Sklep II Ips 341/2004

Jedro

V 168. členu ZASP je ob predvidenih strogih pogojih (predvsem krivda in njena stopnja) za kršitev avtorske pravice uvedel tudi inštitut civilne kazni. Ob načelu svobode urejanja obligacijskih razmerij ni nobenega razloga, da pogodbeni stranki tudi pri sklenitvi pogodbe o izvajanju glasbe ne bi smeli dogovoriti pogodbene kazni (270. do 275. člen ZOR). Ob ugotovljenem, da se obveznost tožene stranke ni nanašala samo na plačilo avtorskega honorarja, ampak je bila širša, pa je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da sta pogodbeni stranki tako lahko dogovorili pogodbeno kazen za primer neizpolnitve tistih obveznosti toženca, ki niso bile denarne narave.

Sodišče je pri svojem izračunu, ki ga je vzelo kot podlago oceni vrednosti in pomena predmeta obveznosti pogodbenih strank že upoštevalo, da je tožena stranka od pogodbe odstopila šele po preteku dveh mesecev. Vendarle pa je ob oceni, ali je dogovorjena pogodbena kazen nesorazmerno visoka premalo upoštevalo zatrjevano in neprerekano trditev, da so nekateri člani ansambla ponovno sklenili pogodbo o izvajanju glasbe v lokalu tožene stranke (vendar s toženčevim partnerjem) za obdobje še dveh mesecev še v času, ki je bil določen v pogodbi in da je tudi tožnik igral v drugem lokalu že kmalu po odpovedi pogodbe. Glede na navedeno pa je očitno tožeča stranka v določenem obsegu našla nadomestek za izpolnitev. Nista pa sodišči upoštevali še preostalih že zgoraj naštetih okoliščin, pomembnih za uporabo pravnega standarda "nesorazmerno visoke pogodbene kazni". Doslej ugotovljene okoliščine ne zadoščajo za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi neupoštevanja naročnikovih obveznosti iz sklenjene pogodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o zadevi razsodilo tretjič. Pri prvem sojenju je tožniku priznalo pravico do pogodbene kazni, a jo je znižalo, pri drugem sojenju je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 3.840.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Reviziji tožeče stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje pa je Vrhovno sodišče ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3.840.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.1996 (datuma vložitve tožbe) do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 567.699 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Navaja, da sta pogodbeni stranki sklenili pogodbo na obrazcu "Pogodbe o avtorskem delu" in ta obrazec prilagodili svojim potrebam in namenu. Ali je pravni posel takšna ali drugačna pogodba, se ne presoja po njegovem imenu, pač pa po njegovi vsebini. Vsebine pogodbe in namena pogodbenih strank pa sodišče ni ugotavljalo, temveč je slepo sledilo imenu pogodbe in po mnenju revizije na to vezalo napačne pravne posledice. Toženec ni mogel kršiti tožniku materialne avtorske pravice iz 2. točke 26. člena ZASP in tudi ne drugih avtorskih pravic, ker tožnik ni imel varstva iz naslova avtorskih pravic. ZASP, ki ureja avtorske pravice določa, kdo je avtor (10. člen ZASP) in kaj je avtorsko delo (5. člen ZASP). Delo, za katerega se je v pogodbi zavezal tožnik in ga dejansko izvajal, ni mogoče opredeliti kot avtorskega, torej kot individualne intelektualne storitve z določenega področja ustvarjalnosti. Obrazložitev sodišča, da iz pogodbe izhaja obveznost toženca, da tožniku omogoči javno izvajanje glasbe v živo in preko ozvočenja, je po mnenju revidenta napačna. Iz pogodbe izhaja tudi, da tožnik prenaša na toženca svoje materialne avtorske pravice do 30.9.1996 (9. člen pogodbe). Glede na navedeno bi toženec lahko prosto razpolagal z vsemi materialnimi avtorskimi pravicami tožnika in mu pravice iz 2. točke 26. člena ZASP ne bi mogel kršiti. Narava sklenjene pogodbe je klasična pogodba o delu in ne avtorska pogodba. Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe, ker je ansambel "X." znan ali prepoznaven ansambel, ki izvaja svojo avtorsko glasbo, temveč zato, ker gre za ansambel, ki je v živo izvajal glasbo drugih avtorjev. Tožena stranka ni imela namena, da v svojem lokalu omogoča promocijo in javno nastopanje ansambla "X.", temveč da v njenem lokalu pač igra ansambel, ki zna zadovoljiti želje gostov. Tožnik si je s sklenitvijo pogodbe zagotovil sezonsko pogodbeno delo v lokalu in ne avtorskega dela, edini namen pa je bil zaslužek. Zaradi slabe pevke, ki je bila iz ansambla odslovljena in ni bila nadomeščena z drugo ustrezno pevko, in odsotnosti harmonikarja, se je kvaliteta in dogovorjena zasedba zmanjšala, kar pa je bil v skladu z določili 5. točke pogodbe razlog za predčasno odpoved pogodbe, kar je tožena stranka tudi storila. Sodišče pri razdrtju pogodbe ni upoštevalo določil 125. člena ZOR, četudi iz narave pogodbe izhaja, da gre za fiksno pogodbo, in ne določila 619. člena ZOR, četudi so bili s strani tožnika kršeni izrecno dogovorjeni pogodbeni pogoji. Ugotovitev sodišča, da bi moral