Sodba II Ips 552/2003

Jedro

Pri avtorski pogodbi o naročilu računalniškega programa ZASP v 112. členu določa domnevo o prenosu materialnih avtorskih pravic avtorja na naročnika, vendar s pomembnim dostavkom: če ni v pogodbi drugače določeno. Tak drugačen dogovor je v domeni pogodbene svobode avtorja in naročnika računalniškega programa. Zato sta se pravdni stranki lahko dogovorili, da si tožnik kot avtor pridrži pravico predelave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik, ki je profesor računalništva na srednji šoli, je s prvo toženko sodeloval pri projektu vpisa v srednje šole za šolski leti 1996/97 in 1997/98 ter v zvezi z izvedbo projekta izdelal tudi štiri računalniške programe. Za naslednje šolsko leto je prva toženka sklenila pogodbo z drugo toženko ter ji izročila računalniške programe, ki jih je izdelal tožnik, zaradi njihove prilagoditve med drugim tudi spremenjenim pogojem za vpis v srednje šole. Tožnik je zaradi takega ravnanja obeh toženk s tožbo zahteval avtorskopravno varstvo svojih pravic.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku s sodbo v izreku pod tč. 1 drugi toženki naložilo, da mora takoj prenehati uporabljati štiri računalniške programe, ki so tožnikovo avtorsko delo, ker z njihovo uporabo krši tožnikovo avtorsko pravico. Enak tožbeni zahtevek proti prvi toženki je zavrnilo. V izreku pod tč. 2 je prvi toženki naložilo, da mora to sodbo (uvod, izrek ter določene odstavke obrazložitve) na svoje stroške objaviti v dnevnikih Delo, Dnevnik in Večer. V izreku pod tč. 3 je prvi toženki naložilo, da mora tožniku plačati 935.400 SIT za nedovoljeno uporabo oziroma predelavo računalniških programov, presežni tožbeni zahtevek proti tej toženki in celotni denarni zahtevek proti drugi toženki pa zavrnilo. V izreku pod tč. 4 je še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh toženk zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Prva toženka v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev obeh sodb ali tako spremembo, da se tožbeni zahtevek zavrne. Obe sodišči sta napačno tolmačili določbe 4. člena prve pogodbe in 5. člena druge pogodbe, saj tožniku po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 94/2004-UPB1; ZASP) pripada le moralna avtorska pravica. Po 112. členu navedenega zakona je samo delo postalo last prve toženke kot naročnika. Druga toženka ni izvršila predelave, programe je le dopolnila glede na nove pogoje vpisa. Odločitev o objavi sodbe je neutemeljena in nesorazmerna s škodo, saj tožnikovo delo ni bilo javno znano in je zato njegova objava bolj reklama zanj kot satisfakcija. Z vidika kršitve avtorskih pravic je nepotrebno naložena tudi objava razlogov sodbe. Izbira časopisov je nerealna in neracionalna, saj bi stroški objave večkrat presegli vrednost odškodnine. Prva toženka poudarja, da se po 112. člena ZASP šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na programu prenešene izključno in neomejeno na naročnika. Zahteva sodišča, da mora prva toženka na svoje stroške objaviti, da mora druga toženka takoj prenehati uporabljati računalniške programe, je v nasprotju z odločitvijo, da se prvi toženki ne more prepovedati uporabe računalniških programov. Zato je neutemeljena tudi taka prepoved drugi toženki, ki jo je prva toženka k projektu pritegnila le zato, da je programe zaradi nekih sprememb dodelala. Revidentka se sklicuje na obstoj razlogov iz 114. in 115. člena ZASP, ki da so upravičevali njen poseg. Narejene spremembe niso bile globalne.

Revidentka omenja oceno izvedenca, da uporaba v smislu analize vzorčnega primera ne krši avtorske pravice. Zato je odškodnina neutemeljeno dosojena.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (370. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 36/2004-UPB2; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revidentka pri sklicevanju na 112. člen ZASP povzema le del zakonskega besedila o tem, da se pri računalniškem programu, ki ga ustvari avtor po avtorski pogodbi o naročilu, šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem programu izključno in neomejeno prenesene na naročnika, izpusti pa nadaljevanje zakonskega besedila, ki se glasi: če ni s pogodbo drugače določeno. Prav to pa sta v obravnavanem primeru ugotovili obe sodišči. V prvi pogodbi z dne 16.4.1996 prvi odstavek 5. člena res ustreza tistemu delu zakonskega besedila, na katerega se sklicuje revidentka. V drugem odstavku iste pogodbene določbe pa se je prva toženka zavezala, da ne bo povzročila ali omogočila reinženiringa, razstavljanja ali delitve programa. Ta del 5. člena pogodbe predstavlja drugačen dogovor pogodbenic v skladu s polnim besedilom 112. člena ZASP in vsebinsko pomeni avtorju pridržano pravico predelave računalniškega programa. Tudi 4. člen avtorske pogodbe z dne 10.11.1996 za izvedbo vpisa v srednje šole v šolskem letu 1997/98 pomeni, da si je tožnik pridržal pravico predelave, saj je po navedeni pogodbeni določbi obdržal na delu avtorske pravice, na prvo toženko kot naročnika pa prenesel (le) pravico uporabe programov. Revizijsko sodišče zato pritrjuje razlogom sodišč nižje stopnje, da si je tožnik v obeh pogodbah pridržal pravico predelave računalniških programov, to pa je bilo glede na polno besedilo 112. člena ZASP tudi v domeni pogodbene svobode pravdnih strank. Drugačne revizijske trditve so materialnopravno zmotne.

