Sodba II Ips 47/2003

Jedro

V avtorskem pravu je predpisana solidarna odgovornost več kršilcev avtorske pravice. Civilno kazen v višini do 200 odstokov povečanja običajnega honorarja je mogoče naložiti samo tistim med njimi, ki so kršitev avtorske pravice storili namenoma ali iz hude malomarnosti.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje odslej v celoti glasi:

1. Toženec je dolžan plačati tožniku 370.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 70.000 SIT od 1.4.1998 dalje do plačila, od zneska 300.000 SIT pa od 6.9.2001 dalje do plačila ter mu povrniti 407.030 SIT njegovih pravdnih stroškov, vse v 15 dneh.

2. Toženec je dolžan na svoje stroške objaviti v časopisu A. in B. v 15 dneh po pravnomočnosti te sodbe, če toženec tega ne bo storil, pa lahko to stori tožnik sam na stroške toženca:

- uvod in delni izrek sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1549/99 z dne 19.1.2001 in sicer besedilo pod 1., 2. in 3. točko delno spremenjenega izreka (ugotovitveni in prepovedni del);

- besedilo 4. točke izreka 1. sodbe tega sodišča, opr. št. II P 330/99 z dne 24.5.1999 s pristavkom: pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 330/99 z dne 24.5.1999;

- uvod in izrek sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 47/2003 z dne 29.1.2004.

3. Kar zahteva tožnik več, se zavrne.

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III.

1. Toženec je dolžan povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 49.500 SIT, v 15 dneh.

2. Tožnik je dolžan povrniti tožencu stroške revizijskega postopka v znesku 56.100 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 510.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.9.2001 dalje in mu povrniti 407.030 SIT njegovih pravdnih stroškov. Tožencu je naložilo, da mora na svoje stroške objaviti v časopisu A. in B. uvod in delni izrek že prej pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1549/99 z dne 19.1.2001 in sicer spremenjeni izrek 1., 2. in 3. točke ter da mora objaviti besedilo 4. točke izreka prve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 330/99 z dne 24.5.1999. Tožencu je naložilo še objavo uvoda in izreka te sodbe, torej sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1013/2001-II z dne 6.9.2001. Za primer, če tožnec navedenega ne bi objavil, je za objavo na toženčeve stroške pooblastilo tožnika. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in ugodilo pritožbi tožnika tako, da je prvostopenjsko sodbo v odločitvi o plačilu spremenilo tako, da je tožencu naložilo, da mora plačati tožniku 510.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od znesku 210.000 SIT za čas od 1.4.1998 dalje do plačila, od zneska 300.000 SIT pa za čas od 6.9.2001 dalje do plačila. Tožencu je tudi naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožniku v znesku 49.500 SIT.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sodbi prve in druge stopnje nista pravilni. Ne glede na zakonsko določeno solidarnost na pasivni strani je za obstoj take solidarnosti potrebno ugotoviti odgovornost toženca in je ni mogoče predpostavljati. To jasno izhaja iz določbe 2. odstavka 145. člena ZASP, ki pravi, da kadar je več kršilcev te pravice iz ZASP, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev. Pogoj je torej, da je tudi toženec kriv za kršitev avtorske pravice in da se je protipravno okoristil z avtorskim delom, torej, da je tudi on storil kakršnokoli dejanje naklepno ali iz hude malomarnosti.

Protipravnega okoriščenja ni moč zaslediti v danem primeru in toženec ni kršilec avtorske pravice po 2. odstavku 165. člena ZASP. Toženec je bil le naročnik pri Studiu ... iz Ljubljane in se mu ni niti sanjalo, da je slednji za izdelavo reklamnega materiala za potrebe toženca uporabil tožnikovo avtorsko delo. Zoper logiko stvari same je ugotavljati, da je kršilec avtorske pravice tudi toženec, ker je delil brezplačno reklamno gradivo, ki ga je izdelal Studio ... ZAPS je res lex specialis, vendar le v okviru urejanja poslovne ali neposlovne solidarne obveznosti. Solidarnost je podana le, če je več kršilcev avtorske ali sorodne pravice. Revidentu pa ni moč očitati ne storilstva, ne sostorilstva, ne tega, da je bil pomagač ali napeljevalec pri kršitvi. Revident torej ne more biti kršilec, kot ga glede solidarne odgovornosti določa 165. člen ZASP. Obe nižji sodišči se nista ukvarjali z vprašanjem, kdo je kršilec avtorske pravice v danem primeru oziroma ali revident izpolnjuje vse kriterije za ugotovitev lastnosti kršilca. Po mnenju toženca sam nima lastnosti kršilca in je njegova solidarna odgovornost izključena. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka ali razveljavitev druge in prve sodbe.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

Revizija je delno utemeljena.