toženec pred razdrtjem ravnati v skladu z določili 608. člena ZOR je po mnenju revidenta iz navedenih razlogov pravno napačna. Tudi sklicevanje sodišča na načelo "pacta sunt servanda" iz 17. člena ZOR je v konkretnem primeru po mnenju revidenta napačno. Sodišče bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati določila 133. člena ZOR o spremenjenih okoliščinah (rebus sic stantibus), saj so za to obstajali vsi določeni pogoji. Dejstvo je, da je toženec po razdrtju pogodbe prenehal z opravljanjem dejavnosti, zato so se okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe, bistveno spremenile, tega pa sodišče ni upoštevalo. Revizija še očita, da je pri odločitvi o višini pogodbene kazni sodišče napačno uporabilo določilo 274. člena ZOR. Višina pogodbene kazni je načeloma res dispozicija pogodbenih strank, vendar te dispozicije ni mogoče razlagati povsem neomejeno. Sodišče bi bilo dolžno presojati sorazmernost pogodbene kazni glede na vrednost in pomen spornega predmeta. Sodišče tega ni storilo in se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da je tožnik zmanjšal pogodbeno kazen in to po načelu "manj je več" (zaradi različnega obrestovanja tolarskih in deviznih zneskov toženec sedaj dolguje bistveno več, kot bi dolgoval, če bi sodišče prisodilo tožniku pogodbeno dogovorjeno kazen v višini 50.000 DEM), sodišče pa je pri tem prezrlo določilo 394. člena ZOR (načelo monetarnega nominalizma) in takšno ravnanje tožnika štelo za z manjšanje tožbenega zahtevka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ali podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o avtorskem delu na formularju Avtorske agencije za Slovenijo, s katero sta se sporazumeli, da bo vokalno instrumentalni ansambel X. pod tožnikovim vodstvom v času od 1.4. do 30.9.1996 javno izvajal glasbo v živo in preko ozvočenja v toženčevem gostinskem lokalu A., vsak četrtek, petek, soboto in nedeljo, v zasedbi petih instrumentov in vokala. Sodišči sta na podlagi vsebine obravnavane pogodbe zaključili, da toženčeve obveznosti niso bile samo v plačilu denarja, marveč so zajemale tudi druge moralne in materialne pravice. Tožena stranka v reviziji navaja, da v dosedanjem postopku ni bila ugotovljena pravna narava pogodbe, saj sodišči vsebine pogodbe in namena pogodbenih strank nista ugotavljali, ker sta slepo sledili imenu pogodbe in na to vezali po mnenju revizije napačne pravne posledice. Takšnemu revizijskemu stališču pa ni mogoče pritrditi. Tudi če tožena stranka s tožečo ne bi sklenila pogodbe, ker bi bil ansambel X. znan ali prepoznaven ansambel, ki izvaja svojo avtorsko glasbo, temveč, kot navaja v reviziji, ker gre za ansambel, ki je v živo izvajal glasbo drugih avtorjev, to še ne pomeni, da bi bile v tem primeru toženčeve obveznosti le v plačilu določene vsote denarja. Vse materialne (sorodne) pravice, ki so podrobno urejene kot avtorske pravice že v drugem poglavju Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP, Ur.l.RS, št. 21/1995), se glede na določila 4. člena ZASP smiselno uporabljajo tudi za izvajalce in tudi za vse druge imetnike sorodnih pravic, prav tako pa ZASP tudi moralne pravice priznava tudi izvajalcem. ZASP torej tudi izvajalce varuje z izključnimi pravicami, ki jim omogočajo, da suvereno odločajo o tem, ali, kako in za kakšen namen bo njihova izvedba lahko uporabljena, med drugim jim daje tudi izključno pravico javne priobčitve svoje izvedbe (121. člena ZASP). Tako se sorodne pravice v bistvu ne razlikujejo od avtorskih pravic drugače, kot v tem, da pripadajo drugim subjektom (torej osebam, ki niso avtorji) in da varujejo druge objekte: ne avtorskih del, temveč izvedbe, fonograme, videograme, RTV-oddaje in nekatere posebne izdaje (ZASP s komentarjem, GV, Ljubljana, 1997, str. 294). Po navedenem za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni odločilno, ali je imel tožnik glede dogovorjenih storitev po pogodbi z dne 10.4.1996 status avtorja (10. člen ZASP) ali izvajalca (118. člena ZASP). V reviziji zatrjevana drugačna vsebina pogodbe in s tem drugačna podlaga pogodbene volje pogodbenih strank, kot je bila ugotovljena v sodbah sodišč prve in druge stopnje, pa tudi ne sodi v materialnopravno presojo spora, temveč v preizkus dejanskega stanja. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP izpodbijanje dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog. Sodišči prve in druge stopnje sta sprejeli dokazno oceno, da je bila dogovorjena obveznost toženca, da bo tožniku kot avtorju in glasbenemu izvajalcu ter članom njegovega ansambla omogočil nastopanje v svojem gostinskem lokalu in jim s tem omogočil javno glasbeno izvajanje v pogodbi določenem kraju in času. Prav to obveznost pa je po ugotovitvah obeh sodišč toženec kršil. Vsi razlogi, ki govorijo za drugačno dokazno oceno, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, tako na odločitev v revizijskem postopku ne morejo vplivati.