Revizijske trditve o neglobalnih posegih v računalniške programe so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč, ki temeljijo na izvedenskem mnenju. Izvedenec je primerjal računalniško opremo tožnikovih računalniških programov in računalniških programov druge toženke. Obseg uporabe tožnikovih računalniških programov in njihove predelave je podrobneje razviden iz razlogov sodb obeh sodišč in ni šlo "samo" za prilagoditev spremenjenim vpisnim pogojem, čeprav bi tudi to zadoščalo za nedopustnost posega v pridržano pravico do predelave računalniških programov. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na izvedenčevo ugotovitev, da uporaba programa v smislu analize vzorčnega primera ne krši avtorske pravice. Neutemeljeno zato, ker je iztrgano iz celote, saj je izvedenec nadaljeval, sodišče pa se je s tem v celoti strinjalo, da pa že gre za poseg v avtorsko pravico, ko so elementi vzorca uporabijo v novem programu.

Revidentka skuša svoj poseg opravičiti z delom zakonskega besedila iz prvega odstavka 114. člena ZASP, ki omogoča zakonitemu pridobitelju računalniškega programa določena dejanja brez dovoljenja avtorja, če je to potrebno zaradi uporabe računalniškega programa v skladu z njegovim namenom. S temi trditvami ne more uspeti, saj ponovno prezre bistveni del te zakonske določbe, ki se tudi glasi: če v pogodbi ni drugače določeno. Sodišči sta pravilno ugotovili, da je v obravnavani zadevi v pogodbah drugače določeno in da bi bila zato prva toženka do poseg upravičena le, če bi od tožnika kot avtorja pridobila pisno soglasje. Da ni šlo le za take posege, ki so bili potrebni za doseganje interoperabilnosti programa v smislu 115. člena ZASP, je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Predelava (tudi) zaradi spremenjenih vpisnih pogojev ni potrebna zaradi interoperabilnosti programa.

Odločitev sodišč o prepovedi drugi toženki, da uporablja računalniške programe, ki so avtorsko delo tožnika, temelji na določbi 1. točke prvega odstavka 167. člena ZASP. Gre za prepovedno tožbo, ki je naperjena zoper kršilca avtorske pravice. Ta toženka nima pravice uporabljati računalniških programov, ki jih je izdelal tožnik, ima pa to pravico prva toženka. Kršilec izključne avtorske pravice do predelave pa ni samo drugotoženka, ampak tudi prva toženka, ki je drugi toženki izročila računalniške programe in s tem (kljub tožniku pridržani pravici predelave) omogočila in naročila predelavo teh programov. Zato je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč, da mora prva toženka v skladu s 6. točko prvega odstavka 167. člena ZASP sodbo na svoje stroške objaviti v javnih glasilih. Ker je prav prva toženka drugi toženki omogočila in naročila predelavo programov, ni nobene protispisnosti v odločitvi, da mora ona na svoje stroške objaviti sodbo. Čeprav je imela pravico uporabljati računalniške programe, pa ni imela tudi pravice za njihovo predelavo. Naložena ji je objava vseh točk izreka: prve točke zato, ker je poseg druge toženke v tožnikovo avtorsko pravico omogočila prav ona, ostalih točk pa zato, ker se v njih določeno ravnanje nalaga prav prvi toženki. Sodišče ni naložilo objave vseh razlogov, temveč le tistih, ki jih je ocenilo za potrebne zaradi jasnosti ugotovljenih kršitev in obsega naloženih obveznosti. Revizijsko sodišče se s takim obsegom strinja. Razlogi o višini odškodnine pojasnjuje tudi obseg nedovoljenih posegov in so zato potrebni. Drugačno revizijsko stališče je zmotno. Revizijski razlogi o objavi sodbe kot reklami za tožnika pa so milo rečeno vsaj neprimerni, če že ne mejijo na cinizem samega kršilca avtorske pravice. Zakaj naj bi bila izbira časopisov za objavo sodbe nerealna, revizija ne pojasni, višina stroškov za objavo v primerjavi z višino odškodnine pa ni razlog, ki bi lahko vplival na utemeljenost (ali realnost in racionalnost, kot se izraža revidentka) zahteve za objavo sodbe.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo prve toženke.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba V Cpg 362/2017
• Sodba II Ips 254/2000
• Sklep II Ips 192/2000