<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba in sklep II Ips 427/2003

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2004:II.IPS.427.2003
Evidenčna številka:VS07786
Datum odločbe:26.08.2004
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 129/2002
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - ničnost - kumulacija tožbenih zahtevkov - zavrženje revizije - prodaja nepremičnine - povrnitev premoženjske škode - prepoved legis commissoriae - ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe - obročno odplačilo kupnine - prenos lastninske pravice - izigravanje legis commissoriae s pravno operacijo "prodam in (za višjo ceno kupim nazaj)"- fiduciarni posli - prekoračitev pooblastil pri podpisu pogodbe
Objava v zbirki VSRS:CZ 2004

Jedro

Za kombinacijo prodajne pogodbe in povratne prodajne pogodbe je značilno, da omogoča tak ekonomski rezultat, ki je enak legis commissoriae. Pravna operacija prodajne pogodbe in povratne prodajne pogodbe je zato lahko veljavna le, če ne izigrava (namena) prepovedi iz 69. člena ZTLR in 973. člena ZOR. To pa je le takrat, ko vsebuje določbe, ki varujejo cilje prepovedi legis commissoriae: obvarovati dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim tožniki izpodbijajo tisti del sodbe, ki se nanaša na odločbo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 717.736 SIT in o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti potrdila o plačani kupnini z dne 1.7.1999.

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno tako spremeni, da se glede odločbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb in tožbeni zahtevek za plačilo kupnine, spremeni tako, da se glasi:

"Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 24.6.1999 in prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice z dne 15.7.1999 spremeni tako, da se v odločbi o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodb sodba glasi:

1. Ugotovi se, da je prodajna pogodba, sklenjena med prodajalci V.K., V.K. in S.K. ter kupcem O. Ltd d.o.o. z dne 24.6.1999 nična.

2. Ugotovi se, da je prodajna pogodba s pridržkom lastninske pravice, sklenjena med prodajalcem O. Ltd d.o.o. ter kupci V. K., V.K. in S.K. v notarskem zapisu notarke ..., št... z dne 15.7.1999 nična.

V odločbi o podrejenem tožbenem zahtevku za plačilo kupnine v znesku 14,965.548 SIT se sodba sodišča prve stopnje razveljavi."

V preostalem delu se revizija zavrne.

Prva tožena stranka mora tožnikom v 15. dneh nerazdelno povrniti 179.520 SIT stroškov revizijskega postopka, sicer pa stranke same krijejo svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da sta nični prodajna pogodba, ki so jo sklenili tožniki in prva tožena stranka dne 24.6.1999 in prodajna pogodba med istimi strankami z dne 15.7.1999. Prav tako je zavrnilo zahtevka, da mora prva tožena stranka tožnikom povrniti plačani prometni davek v znesku 604.686 SIT, stroške notarskega zapisa v znesku 53.550 SIT in manipulativne stroške v znesku 59.500 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, ter da mora drugi toženec tožnikom plačati vsakemu po 1,500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka. Zavrnilo je tudi podrejena zahtevka, s katerima so tožniki zahtevali ugotovitev, da je potrdilo o plačani kupnini po prodajni pogodbi z dne 24.6.1999 v znesku 14,965.548 SIT z dne 1.7.1999 nično ter da mora prva tožena stranka tožnikom plačati kupnino v znesku 14,965.548 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.1999. Tožnike je še zavezalo, da morajo toženima strankama plačati skupaj 138.460 SIT stroškov postopka ter od zneska 62.700 SIT še 19% davek na dodatno vrednost.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da v konkretnem primeru ni izpolnjen dejanski stan, ki bi bil analogen legi commissoriae ter da drugi toženec ni prekoračil pooblastila.