ZASP za primer kršitev pravic (avtorskih in sorodnih), oblik upravičenj (materialnih, moralnih in drugih) ter stopenj pravic (izključne, poplačilne) omogoča prizadetim ali prizadetemu različno sodno varstvo (167. do 169. člen ZASP). V 168. členu ZASP je ob predvidenih strogih pogojih (predvsem krivda in njena stopnja) za kršitev avtorske pravice uvedel tudi inštitut civilne kazni. Ob načelu svobode urejanja obligacijskih razmerij ni nobenega razloga, da pogodbeni stranki tudi pri sklenitvi pogodbe o izvajanju glasbe ne bi smeli dogovoriti pogodbene kazni (270. do 275. člen ZOR). Ob ugotovljenem, da se obveznost tožene stranke ni nanašala samo na plačilo avtorskega honorarja, ampak je bila širša, pa je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da sta pogodbeni stranki tako lahko dogovorili pogodbeno kazen za primer neizpolnitve tistih obveznosti toženca, ki niso bile denarne narave.

V postopku pred sodišči prve in druge stopnje je bilo ugotovljeno, da je do prenehanja sodelovanja med strankama prišlo tako, da je tožnik prišel kot običajno v nedeljo igrati s svojim ansamblom, toženec pa mu je rekel, da ga ne rabi več. Toženec tožnika predhodno ni obvestil o tem, kaj namerava. Glede odsotnosti harmonikarja je potrdil, da je bil s tem predhodno seznanjen in da ni bil proti, da bi harmonikar manjkal na določeno soboto. Sam pa je tudi napodil pevko. Tak nenaden odstop od pogodbe in prepoved tožniku do nadaljnjega igranja v lokalu sta sodišči pravilno ocenili kot ravnanje v nasprotju s pogodbenimi pogoji (17. člen in 608. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89). Revizijsko sodišče je na dejanske ugotovitve sodišč vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). V postopku pred sodišči prve in druge stopnje je bilo ugotovljeno, da je bila obveznost toženca, da bo tožniku ter članom ansambla omogočal javno glasbeno izvajanje v svojem gostinskem lokalu A., in sicer v pogodbi določenem času in kraju, ni pa bilo ugotovljeno, da bi tožnik izvajal svojo pogodbeno obveznost v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, da bi se torej kvaliteta in dogovorjena zasedba zamenjala. Ugotovljeno je bilo, da je toženec sam nagnal pevko, oziroma, da je bil harmonikar na določeno soboto odsoten s toženčevo vednostjo in odobritvijo, tako da je materialnopravno napačno sklicevanje revidenta na 619. člen ZOR.

