Sodba II Ips 337/2003

Jedro

Pojem računalniškega programa v smislu 111. člena ZASP, zajema programe v vsaki izrazni obliki, vključno s pripravljalnim gradivom za njihovo izdelavo, kakor sodi tudi tožnikovo projektno gradivo. Ob prenosu oziroma preslikavi poslovnega procesa v informacijski proces, je bilo treba najprej pripraviti pripravljalno projektno gradivo, torej analizo poslovnega procesa. Brez tega gradiva prenos v informacijski proces sploh ne bi bil mogoč in je bilo zato že po naravi stvari same nujno potrebno.

Ker so materialne avtorske parvice prešle na toženko, tožnik zaradi zatrjevane nepooblaščene uporabe avtorskega dela ne more zahtevati odškodnine. Če so bile te pravice v primeru nepooblaščene uporabe tretjih oseb res kršene, je škoda nastala tistemu, kateremu so materialne avtorske pravice pripadale, torej toženki in ne tožniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je toženka tožniku dolžna plačati 57.000.000 SIT in mu povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi. Uporaba 111. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95, 9/2001 - ZASP) v njegovem primeru ne pride v poštev, ker je predmet tožbenega zahtevka plačilo za projekt integralnega informacijskega sistema, v katerem je projekt sistemske analize primaren, informacijski sistem pa je šele produkt te analize. Šlo je za preslikavo celotnega poslovnega sistema v informacijski proces, kot je pojasnil tudi na obravnavi. Tožnik v 19-ih alineah predstavlja informacijske dimenzije svojega projekta in s tem utemeljuje svoje stališče, da v njegovem primeru računalniški program ni bil primarne narave. Ker njegov projekt ni nastal na podlagi izpolnjevanja delovnih obveznosti in tudi ne na podlagi sklenjene avtorske pogodbe, ni mogoče uporabiti 112. člena ZASP. Šlo pa je za kršitve avtorske pravice, zato je bil ob zavrnitvi tožbenega zahtevka in zavrnitvi pritožbe 164. člen ZASP nepravilno uporabljen. Tožnik je na obravnavi pojasnil, da gre za krajo njegove intelektualne lastnine, ki je ob toženkinem stečaju ostala pri toženki. Do stečaja se je projekt uporabljal, po stečaju pa tožnik ni imel več dostopa do njega, ve pa, da je prišlo do nepooblaščene uporabe njegovega projekta s strani novih lastnikov. Sama uporaba s strani toženke ni bila neupravičena, le plačala ni tožniku ničesar in prav to je predmet tožbenega zahtevka. Ob tem je treba upoštevati tožnikovo avtorstvo. Zmotne so navedbe v izpodbijani sodbi, da naj bi tožnik spreminjal dejansko podlago tožbe. Ta podlaga je ves čas enaka in vsebuje zahtevek za plačilo uporabe tožnikovega projekta integralnega informacijskega sistema ob hkratnem varstvu avtorske pravice. Da je toženka dejansko uporabljala tožnikov projekt, je bilo nesporno. Tožnik graja tudi razloge izpodbijane sodbe, da ni dokazal, da mu toženka ni ničesar plačala, saj tožnik ne more dokazovati neobstoječega dejstva. Na toženkini strani je bilo torej dokazno breme, da je uporabo plačala.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je bil v stečajnem postopku napoten na pravdo, ker je stečajni upravitelj njegovo prijavljeno terjatev prerekal. Tožbo je nato utemeljeval s trditvami, da sta pravdni stranki v obdobju od 1988 do aprila 1994 poslovno sodelovali, da je tožnik izdelal projekt sistemske analize kot modulov integralnega informacijskega sistema na več področjih, da je strokovno gradivo izročil toženki in nato z njo 18.9.1996 sklenil dogovor, iz katerega izhaja, da je tožnik avtor in lastnik gradiva. Kljub dogovoru pa je prišlo do nepooblaščene uporabe njegovih projektov, zaradi česar zahteva odškodnino, ki jo opredeljuje v vrednosti računalniških programov, ki jih je izdelalo podjetje K.

Taka trditvena podlaga opredeljuje tudi pravno naravo tožbenega zahtevka. Gre za odškodninski zahtevek avtorja zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic. Zato sta obe sodišči morali po ZASP ugotoviti, kaj je predmet avtorske pravice. Pravdni stranki sta sicer sodelovali že pred uveljavitvijo ZASP, vendar pa sta dogovor sklenili po njegovi uveljavitvi, računalniške programe pa je v avtorskopravno varstvo vključil tudi prej veljavni Zakon o avtorski pravici z novelo iz leta 1990. Sodišči sta na podlagi vsebine dogovora z dne 18.9.1996 in tožnikove izpovedi ugotovili, da je tožnikova avtorska pravica varovana po določbah iz drugega oddelka četrtega poglavja ZASP o posebnih določbah o računalniških programih kot avtorskem delu. Že v samem dogovoru sta pravdni stranki strokovno gradivo opredelili kot uvajanje informacijskega sistema v V., tožnik sam pa je ob svojem zaslišanju tudi pojasnil, da je šlo za prenos oziroma preslikavo celotnega poslovnega procesa v informacijski proces. V dogovoru je področje sodelovanja opredeljeno v šestih alineah v 2. členu, ki jih v razlogih svojih sodb povzemata tudi obe sodišči. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da iz tako opredeljene vsebine dogovora izhaja, da gre za računalniški program v smislu 111. člena ZASP, saj ta pojem zajema programe v vsaki izrazni obliki, vključno s pripravljalnim gradivom za njihovo izdelavo, kamor sodi tudi tožnikovo projektno gradivo. Ob prenosu oziroma preslikavi poslovnega procesa v informacijski proces, kot tožnik tudi v reviziji opredeljuje svoje delo, je bilo treba najprej pripraviti pripravljalno projektno gradivo, torej analizo poslovnega procesa. Brez tega gradiva prenos v informacijski proces sploh ne bi bil mogoč in je bilo zato že po naravi stvari same nujno potrebno. Tožnik se v reviziji upira uporabi 111. člena ZASP tako, da skuša povečati pomen pripravljalnega gradiva in ga "osamosvojiti" od prenosa v informacijski sistem, saj poudarja njegovo primarno vlogo tako, da podrobno v 19-ih alineah našteva "informacijske dimenzije projekta". Vendar pa je področje poslovnega sodelovanja pravdnih strank v izogib morebitnim sporom opredeljeno že v dogovoru z dne 18.9.1996, kar sta obe sodišči povzeli tudi v razlogih svojih sodb. S podrobnejšim naštevanjem področij tožnik zato ne more poudariti njihovega pomena, zlasti pa tudi ne razširiti njihovega obsega, ker bi to predstavljalo v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje popolnosti in pravilnosti dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato tudi revizijsko sodišče ocenjuje, da tožnikovo projektno strokovno gradivo sodi v pojem računalniških programov v smislu 111. člena ZASP.