Zoper to sodbo so tožniki vložili revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču očitajo, da se je ukvarjalo le z vprašanjem, ali je kršena prepoved iz 69. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/88 - 36/90 - ZTLR), glede ostalih pritožbenih navedb pa je sodba neobrazložena. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na dve temeljni vprašanji: Kateri pravni standardi z uporabo splošnih načel Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) morajo biti izpolnjeni za veljavnost fiduciarnih poslov, da ne gre za zlorabo pravic ter da je izključena prepoved iz 69. člena ZTLR, ter, ali je možno z uporabo 10. člena ZOR dopustiti pogodbo s pridržkom lastninske pravice za nepremičnine, ne glede na določbo 540. člena ZOR. Zavarovanje posojilne terjatve s pogojnim prenosom lastninske pravice je bila dejanska volja pogodbenih strank in ne medsebojno neodvisna dvojna prodaja. Obe prodajni pogodbi sta zato navidezni, saj prikrivata pogojni prenos lastninske pravice na nepremičnini v zavarovanje. Taki posli so dopustni le, če sta izpolnjena dva pogoja: 1. da taka pogodba vsebuje klavzulo, da sme upnik stvar prodati in se poplačati zgolj iz kupnine (pogojen prenos lastninske pravice) in 2. da gre za premične stvari, saj je na nepremičnini vpis lastninske pravice lahko le nepogojen. Nepremičnina torej ne more biti predmet fiduciarnega posla.

Če upoštevamo obe pogodbi kot celoto ter insolventnost oziroma kreditno nesposobnost posojilojemalca, posledice iz 9. člena pogodbe o prodaji s pridržkom lastninske pravice niso take, da bi bile v skladu s prepovedjo iz 69. člena ZTLR. Če prodajalec zaradi zamude s plačilom dveh obrokov odstopi od pogodbe in ne proda nepremičnine, tožniki ne morejo zahtevati, da prodajalec nepremičnino proda in preostanek kupnine vrne. V tem primeru pridobi nepremičnino za kupnino zgolj v višini še neodplačanega posojila. Tudi, če bi prodajalec prodal nepremičnino, bi posojilojemalec dobil za svojo nepremičnino zgolj tretjino vrednosti, saj je pogodbena kazen določena v višini 28 % od dejanske kupnine (42.369 DEM). Enaka je situacija v primeru, če kupec (posojilojemalec) odstopi iz razlogov, ki niso na strani prodajalca. V tem primeru je svojo nepremičnino prodal za kupnino, ki je trikrat manjša od dejanske vrednosti.

Okoliščine ob sklepanju pogodb, zlasti, da so le prvo prodajno pogodbo podpisale stranke same, prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice, v kateri je določena visoka pogodbena kazen, pa pooblaščenec, dokazujejo, da je imela prva tožena stranka nepošten namen - pridobiti nepremičnino za tretjino vrednosti oziroma preko pravice odstopa zaradi zamude dveh obrokov z nesorazmerno visoko pogodbeno kaznijo pridobiti bistveno višjo ceno za dano posojilo. Pogodbo, ki je določala posledice odstopa, je podpisal pooblaščenec, ne da bi posojilojemalec to vedel. Pogodbo s to zavezo so tožniki prejeli šele na posebno zahtevo eno leto od sklenitve posla. Toženi stranki sta ravnali nepošteno, saj sta z zlorabo pravic izkoriščali zaupanje neukih strank. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo, da je prva tožena stranka kot strokovnjak za posojila sklepala obe sporni navidezni pogodbi in to z namenom izigrati zakon. Razen tega iz 9. člena prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice izhaja, da posojilodajalec, ki je zemljiškoknjižni lastnik, po odstopu od pogodbe nepremičnine ni dolžan prodati.

Toženi stranki sta odgovorili na revizijo, pri čemer oporekata revizijskim stališčem o ničnosti spornih pogodb ter poudarjata, da so lahko njun predmet tudi nepremičnine, da ni kršena prepoved legis commissoriae, ter da ne gre za oderuštvo.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno nedovoljena, delno utemeljena ter delno neutemeljena.

1. O (ne)dovoljenosti revizije

Tožniki uveljavljajo več zahtevkov - denarne in nedenarne ter primarne in podrejene. Najprej uveljavljajo zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 24.6.1999 in prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice z dne 15.7.1999, zahtevek za plačilo 717.736 SIT premoženjske škode zaradi sklenitve ničnih pogodb in zahtevek za plačilo 1,500.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo vsakemu od njih. Vsi ti zahtevki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago, zaradi česar je treba pravico do revizije presojati po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (2. odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). To velja tudi za podrejena zahtevka. Zahtevek na ugotovitev, da je potrdilo o plačani kupnini z dne 1.7.1999 nično, ima različno dejansko in pravno podlago od zahtevka, da mora prva tožena stranka tožnikom plačati kupnino v znesku 14,965.548 SIT (zahtevek, ki je označen kot tretji podrejeni zahtevek je le ponovitev /primarnega/ zahtevka za plačilo 717.736 SIT).