Prav tako je materialnopravno neutemeljeno sklicevanje revidenta na uporabo določbe 133. člena ZOR. Revizija navaja, da je toženec po razdrtju pogodbe prenehal z opravljanjem dejavnosti, zaradi česar naj bi se okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe, bistveno spremenile. ZOR določa v 133. členu, da lahko zahteva razvezo pogodbe stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe.

Vendar pa razveze pogodbe ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali bi se jim lahko izognila ali jih lahko premagala. Glede vseh teh okoliščin, ki so odločilne za uporabo navedenega instituta, pa revizija ne navaja konkretnih razlogov.

Navedene trditve pa so v tej obliki v reviziji tudi postavljene na novo, zaradi česar jih glede na določbo 372. člena ZPP ni mogoče upoštevati.

Tožeča stranka je zahtevala v tožbi plačilo pogodbeno dogovorjene kazni v višini 50.000 DEM v tolarski protivrednosti, kar je na dan vložitve tožbe znašalo 4.502.027 SIT. Med postopkom je tožbeni zahtevek preoblikovala tako, da je zahtevala plačilo 3.840.000 SIT, kar je predstavljalo sorazmerno znižan del kazni, ki je ustrezal vrednosti neizpolnjenega dela skupne obveznosti. Sodišče sicer lahko zniža znesek, čeprav upnik zahteva manjši znesek, kot znaša kazen po dogovoru (glej Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, Ljubljana, 1978, str. 282). Vendar je v konkretnem primeru ocenilo, da je zahtevek za plačilo tako znižane pogodbene kazni v celoti utemeljen. Vrednost in pomen predmeta obveznosti (274. člen ZOR) sta sodišči presojali po kriteriju, da odmerjeni znesek še varuje morebitno odškodninsko terjatev pogodbi zveste stranke za primer, ko nasprotna stranka krši pogodbo, ter hkrati sili stranko k spoštovanju pogodbe. Presodili sta, da pogodbena kazen ni nesorazmerno visoka (274. člen ZOR), saj prisojeni znesek ne dosega niti morebitnega zneska za škodo, ki bi jo tožnik lahko utrpel ob razdrtju pogodbe s tožencem. Takšna njuna odločitev pa ni v celoti materialnopravno pravilna.

Sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka (274. člen ZOR). Pogodbena kazen je pretirana, če je nesorazmerno večja od odškodnine (glej Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, str. 282). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da prisojeni znesek ne dosega niti morebitnega zneska škode, ki bi jo tožnik lahko utrpel ob razdrtju pogodbe s tožencem. Strinjali sta se, da je bila previsoko dogovorjena pogodbena kazen 50.000 DEM, kar je na dan vložitve tožbe znašalo 4.502.027 SIT. Ker je tožena stranka odstopila od pogodbe po preteku dveh mesecev, je bila kot primerna ocenjena pogodbena kazen v višini 3.840.000 SIT, ta znesek pa je po preoblikovanju zahtevka na naroku 3.3.1999 tožeča stranka tudi vtoževala. Sodišči sta sledili izračunu tožeče stranke, da bi toženec ob upoštevanju pogodbe moral vsakemu članu plačati po 10.000 SIT na večer, torej skupaj 60.000 SIT na večer in ob upoštevanju, da je bilo dogovorjeno igranje 4-krat tedensko, bi toženec moral plačati 960.000 SIT na mesec. Ker je tožena stranka po preteku dveh mesecev odstopila od pogodbe, bi tako po izračunu sodišč tožeči stranki nastala škoda zaradi izgubljenega zaslužka za obdobje štirih mesecev, kar pomeni znesek 3.840.000 SIT. Ob pripadajoči pijači, večerji in napitnini po ugotovitvi sodišč zato zahtevek tožeče stranke ni pretiran, ker ne dosega niti odškodninskega zneska in glede na namen pogodbene kazni, ki je predvsem v utrditvi pogodbene discipline. Revizijsko sodišče se strinja, da institut pogodbene kazni varuje izgubo stranke pred pogodbeno nezvestobo druge stranke s tem, da dobi stranka pravico zahtevati določene koristi, če pogodba ne bo izpolnjena ali ne bo izpolnjena pravilno. Ta premoženjska korist varuje pogodbenikovo odškodninsko terjatev, obenem pa ta korist, kolikor presega morebitno odškodninsko terjatev, varuje tudi pogodbeno disciplino, ker mora pogodbena stranka plačati nekaj tudi zato, ker ni pogodbi zvesta, pa če nastane iz njenega ravnanja kakšna škoda ali ne. Tudi sicer v teoriji ostajajo dileme o tem, ali pravičnost sploh lahko "korigira" sankcijo, ki je bila morda za pogodbi zvesto stranko odločilnega pomena, da je pogodbo sklenila. Vendarle pa je avtonomija strank v pogodbenem pravu pravica, ki jo pravni red priznava do meje, ki jo določa zakonodajalec. Treba je torej varovati stranke pred nesorazmernimi kaznimi. Sodišči prve in druge stopnje pa sta pri znižanju pogodbene kazni po mnenju revizijskega sodišča premalo upoštevali še druge okoliščine, pomembne za odločitev o tem, ali in za koliko je pogodbena kazen pretirana. Tako je treba v korist upnikov upoštevati vsakršno škodo, tudi to, ali težko najde nadomestek za izpolnitev, kakšna je njegova krivda, kakšne so koristi neizpolnitve za dolžnika, kakšno je upnikovo premoženjsko stanje in kakšne so dolžnikove premoženjske razmere (Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, str. 282). Treba je upoštevati tudi, ali in do kakšne mere je dolžnik vendarle obveznost izpolnil, razen teh okoliščin je treba upoštevati tudi pogodbeno nedisciplino.