V tožbi zatrjevana nepooblaščena uporaba strokovnega gradiva predstavlja kršitev materialnih avtorskih pravic. Zato sta sodišči ugotavljali, komu so te pravice pripadale. Upoštevali sta domnevo iz 112. člena ZASP o izključnem in neomejenem prenosu materialnih avtorskih pravic na računalniških programih od avtorja oziroma delojemalca na naročnika oziroma delodajalca, če ni s pogodbo drugače določeno. Da tožnik izjeme od pravila o prehodu avtorskih materialnih pravic na računalniških programih ni dokazal, sta utemeljili s samo vsebino dogovora, pa tudi s tožnikovim dopisom z dne 27.8.1996 (priloga pod A8 spisa). Ugotovili sta še, da je avtorsko delo nastajalo v začetku na podlagi pogodbe o delu, kasneje pa na podlagi pogodbe o redni zaposlitvi za tretjinski delovni čas. To ugotovitev tožnik v reviziji izpodbija in vztraja pri svoji izpovedi o zanikanju te podlage za opravljeno delo, ker se upira uporabi 112. člena ZASP. Kaj naj bi bila podlaga, da je to delo več let opravljal, ne pove niti v reviziji in tega tudi ni pojasnil v svoji izpovedi. Čeprav tožnikovo revizijsko upiranje razlogom, na podlagi česa je opravljal to delo, predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanske ugotovitve, revizijsko sodišče vseeno poudarja, da ta dejanska ugotovitev jasno izhaja prav iz 1. člena dogovora z dne 18.9.1996, na ta dogovor pa se sicer sklicuje tudi tožnik. Zato sta sodišči utemeljeno in pravilno uporabili materialnopravno določbo 112. člena ZASP.

Ker so materialne avtorske pravice prešle na toženko, tožnik zaradi zatrjevane nepooblaščene uporabe avtorskega dela ne more zahtevati odškodnine. Če so bile te pravice v primeru nepooblaščene uporabe tretjih oseb res kršene, je škoda nastala tistemu, kateremu so materialne avtorske pravice pripadale, torej toženki in ne tožniku. Zato tudi po 164. členu ZASP lahko (poleg varstva avtorskih pravic po tem zakonu) zahteva povrnitev škode tisti, čigar pravice iz tega zakona so bile kršene. Ker to ni bil tožnik, sta sodišči ob zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka in zavrnitvi pritožbe pravilno uporabili navedeno zakonsko določbo.

Tožnik v reviziji še zatrjuje, da je bilo ves čas postopka dejanska podlaga njegovega tožbenega zahtevka plačilo uporabe projekta (in ne plačilo odškodnine). V zvezi s tem graja razloge pritožbenega sodišča na koncu sodbe, da je ob svoji izpovedi spremenil dejansko podlago in da ni dokazal neplačila. Revizijsko sodišče je že povzelo dejansko podlago tožbe in poudarilo, da gre za odškodninski zahtevek zaradi kršitve materialne avtorske pravice. Drugačne revizijske trditve so zmotne. Tako podlago tožbe je povzelo tudi pritožbeno sodišče, vendar pa je dodalo, da je tožnik s svojo izpovedjo, da mu toženka za izdelani projekt ni plačala ničesar, spremenil tožbo. S tako opredelitvijo tožnikove izpovedi se revizijsko sodišče ne strinja. Izpoved stranke je le dokazno sredstvo, zato samo s podajanjem izpovedi ni mogoče spremeniti tožbe. Tožba se spremeni z ustreznim procesnim ravnanjem, takega ravnanja pa v tej zadevi ni bilo. Zato niso pravno pomembni razlogi obeh sodišč o pomanjkljivih trditvah in neponujenih dokazih za utemeljevanje druge dejanske podlage tožbe. Kljub temu revizijsko sodišče dodaja, da tožnik v tej pravdni zadevi ne bi mogel uspeti s spremembo tožbe, kot tudi ne bi mogel uspeti s posebno oziroma samostojno vloženo tožbo za plačilo opravljenega dela, saj je v stečajnem postopku prijavil odškodninsko terjatev, to terjatev je stečajni upravitelj prerekal, zaradi česar je bil tožnik napoten na pravdo in samo tako terjatev je lahko v pravdi tudi uveljavljal.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 153/2003
• Sodba II Ips 125/2003
• Sodba II Ips 133/2004