Sodba II Ips 418/92

Jedro

Delo tonskega mojstra pri snemanju ansambla na matrico za razmnoževanje na kasete, ni avtorska stvaritev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranke nosijo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek proti vsem štirim toženim strankam na ugotovitev, da so kršile avtorsko pravico tožnika v zvezi z razmnoževanjem, razpečevanjem, prodajanjem in predvajanjem kasete . Istočasno je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, po katerem bi toženci bili dolžni objaviti sodbo v dnevniku Slovenske novice in po katerem bi solidarno bili dolžni plačati tožniku 100.000,00 SIT odškodnine zaradi kršitve moralnih avtorskih pravic in po katerem bi druga tožena stranka bila dolžna na svoje stroške uničiti vso neprodano zalogo sporne kasete. Tožencu je naložilu, da mora tožniku plačati 386.590,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1991 dalje, z zavrnitvijo višjega tožbenega zahtevka in ustrezno stroškovno odločitvijo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo. Ugodilo pa je pritožbi toženca ter sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu in z njim zvezanim stroškovnim izrekom razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena kot neutemeljena, je vložila tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlogom na razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v sojenje sodišču prve stopnje. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v določbi 2. odstavka 8. člena zakona o avtorski pravici. Vprašanje, ali je producentstvo muzike avtorska stvaritev ali ne, ni pomembno. Za tožbo zadostuje dejstvo, da je tožnikovo ime vpisano na skupnem proizvodu med imeni, kjer se avtorji označujejo. Velja zakonska domneva o tem, da je tisti, ki je zapisan, tudi avtor ali soavtor dela. Odločitev sodišč nižje stopnje je v direktnem nasprotju z omenjeno zakonsko določbo, saj je o tožbenem zahtevku odločeno tako, kot da bi bilo dokazano, da tožnik ni avtor ali soavtor spornih zvočnih posnetkov. Na revizijo sta odgovorili prva in druge tožena stranka, ki sta predlagali njeno zavrnitev. Tretja in četrta tožena stranka na revizijo nista odgovorili, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za avtorja velja tisti, čigar ime in priimek nosi delo, dokler se ne dokaže nasprotno (2. odstavek 8. člena zakona o avtorski pravici). Na tem zakonskem določilu temelječa revizijska trditev je vsekakor točna. Vendar pa je avtor tisti, ki je delo ustvaril (1. odstavek 8. člena ZAP), pri čemer je avtorsko delo kot pravni standard opredeljeno po določbi 3. člena ZAP, posebej tudi za področje glasbenih del. Prav razlago določbe 1. odstavka 8. člena in 3. člena ZAP pa revizija zanemarja, čeprav brez te razlage določbe 2. odstavka 8. člena ZAP ni mogoče ustrezno interpretirati. Pri tem je odločilne narave predvsem opredelitev avtorskega dela. Če ni avtorskega dela, je odveč govoriti o avtorju. V tem pogledu je izpodbijana sodba (pa tudi sodba sodišča prve stopnje) na osnovi ugotovljenega dejanskega stanja zadovoljivo rešila dilemo, ali je delo, ki ga je ustavaril tožnik (ne glede na navedbo njegovega imena na matrici) sploh avtorsko delo. Revizijska teza, da ni pomemben odgovor na vprašanje, ali je glasbeno producentstvo (in toliko prej prispevek tonskega mojstra) pri snemanju ansambla na matrico, avtorska stvaritev ali ne, torej ni sprejemljiva. Nižji sodišči sta utemeljeno poudarili prav navedeni problem. Proces je zato pravilno potekal v smeri ugotavljanja dejanskega stanja, ki se nanaša na vsebino dela tonskega mojstra pri zapisu glasbe na matrico. Šele če bi stvaritev tonskega mojstra res bila avtorska stvaritev (3. člen ZAP), bi bilo mogoče ob uporabi 8. člena ZAP odločati o tem, ali je tožnik avtor (soavtor) matrice, ali je bila njegova avtorska pravica kršena in do kakšnega zadoščenja je zaradi takšne kršitve upravičen. Pri tem revizija niti ne načenja ugotovitve, ki ji sodbi sodišč prve in druge stopnje posvečata največ pozornosti: da dejavnost tonskega mojstra pri založitvi kasete, na kateri je posneta glasba, nima vsebinskih elementov duhovne stvaritve, ki bi uživala varstvo po načelih avtorskega prava. Kolikor pa je mogoče revizijsko grajo uporabe materialnega prava razumeti tudi v tem okviru, pa revizijsko sodišče v celoti sprejema na dejanskih ugotovitvah sloneče sklepanje nižjih sodišč, po katerem sicer tonski mojster pri založitvi kasete opravi visoko strokovno delo, ki pa vendar nima znakov avtorskega dela. Materialno pravo je torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Sodbi, ki se izpodbija, torej ni mogoče očitati niti v reviziji navedenega revizijskega razloga, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP). Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno 393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena , 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, prva in druga tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem nista prispevali k odločitvi o reviziji.

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o avtorski pravici, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 607/2004
• VSL sodba I Cpg 769/99
• VSL sodba I Cp 826/99