Sodišče je pri svojem izračunu, ki ga je vzelo kot podlago oceni vrednosti in pomena predmeta obveznosti pogodbenih strank že upoštevalo, da je tožena stranka od pogodbe odstopila šele po preteku dveh mesecev. Vendarle pa je po mnenju revizijskega sodišča ob zgoraj opisanem pristopu sodišča k oceni, ali je dogovorjena pogodbena kazen nesorazmerno visoka premalo upoštevalo že v postopku in v pritožbi zatrjevano in neprerekano trditev, da so nekateri člani ansambla ponovno sklenili pogodbo o izvajanju glasbe v lokalu tožene stranke (vendar s toženčevim partnerjem) za obdobje še dveh mesecev še v času, ki je bil določen v pogodbi in zatrjevane okoliščine, da je tudi tožnik igral v drugem lokalu že kmalu po odpovedi pogodbe. Glede na navedeno pa je očitno tožeča stranka v določenem obsegu našla nadomestek za izpolnitev. Nista pa sodišči upoštevali še preostalih že zgoraj naštetih okoliščin, pomembnih za uporabo pravnega standarda "nesorazmerno visoke pogodbene kazni". Doslej ugotovljene okoliščine ne zadoščajo za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi neupoštevanja naročnikovih obveznosti iz sklenjene pogodbe. Zato bo moralo sodišče v novem postopku ugotoviti vsa odločilna dejstva, pomembna za ugotovitev, ali in koliko je bila dogovorjena pogodbena kazen pretirana in nato ponovno odločiti.

K revizijski trditvi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti spremembe tožbenega zahtevka, ki je bil postavljen v tolarski protivrednosti v DEM, v tožbeni zahtevek, postavljen v tolarjih, še dodaja: Pogodbena kazen je bila dogovorjena v tuji valuti. Tožnik je res spreminjal tožbeni zahtevek iz denarnega z določljivim zneskom (50.000 DEM v tolarski protivrednosti po tečaju na dan plačila) v denarnega z določenim zneskom (3.840.000 SIT). Vendar pa pri tem istovetnosti zahtevka ni spreminjal (drugi odstavek 184. člen ZPP), saj je ves čas vztrajal pri svoji denarni terjatvi za plačilo pogodbene kazni. Oba zahtevka sta bila ne le denarna, temveč sta oba tudi temeljila na preračunu denarne terjatve v tolarsko vrednost, le s to razliko, da enkrat po tečaju na dan plačila, drugič pa po tečaju na določen dan. Tožnik je tako smel postaviti zahtevek v tolarjih in je sodišče zato tako spremembo smelo dopustiti, vključno z zahtevo za pripadajoče obresti, ki so posledica zamude plačila (prvi odstavek 185. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je na podlagi določb drugega odstavka 380. člena ZPP in tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka sklepa.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 192/2000
• VSRS Sodba VIII Ips 77/2018
• UPRS Sodba I U 857/2017-14