Vrednost spornega predmeta so tožniki navedli le za primarne zahtevke. Ob označbi teh zahtevkov ("zaradi ničnosti prodajne pogodbe in pogodbe s pridržkom lastninske pravice plačila odškodnine" - gl. 1. stran tožbe) so namreč navedli znesek 15,132.000 SIT. Kljub delno nediferencirani navedbi vrednosti spornega predmeta (delni zato, ker se navedba nanaša le na primarne zahtevke, ne pa tudi na podrejena - ugotovitev ničnosti potrdila in plačilo kupnine), pa je ob le enem nedenarnem zahtevku njegova vrednost ugotovljiva (enačba z eno "neznanko"). Znaša namreč toliko, kot je razlika med vsoto denarnih zahtevkov in skupno navedbo vrednosti spornega predmeta, torej 9,914.264 SIT.

Revizija je torej dovoljena zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti prodajnih pogodb, o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in o podrejenem tožbenem zahtevku za plačilo kupnine v znesku 14,965.548 SIT, ni pa dovoljena zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (znesek 717.736 SIT ne presega 1,000.000 SIT - prim. 2. odstavek 367. člena ZPP) in o podrejenem tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti potrdila o plačani kupnini z dne 1.7.1999 (za podrejena tožbena zahtevka tožniki niso označili vrednosti spornega predmeta). Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

2. O (ne)utemeljenosti revizije

2.1. O zahtevku za ugotovitev ničnosti prodajnih pogodb

2.1.1. Splošno

Tudi v času pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002 - SPZ) je bilo ekonomske učinke zavarovanja terjatev mogoče doseči z različnimi pravnimi instrumenti, med drugim tudi s fiduciarnimi posli. Ti posli, ki so bili v tistem času sicer še atipični, na splošno niso bili nedopustni. Glede na načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - 29/78 - 57/89 - ZOR) namreč ni razlogov, da bi bila samo zaradi atipičnosti že vnaprej izključena njihova veljavnost (prim. sodbe VS RS II Ips 522/98 z dne 24.6.1999, II Ips 493/98 z dne 15.7.1999 in II Ips 260/99 z dne 16.12.1999). Enake ekonomske učinke pa je mogoče doseči tudi s sklenitvijo drugih (tipičnih) pogodb.

Stranka, ki želi priti do finančnih sredstev s kreditiranjem (biti predmet financiranja je njen ekonomski cilj), lahko s stranko, ki želi s financiranjem povečati svoje premoženje (njen ekonomski cilj je "oplemenititi" svoja finančna sredstva), sklene dvoje povezanih pogodb: za gotovino proda določeno stvar (npr. nepremičnino), ki jo hrani v posesti in jo (zato) takoj odkupi, vendar z obročnim odplačevanjem (in zaradi obresti za višjo ceno), pri čemer se lastninska pravica prenese šele po plačilu celotne kupnine (pri premičnih stvareh gre za prodajo z lastninskim pridržkom, pri nepremičninah, kjer lastninski pridržek ni dopusten /ureditev zemljiške knjige pridržka lastninske pravice ne ureja/, pa za dogovor, da bo zemljiškoknjižno dovolilo izdano šele po plačilu kupnine). S kombinacijo teh pogodb sta uresničena ekonomska cilja obeh strank - priti do finančnih sredstev in hkrati ohraniti možnost ekonomskega izkoriščanja stvari (npr. nepremičnine) na eni strani ter varna (in praviloma dolgoročna) finančna naložba na drugi strani. Z ekonomsko socialnega vidika gre torej za enotno operacijo (podobno operaciji "sale and lease back"), s pravnega vidika pa za dve samostojni pogodbi.