Ko toženec v reviziji zanika, da bi bil kršilec avtorske pravice, da bi bil za kršitev odgovoren in da bi se protipravno okoristil z avtorsko pravico, prezre pravnomočno in revizijsko neizpodbijano sodbo (opr. št. II P 330/99 z dne 24.5.1999, v zvezi s sodbo opr. št. II Cp 1549/99 z dne 19.1.2001), s katero je že izrecno ugotovljena toženčeva kršitev tožnikove materialne in moralne avtorske pravice. Fotografija je avtorsko delo po 6. alinei 2. odstavka 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP, Uradni list RS, št. 21/95). S prejšnjo sodbo je torej že pravnomočno ugotovljeno, da je toženec kršil tožnikovo materialno avtorsko pravico s tem, da je brez dovoljenja avtorja in brez plačila avtorskega honorarja distribuiral reklamno razglednico svojega gostišča D. v P. z letalskim posnetkom P., katerega avtor je tožnik. Nadalje je ugotovljeno, da je toženec kršil tožnikovo moralno avtorsko pravico s tem, ko je distribuiral reklamno razglednico svojega gostišča v P. z letalskim posnetkom P., katerega avtor je tožnik, ne da bi navedel ime in priimek avtorja. Tožencu je bila s sodbo prepovedana bodoča kršitev tožnikove avtorske pravice z reproduciranjem ali kakšno drugačno uporabo letalskega posnetka P., katerega avtor je tožnik, odločeno pa je bilo tudi o zaseženju in uničenju vseh toženčevih spornih reklamnih razglednic. Zaradi ugotovitev o toženčevih kršitvah in o protipravnem okoriščenju, toženec temu v revizijskem postopku ne more več ugovarjati. Sicer pa je avtorska pravica, kot je opredeljena v ZASP, izključna pravica in kot taka absolutna, tako da deluje zoper vsakogar. Za obstoj kršitve avtorske pravice ni pomembno, da je kršilec vedel zanjo in ali ga v zvezi s tem zadane kakšna krivda. Kršilec odgovarja ne glede na krivdo.

Sodišči nižje stopnje ugotavljata kršitev tožnikove avtorske pravice s strani Studia ... iz Ljubljane, ki je tožnikovo fotografijo P. brez njegovega dovoljenja in brez plačila uporabil za izdelavo toženčevega reklamnega materiala, toženec kot naročnik pa je ta material v reklamne namene tudi uporabil. Ob tem, ko je bil toženec spoznan za kršilca tožnikove avtorske pravice, sta sodišči ugotovili, da je tudi Studio ... kršilec iste avtorske pravice. V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZASP sta pravilno ocenili, da je toženec skupaj z drugim kršilcem odgovoren za celotno kršitev. Gre za solidarno odgovornost za celotno obveznost iz kršitve, kar glede na splošno določbo o solidarnosti dolžnikov iz 414. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) pomeni, da lahko upnik zahteva izpolnitev celotne obveznosti od kateregakoli solidarnega dolžnika, v obravnavanem primeru od kateregakoli kršilca. Navedeno načelno pomeni, da eden od kršilcev ne more v razmerju do upnika uspešno zatrjevati, da so drugi kršilci bolj ali za več odgovorni.

V primeru kršitve avtorske pravice ima avtorskopravni oškodovanec po 164. členu ZASP pravico do varstva pravic in povrnitve škode po ZASP in tudi po splošnih civilnopravnih predpisih. Upravičenec lahko uveljavlja civilnopravne sankcije iz 167. člena ZASP, kar je bilo že upoštevano z naložitvijo prepovedi bodoče kršitve tožnikove avtorske pravice in z zaseženjem ter uničenjem s kršitvijo avtorske pravice pridobljenega reklamnega materiala, z nižjima sodbama pa je tožencu naložena objava izrekov sodb. Upravičenci lahko uveljavljajo tudi civilno kazen iz 168. člena ZASP in odškodnino iz 169. člena ZASP.

Toženec v reviziji nasprotuje plačilu zneska 510.000 SIT z obrestmi. Ugotoviti je potrebno, da je navedeni znesek sestavljen iz treh delov, iz treh različnih podlag, ki jih je treba presojati ločeno. Tožniku je namreč 300.000 SIT prisojeno kot pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve njegovih moralnih avtorskih pravic s strani toženca. Ta temu delu plačila revizijsko nasprotuje zgolj pavšalno z zatrjevanjem lastne neodgovornosti, češ da ni kršilec avtorske pravice. Pojasnjeno je že bilo, da je tako zatrjevanje zmotno, da je že ugotovljeno, da je toženec kršil tožnikovo moralno pravico, ki obstaja na tožnikovem avtorskem delu. Nižji sodišči ugotavljata obseg in trajanje pretrpljenih tožnikovih duševnih bolečin zaradi navedene kršitve ter toženčevo lastno odgovornost zanjo. Revizijska trditev, da toženec ničesar ni storil naklepno ali iz hude malomarnosti, v zvezi s to odškodnino ni relevantna, saj za odškodnino za to vrsto škode zadošča storitev iz običajne malomarnosti, ki je pri tožencu ugotovljena. Revizijsko sodišče torej zaključuje, da je upoštevaje razloge nižjih sodb v tem delu s prisojo zneska 300.000 SIT materialno pravo pravilno uporabljeno.

