtorskih del, kar pomeni, da je avtorska dela iz repertoarja tožnika uporabljala nezakonito in tako kršila avtorske pravice, zato pa je podana podlaga za reparacijske in odškodninske zahtevke. Uporaba avtorskega dela v nobenem primeru ne more biti brezplačna.

Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožnik ni upravičen do nikakršnega plačila za mesece december 1997 ter januar, februar, marec in april 1998. Pravilno je sicer stališče, da za izračun denarne odmene ni mogoče uporabiti tarife, vsebovane v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/98), ki je pričela veljati 25.4.1998, saj tarifa ne more imeti retroaktivnih učinkov. Vendar pa zgolj dejstvo, da tarifni del Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti (Uradni list RS, št. 65/93), ki je bil v spornem obdobju v veljavi na podlagi drugega odstavka 189. člena ZASP, ni eksplicitno predpisoval plačila za javno oddajanje, še ne pomeni, da je toženka lahko uporabljala pravice brezplačno. Navedeni pravilnik je bil namreč usklajen z Zakonom o avtorski pravici (ZAP, ki je bil veljavi do 28.4.1995). Po določbi 36. člena ZAP so radiodifuzijske organizacije sicer smele tudi brez avtorjevega dovoljenja oddajati dela, posneta z instrumenti za mehanično reprodukcijo, vendar pa so morale spoštovati vse druge avtorjeve pravice, med katere je po 27. členu ZAP spadala tudi materialna avtorska pravica v zvezi z izkoriščanjem dela (zlasti tako, da se avtorsko delo objavlja, predeluje, reproducira, razmnožuje, obdeluje, prikazuje, izvaja, prenaša in podobno). Po določbah četrtega odstavka 27. člena ZAP je bil avtor upravičen do plačila, razen če ni bilo v zakonu ali pogodbi drugače določeno. Ker takšnih izključitev v konkretnem primeru ni bilo, je podlaga za odmero odmene v 81. členu ZASP in normativnem delu navedenega pravilnika iz leta 1993.

Pritožbeno sodišče je zato nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor se ta nanaša na sporno petmesečno obdobje, sodišče prve stopnje pa ni uporabilo pravilnih kriterijev za odmero odmene. S tem v zvezi niso bila ugotavljana dejstva v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Revizijsko sodišče je zato razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v navedenem obsegu in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Odločba o stroških ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 126/2002
• Sodba III Ips 110/99
• Sodba II Ips 307/2006