Ekonomski rezultat obeh poslov pa gre (lahko) tudi dlje. Stranki, ki financira, namreč omogoča, da prejme stvar, ki je več vredna od zneska terjatve, financirana stranka pa se v naprej zaveže, da bo "dokončno" izgubila lastninsko pravico nad stvarjo, če ne bo izpolnila svoje obveznosti. Tak ekonomski cilj nasprotuje določbi o prepovedi legis commissoriae (69. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 6/80 - 36/90 - ZTLR je namreč določal, da je nično določilo pogodbe o hipoteki, s katerim si hipotekarni upnik izgovarja pravico, da bo v primeru, če dolg ne bi bil plačan, poplačan za svojo terjatev z nepremičninami, da bo pobiral plodove, ki jih daje nepremičnina, ali da bo nepremičnino kako drugače izkoriščal - s stališča namena prepovedi legem commissoriam so bile še jasnejše določbe 973. člena ZOR -

ničnost legis commissoriae določa tudi 132. člen SPZ), oziroma natančneje, namenu te prepovedi. Tako lex commissoria kot kombinacija omenjenih poslov imata namreč skupen značilni element: prehod lastninske pravice določene stvari na upnika, če dolžnik ne bo izpolnil svoje obveznosti (razlika je le v tem, da v prvem primeru upnik postane lastnik stvari, če dolžnik ne izpolni obveznosti, v drugem primeru pa upnik ostane lastnik, če je dolžnik ne izpolni). Pravni instrumenti so v primeru fiduciarnega posla ali kombinacije prodajne pogodbe in povratne prodajne pogodbe drugačni, ekonomski rezultat pa je enak (prim. L. Varanelli, Pravna operacija "Sale and lease back", Pravna praksa št. 35/2002, str. VI).

Ravno to pa je tu bistveno. Kajti ekonomski cilj strank priti do finančnih sredstev in hkrati obdržati posest stvari, ki je dana v zavarovanje (na eni strani), oziroma priti do varne finančne naložbe (na drugi strani), je mogoče doseči tudi z drugimi pravnimi sredstvi (npr. s hipoteko). To, kar je pri kombinaciji prodajne pogodbe in povratne prodajne pogodbe presežek, je namreč prav možnost takega ekonomskega rezultata, ki je enak rezultatu legi commissoriae. Pravna operacija prodajne pogodbe in povratne prodajne pogodbe je zato lahko veljavna le, če izključuje možnost izigravanja namena omenjene prepovedi iz 69. člena ZTLR in 973. člena ZOR. To pa je le takrat, ko vsebuje določbe, ki varujejo cilj prepovedi legis commissoriae:

obvarovati dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je vredna več od njegove terjatve (prim. id., Izigravanje zakona s pogodbo, Pravna praksa št. 26/2000, str. XIV, id., Fiduciarni posel, Pravna praksa, št. 26/2002, str. VII in id., Lex commissoria, Pravna praksa št. 20/2002, str. III in IV; prim. tudi sklep Ustavnega sodišča RS, Up 66/00 z dne 10.10.2002). Take varovalke predstavljajo klavzule, ki določajo, da upnik lahko obdrži lastninsko pravico nad stvarjo potem, ko jo je ocenil nekdo tretji (npr. sodni cenilec, ali ko je bila njena vrednost ugotovljena na podlagi splošnih cenikov ob dospelosti in po tržni vrednosti), morebitni presežek vrednosti nad terjatvijo pa mora izročiti dolžniku, ali pa, da mora upnik prodati stvar sam ali s posredovanjem koga drugega (agencije, sodišča ipd.) in se poplačati iz izkupička, morebitni presežek pa izročiti dolžniku. Taka prodaja ne sme biti po vnaprej določeni ceni, temveč po tržni ceni ob dospelosti (prim. id., Fiduciarni posel, str. VIII, id., Lex commissoria, str. VII in VIII ter sodbo VS RS II Ips 260/99 z dne 16.12.1999 - prim. tudi prvi odstavek 973. člena ZOR ter drugi odstavek 204. člena SPZ). Pri klavzulah, ki določajo dokončni prenos lastninske pravice na upnika, če dolžnik ne bo uspel plačati dolgovanih obrokov in to brez povrnitve presežka vrednosti prodane stvari, pa je zloraba očitna: takšni dogovori v celoti izpolnjujejo znake prepovedane legis commissoriae (prim. id., Pravna operacija "Sale and lease back", str. VIII).

