<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba II Ips 299/2003

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2003:II.IPS.299.2003
Evidenčna številka:VS07483
Datum odločbe:04.12.2003
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 601/2002
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:avtorska pogodba - izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve - povrnitev gmotne škode - vzročna zveza - predmet pogodbe - nemogoč predmet - ničnost - delna ničnost - posledice ničnosti - višina odškodnine - deljena odgovornost

Jedro

Tožena stranka se mnogih pogodbenih določb ni držala, zato ji je sodišče naložilo odgovornost za škodo, ki je nastala zaradi tega, ker ni pravočasno izdala druge in tretje kasete in zlasti, ker ni ažurno spremljala povpraševanja na tržišču. Sodišči sta upoštevali tudi razlago izvedenke, da tožena stranka ni poskrbela za objavo celostne barvne fotografije tožnika v slovenskih revijah. Vse to je bilo upoštevano pri odločitvi, da mora tožena stranka tožniku povrniti škodo, ki jo je utrpel zaradi tega, ker se kasete niso prodajale v predvidenem številu izvodov, kar znaša po izračunu izvedenke 214.986,67 tolarjev. Toda, ker je precej svojih obveznosti izpolnila in je za manjši uspeh pri prodaji kaset deloma odgovoren tudi tožnik, ki ni uspel izdelati dovolj komercialno zanimivih popevk na drugi in tretji kaseti, je sodišče pravilno uporabilo pooblastilo do prostega preudarka in tožniku prisodilo polovico nastale škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 107.493,33 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 12.10.1990 do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo. Ker je štelo, da sta obe pravdni stranki enako odgovorni za to, da ni bilo prodano predvideno število izvodov druge in tretje kasete, je tožniku prisodilo polovico od izgubljenega honorarja v skupnem znesku 214.986,67 tolarjev, to je 107.493,33 tolarjev z zamudnimi obrestmi od dneva izteka pogodbe. Preostalo polovico tožbenega zahtevka zaradi neprodanih kaset in ves tožbeni zahtevek zaradi izgubljenega zaslužka, ker tožnik v letih 1988 in 1989 ni imel koncertov, je zavrnilo. Po tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb procesnega zakona in zmotne uporabe materialnega prava ter sporno uporabo dokaznega materiala. Sodišču druge stopnje očita, da se ni poglabljalo v podrobnosti, temveč se je samo strinjalo s prvo sodbo. Po njegovem je izvedenka ugotovila, da je tožena stranka kršila prav vsa določila pogodbe in da tožniku ni dokazana nobena kršitev. Trdi, da tožena stranka ni uresničila naslednjih obveznosti: (1) tožniku dobaviti reklamne plakate; (2) da ni dokazala, da je reklamirala tožnikovo delo v pogodbeno dogovorjeni količini; (3) da ni poskrbela za objavo celostranskih fotografij v slovenskih revijah; (4) da ni poskrbela za tožnikove nastope na večjih zabavno glasbenih prireditvah in da ni zagotovila dvakrat letno nastopov v rednih televizijskih oddajah; (5) da kaset ni pravočasno razmnožila v predvidenem številu izvodov in ni ažurno spremljala potreb tržišča; in (6) da ni preskrbela plakatov, zaradi česar tožnik ni mogel opraviti koncertov. Dodaja, da tožnik ni mogel zmanjševati škode, ki jo je povzročila tožena stranka, ker ni imel sredstev za preživljanje družine in sebe. Zato se ne more strinjati s tem, da mu je sodišče prisodilo le šestino vtoževanega zneska, in predlaga, naj Vrhovno sodišče odloči, da mu mora tožena stranka plačati ves vtoževani znesek 641.798,50 tolarjev z zahtevanimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko pravdna stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni odločbi drugostopenjskega sodišča, je omejeno in je dovoljeno samo v tistih primerih, ki jih ZPP posebej določa. Ker ZPP v tretjem odstavku 370. člena določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče izhaja iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje.