V okviru zneska 510.000 SIT je tožniku nadalje prisojen znesek 70.000 SIT, ki prestavlja plačilo nadomestila oziroma odškodnine za uporabo tožnikovega avtorskega dela. Načelno je treba ugotoviti, da avtorska pravica vsebuje premoženjsko upravičenje (15. člen ZASP) v obliki plačila avtorskega honorarja za izkoriščenje avtorskega dela (22. in 81. člen ZASP), oziroma nadomestila ali odškodnine zanj za primer kršitve materialne avtorske pravice. Ta pravica do plačila dogovorjenega ali običajnega honorarja oziroma nadomestila za uporabo avtorskega dela se skriva v določbi 168. člena ZASP. Običajni honorar pripada avtorju v vsakem primeru, v primeru dogovora ali v primeru kršitve materialne avtorske pravice, torej že po samem zakonu, ne glede na krivdo. Če je podana katerakoli oblika krivde, gre avtorju odškodnina v enakem obsegu, v obsegu običajnega honorarja. V obravnavanem primeru je s strani nižjih sodišč, glede na ugotovljeno kršitev tožnikove materialne avtorske pravice, razsojeno, da znaša pravilen znesek honorarja oziroma nadomestila za uporabo tožnikovega avtorskega dela 70.000 SIT, zaradi ugotovljene toženčeve kršitve tožnikove avtorske pravice pa mora toženec ta znesek tožniku plačati. Tudi v tem delu ni pravno odločilno revizijsko nasprotovanje, češ da toženčevo ravnanje ni bilo storjeno naklepno ali iz hude malomarnosti. Če gre za uporabo tuje avtorske pravice v svojo korist, mora glede na absolutno naravo avtorske pravice uporabnik plačati honorar oziroma nadomestilo ne glede na krivdo, če gre za odškodnino pa zadošča vsaka oblika malomarnosti, torej tudi navadna, kot je ugotovljena v primeru toženca. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da je znesek 70.000 SIT (v okviru zneska 510.000 SIT) nedvomno prisojen materialnopravno pravilno.

Prava civilna kazen je predvidena v 168. členu ZASP in sicer v višini povečanja običajnega hornorarja oziroma nadomestila do 200%, pod pogojem, da je bila materialna avtorska pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti.

Izpodbijani prvostopenjska in drugostopenjska sodba prisojata tožniku v breme tožencu civilno kazen v višini 200% povečanja običajnega honorarja, torej v višini zneska 140.000 SIT. Nižji sodišči utemeljujeta, da je toženčev izvajalec Studio ..., ki je oblikoval sporno razglednico, namerno napravil kršitev avtorske pravice, saj je vedel, da z nedovoljeno uporabo tožnikovega fotografskega posnetka posega v tožnikovo avtorsko pravico in je to tudi hotel storiti.

Glede na absolutni značaj izključnih avtorskih pravic mora toženec nositi tudi posledice ravnanja studia, ki mu je naročil izdelavo reklamnih razglednic. Ker je studio ravnal namerno pri svoji kršitvi, je po mnenju nižjih sodišč tožnik upravičen terjati od toženca plačilo civilne kazni, češ da po 2. odstavku 165. člena ZASP pri več kršilcih odgovarja vsak od njih za celotno obveznost. Odgovarja torej tudi toženec, čeprav ni ravnal namenoma ali iz hude malomarnosti.

Revizijsko sodišče se z navedenimi razlogi ne strinja. Revizija po prepričanju revizijskega sodišča pravilno opozarja, da je za civilno kazen po 168. členu ZASP pogoj, da je bila materialna avtorska pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti. Tako pri solidarni odgovornosti po določbi 2. odstavka 165. člena ZASP, na katero se opirata nižji sodišči, kot pri vseh drugih predpisanih solidarnih odgovornostih (414. člen ZOR, 206. člen ZOR, itd.), mora biti ugotovljena odgovornost oziroma krivda vsakega kršilca oziroma dolžnika za določeno kršitev oziroma obveznost. Če kdo ni individualno odgovoren, ni odgovoren niti solidarno z drugimi. V avtorskem pravu velja na splošno odgovornost za kršitev avtorskih pravic ne glede na krivdo in so zato vsi kršilci neke pravice po 2. odstavku 165. člena ZASP odgovorni za celotno kršitev, ne glede na stopnjo krivde vsakega. Za civilno kazen pa je pogoj hujše krivdno ravnanje kršilca pri kršitvi avtorjeve materialne avtorske pravice:

kršiti jo mora namerno ali iz hude malomarnosti. Za hujšo kršitev z večjo obveznostjo (povečanje osnovne obveznosti do 200%) je predpisana posebna hujša oblika krivde, za tako kršitev s tako obveznostjo pa lahko posamično ali solidarno (po 2. odstavku 165. člena ZASP) odgovarjajo samo tisti kršilci, ki so kršitev avtorske pravice storili namenoma ali iz hude malomarnosti. Zato ni pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da zadošča ugotovitev o namerni kršitvi avtorske pravice nekega drugega kršilca (Studio ...), zaradi česar odgovarja za tako kršitev tudi toženec, ki tožnikove avtorske pravice ni kršil namenoma ali iz hude malomarnosti. S tem, ko je tožencu naloženo plačilo civilne kazni v višini 200% povečanja nadomestila honorarja, to je v znesku 140.000 SIT, ni pa ugotovljena toženčeva namerna ali iz hude malomarnosti storjena kršitev tožnikove avtorske pravice, sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Ker tožnik v tožbi take hude oblike tožnikove krivde ni niti zatrjeval niti ni navajal ustreznih dejstev, je revizijsko sodišče reviziji v tem delu delno ugodilo in spremenilo nižji sodbi tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni v znesku 140.000 SIT z obrestmi kot neutemeljen zavrnilo (1. odstavek 380. člena ZPP). Delno spremenjena sodba sodišča prve stopnje se tako poslej glasi, da mora toženec plačati tožniku 370.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 70.000 SIT za čas od 1.4.1998 dalje in od zneska 300.000 SIT od 6.9.2001 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Toženec je s pritožbo in z revizijo izpodbijal prvostopenjsko oziroma drugostopenjsko sodbo v celoti, torej tudi v delu, ki se tiče objave sodbe, ne da bi svoji pravni sredstvi v tem delu obrazložil. Ker pa je z izpodbijano sodbo potrjena odločitev iz 3. alinee prvostopenjske sodbe, da se med ostalim objavi uvod in izrek "te sodbe", to je sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1013/2001-II z dne 6.9.2001, navedena odločitev ni skladna z odločitvijo revizijskega sodišča, ki je sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo. Pri presoji, katero sodbo je treba objaviti, je razumljivo, da se tožbeni zahtevek, ki zahteva objavo "te sodbe", ne nanaša zgolj na objavo sodbe sodišča prve stopnje, saj gre za objavo pravnomočne sodbe, ki lahko postane pravnomočna šele na drugi stopnji, lahko pa se preizkuša in spremeni tudi v revizijskem postopku. Z objavo sodbe je torej treba razumeti objavo dokončne sodne odločitve. To velja še posebej, kadar po odločanju na vseh treh stopnjah odločitev prvega sodišča ni ostala povsem nespremenjena. Zato je Vrhovno sodišče izrecno določilo objavo izreka sodbe opr. št. II Ips 47/2003 z dne 29.1.2004, v kateri je dokončno odločeno o višini plačila in to delno tožencu v korist. Glede na to je tudi delna sprememba odločitve o objavi sodbe umestna in v skladu s 1. odstavkom 380. člena ZPP.

Zaradi spremembe sodbe je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Odločitve o pravdnih stroških na prvi stopnji ni spremenilo kljub delni spremembi sodbe, ki pa je le v manjšem delu vplivala na tožnikov uspeh v pravdi. Ta je namreč s petimi od šestih zahtevkov v celoti uspel, s šestim denarnim zahtevkom pa do 3/4, zato zaradi sorazmerno majhnega uspeha toženca ni bilo podlage za drugačno odločitev o pravdnih stroških, kot sta jo že sprejeli nižji sodišči.

Glede pritožbenih stroškov revizijsko sodišče ugotavlja, da jih toženec ni priglasil pravočasno, torej ob vložitvi pritožbe, ampak šele ob vložitvi revizije, kar je glede na 3. odstavek 163. člena ZPP prepozno. Zato ni bilo mogoče spremeniti odločitve pritožbenega sodišča glede pritožbenih stroškov. V revizijskem postopku pa je toženec uspel z zneskom 140.000 SIT, zato je revizijsko sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika njegove stroške, upoštevaje navedeni znesek in pa Zakon o sodnih taksah ter odvetniško tarifo, na 56.100 SIT. Revizijske stroške v tem znesku mora tožnik povrniti tožencu.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1355/2016
• Sodba II Ips 337/2003
• VSL sodba I Cp 2348/2014