2.1.2. Konkretno

Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, in na katerega je revizijsko sodišče vezano) so naslednji:

- drugi tožnik, ki je zašel v finančno stisko, je pri prvi toženi stranki iskal kredit;

- po daljših pogajanjih je prva tožena stranka pristala le na obliko kreditiranja s sklenitvijo dveh povezanih prodajnih pogodb; tožniki, ki so bili solastniki parcel št. 306/4 (dvorišče, hiša in poslovna stavba) in 306/6 (dvorišče), obe k.o. ..., so s prvo toženo stranko sklenili prodajno pogodbo, s katero so ji te nepremičnine prodali, pri čemer so v pogodbi kot ceno zapisali tolarsko protivrednost 151.420 DEM;

- hkrati s podpisom te pogodbe so tožniki podpisali tudi pooblastilo drugemu tožencu, s katerim so ga pooblastili, da lahko v njihovem imenu in za njihov račun podpiše prodajno pogodbo in kupno pogodbo s pridržkom lastninske pravice oziroma izvršljiv notarski zapis za nepremičnine, ki so vpisane pod vl.

št. 438 k.o... (parceli št. 306/4 in 306/6);

- s prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice je bilo dogovorjeno, da prva tožena stranka tožnikom proda nepremičnine, ki so vpisane pod vl. št. 438 k.o. N. in sicer za 151.320 DEM, to kupnino pa morajo kupci plačati solidarno v 120 zaporednih mesečnih obrokih v višini 1.261 DEM v tolarski protivrednosti;

- v prodajni pogodbi s pridržkom lastninske pravice je tudi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice v korist tožnikov, vendar tako, da kupci pridobijo vpis šele po plačilu celotne kupnine (torej ne gre za prodajno pogodbo z lastninskim pridržkom, saj je zemljiškoknjižno dovolilo pogojno, kar pomeni, da sta se stranki dogovorili za pravilo sočasne izpolnitve -

prim. sodbi VS RS II Ips 9/96 z dne 5.2.1997 in II Ips 495/2002 z dne 18.9.2003 - prip. VS RS);

- s prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice je med drugim tudi določeno, da lahko prodajalec odstopi od pogodbe, če kupci zamujajo s plačilom dveh obrokov in jih ne plačajo v 30-ih dneh po pisnem opozorilu;

- v primeru odstopa od pogodbe mora prodajalec kupcem morebitno razliko med pogodbeno kaznijo, nastalo škodo in že plačanimi obroki plačati v 8 dneh od prejema plačila celotne kupnine od drugega kupca, ki mu bo nepremičnine, ki so predmet te pogodbe, prodal po odstopu od pogodbe;

- prva tožena stranka je drugemu tožniku plačala 4,802.639 SIT, kar predstavlja poplačilo njegovega davčnega dolga v znesku 1,213.202 SIT ter nakazilo na njegov žiro račun (3,589.437 SIT). Ta znesek je bil torej prikrito dogovorjena cena za prodajo nepremičnin tožnikov prvi toženi stranki (sodbi sodišč prve in druge stopnje o tem nimata izrecne ugotovitve, izhaja pa to vsaj iz ugotovitve, da predstavljajo ceno po prodajni pogodbi s pridržkom lastninske pravice tudi 12,25 % letne obresti);

- ko je tožnik plačal 10 ali več obrokov kupnine, je zašel v težave in prenehal z odplačevanjem; obrnil se je na prvo toženo stranko in zaprosil za odlog, vendar do sporazuma ni prišlo.

Tožniki in prva tožena stranka tako niso sklenili fiduciarnega posla, pač pa pravno operacijo "prodam in (takoj) odkupim nazaj". Da bi bili sporni povezani pogodbi veljavni, bi morali vsebovati katero od že omenjenih določb (gl. drugi odstavek na 6. strani te sodbe), ki onemogočajo doseganje nedovoljenega cilja legis commissoriae. To še toliko bolj, ker je bil drugi tožnik v hudih finančnih težavah (gl. ugotovitve, ki so zapisane v zadnjem odstavku na 7. strani in v 1. odstavku na 8. strani sodbe sodišča prve stopnje), in ker so predmet spornih pogodb nepremičnine, med njimi tudi stanovanjski objekt.