V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava je sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, da tožnik uveljavlja premoženjsko škodo na podlagi splošnih določb o odškodninskih obveznosti in neizpolnitve pogodbe po 262. do 269. členu Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Ker mora tožnik dokazati poleg nedopustne kršitve pogodbe s strani tožene stranke tudi nastalo škodo in vzročno zvezo med kršitvijo pogodbe in škodo, sama kršitev pogodbe ne zadošča, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pa tudi revizijske navedbe v zvezi s kršitvami pogodbenih obveznosti pravdnih strank niso povsem resnične. Tožnik namreč ni dokazal vseh kršitev tožene stranke, ki jih navaja v reviziji. Sodišče prve stopnje je v 2. točki na 6. strani izpodbijane sodbe natančno zapisalo, da tožena stranka ni kršila pogodbe zaradi neustreznega reklamiranja na radiu in televiziji; v 5. točki na 7. strani utemeljitve sodbe pa je navedlo natančne datume, ko je tožnik nastopil v rednih televizijskih oddajah. Res pa je, da se tožena stranka mnogih pogodbenih določb ni držala, zato ji je sodišče naložilo odgovornost za škodo, ki je nastala zaradi tega, ker ni pravočasno izdala druge in tretje kasete in zlasti, ker ni ažurno spremljala povpraševanja na tržišču. Sodišči sta upoštevali tudi razlago izvedenke, da tožena stranka ni poskrbela za objavo celostne barvne fotografije tožnika v slovenskih revijah. Vse to je bilo upoštevano pri odločitvi, da mora tožena stranka tožniku povrniti škodo, ki jo je utrpel zaradi tega, ker se kasete niso prodajale v predvidenem številu izvodov, kar znaša po izračunu izvedenke 214.986,67 tolarjev. Toda, ker je precej svojih obveznosti izpolnila in je za manjši uspeh pri prodaji kaset deloma odgovoren tudi tožnik, ki ni uspel izdelati dovolj komercialno zanimivih popevk na drugi in tretji kaseti, je sodišče pravilno uporabilo pooblastilo do prostega preudarka in tožniku prisodilo polovico nastale škode.

Drugače kot želi tožnik, sta sodišči prve in druge stopnje ugotavljali dolžnost tožene stranke, ki naj bi tožniku zagotovila tri vsakoletne nastope na večjih zabavno-glasbenih prireditvah oziroma festivalih, saj take obveznosti ni mogoče izpolniti. Zato po 46. in 47. členu ZOR take obveznosti tožene stranke ni mogoče upoštevati in je po 105. členu ZOR šteti, kot da tega pogodbenega določila ni.

V zvezi s kršitvijo tožene stranke pri izdaji reklamnih plakatov v času izdaje druge kasete sodišči nista upoštevali izgovorov tožene stranke, češ da tožnik ni pravočasno izročil kvalitetnih posnetkov, ob izdaji tretje kasete pa sta ugotovili, da so bili tožniku plakati in razglednice izročeni, zato revizijske trditve niso dovolj natančne in tudi ne povsem resnične. Toda sodišči sta ugotovili, da zaradi kršitve pogodbe v zvezi z reklamnim materialom pri izdaji druge kasete tožniku ni bilo onemogočeno koncertiranje, da torej dejstvo, da pri izdaji druge kasete niso bili izdelani reklamni plakati, ni v neposredni vzročni zvezi z vtoževano škodo, ki naj bi nastala zaradi izgubljenega dobička, ker tožnik ni izvajal koncertov. Navsezadnje se je tožena stranka obvezala, da bo poskušala vplivati na dobro prodajo kaset, ne pa za izvedbo tožnikovih koncertov. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da se je tožnik sam odločil, da v dveh letih ne bo izvedel nobenega koncerta, kar se je izkazalo tudi po izidu tretje kasete, ko je prejel plakate in razglednice, pa ravno tako ni izvedel nobenega koncerta.

Glede na vse navedeno se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Tudi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka nista storili. Tožeča stranka v zvezi s postopkovnimi kršitvami navaja samo očitek sodišču druge stopnje, češ da se je enostavno strinjalo s prvo sodbo in se ni poglobilo v podrobnosti. Toda sodišče druge stopnje je presodilo obširno pojasnjene ugotovitve prvega sodišča in ni dolžno ponavljati vsega. Po 360. členu ZPP mora presoditi tiste navedbe, ki so odločilnega pomena, in to je sodišče druge stopnje storilo.

Ker torej revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije po 378. členu ZPP zavrnilo.


Zveza:

ZOR člen 46, 47, 105, 262.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy04NTk1