Pritožbeno sodišče je tako določbo sicer videlo v dogovoru, da "mora prodajalec kupcem morebitno razliko med pogodbeno kaznijo, nastalo škodo in že plačanimi obroki, plačati v 8 dneh po prejemu plačila celotne kupnine od drugega kupca, kateremu bo nepremičnino, ki je predmet te pogodbe, prodal po odstopu od pogodbe". Vendar ta pogodbena določba (na katero se sklicuje tudi prva tožena stranka) ne preprečuje upnikove zlorabe. Čeprav omenja prodajo, namreč prve tožene stranke ne zavezuje tožnikom vrniti razliko med ceno, za katero so ji nepremičnini prodali in do prodaje tretjemu nateklimi dogovorjenimi obrestmi (12,25 %) na eni strani, in na drugi strani med kupnino, ki jo je prva tožena stranka prejela na podlagi prodaje nepremičnin tretji osebi. Sporni pogodbi, ki tvorita enotno pravno operacijo, sta zato nični (2. odstavek 51. člena in 52. člen ZOR).

Ker je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji v delu, s katerim izpodbija sodbo glede odločbe o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 24.6.1999 in prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice z dne 15.7.1999, ugodilo in sodbi spremenilo tako, da je temu tožbenemu zahtevku ugodilo (1. odstavek 380. člena ZPP). Ker pa so tožniki uveljavljali tudi podrejen zahtevek za plačilo kupnine v znesku 14,965.548 SIT, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, pritožbeno sodišče pa pritožbo tudi v tem delu zavrnilo, je bilo treba v tej procesni situaciji razveljaviti tudi sodbi sodišč prve in druge stopnje glede tega zahtevka.

2.2. O zahtevkih za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo

V delu s katerim izpodbija tisti del sodbe, ki se nanaša na odločbo o tožbenih zahtevkih za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, revizija ni obrazložena. Ta del sodbe je zato revizijsko sodišče preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Drugi toženec, ki je bil pooblaščenec tudi za sklenitev kupoprodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice in za podpis neposredno izvršljivega notarskega zapisa, namreč ni prekoračil pooblastila (tožniki so odškodninske zahtevke utemeljevali le s trditvami o pooblaščenčevi prekoračitvi pooblastila - ne pa /tudi/ o kakih drugih protipravnih ravnanjih). Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

3. O pravdnih stroških

Delna sprememba sodb sodišča prve in druge stopnje je terjala (drugačno) odločitev o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Kljub uspehu tožniki niso upravičeni do povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, saj tega do konca glavne obravnave niso opredeljeno zahtevali (2. in 3. odstavek 163. člena ZPP). Do povrnitve stroškov postopka pa nista upravičeni niti toženi stranki. Prva tožena stranka je namreč uspela le s sorazmerno majhnim zneskom, zaradi katerega niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP), drugi toženec pa svojih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ni opredeljeno navedel (v stroškovniku, ki ga je vložil odvetnik toženih strank, ni navedeno, kateri in kolikšni so stroški prve tožene stranke, in kateri in kolikšni so stroški drugega toženca), njegov predlog za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, pa je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Revizijski uspeh tožnikov ima za posledico njihovo pravico do povrnitve stroškov pritožbenega in revizijskega postopka. Ker povrnitve prvih niso zahtevali, jim je revizijsko sodišče priznalo le revizijske stroške, ki so odmerjeni od zneska vrednosti spornega predmeta, s katerim so uspeli (9,914.264 SIT), predstavljajo pa nagrado odvetniku za sestavo revizije (1.350 točk) in za obvestilo stranki (10 točk) ter 20 % davek na dodano vrednost.


Zveza:

ZOR člen 51, 51/2, 52, 973. ZTLR člen 69.ZPP člen 41, 41/2, 367, 367/2, 377.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy04ODk2