Sklep II Ips 185/2003

Jedro

Redno šolanje v smislu 123. člena ZZZDR je pravni standard, torej nedoločen pravni pojem, ki ga je treba napolniti po kriterijih in merilih sodne prakse. Ta je že sprejela stališče, da pravnega standarda o rednem šolanju ni mogoče razlagati dobesedno in ga enačiti samo s formalnim statusom študenta ali dijaka. Redno šolanje predstavlja predvsem redno izpolnjevanje šolskih ali študijskih obveznosti. Pomembno je, da gre za tako izobraževanje, ki pripelje do javno priznane izobrazbe. Namen rednega šolanja je pridobitev izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanja.

Upoštevaje gornje kriterije je treba ugotoviti, da ni sprejemljivo načelno stališče sodišča druge stopnje, da načina izobraževanja s statusom udeleženca v izobraževanju odraslih ni mogoče šteti za redno šolanje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 163/95 z dne 11.9.1995 je bila v pravdi zaradi razveze zakonske zveze takrat mladoletni tožnici dosojena preživnina v breme toženca v višini 25.000 SIT. V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje zvišalo preživnino tožnici od 1.1.1999 do 31.3.1999 od zneska 31.481 SIT na 50.000 SIT, od 1.4.1999 do 28.2.2000 od zneska 32.803 SIT na 52.100 SIT in od 1.3.2000 do 30.6.2000 od zneska 35.132 SIT na 55.799 SIT. Zvišanje preživnine je bilo potrebno zaradi bistveno povečanih stroškov preživljanja tožnice. S 1.7.2000 pa je sodišče preživnino ukinilo, ker se tožnica ni redno šolala, saj je pri vpisu v četrti letnik gimnazije zamujala več kot eno leto in tako ni redno izpolnjevala šolskih obveznosti.

Pritožbo tožeče stranke v zvezi z ukinitvijo preživnine je sodišče druge stopnje zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in spremenilo odločitev o zvišanju preživnine tako, da je tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine v celoti zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo, da tožničino izobraževanje na CDI Univerzum ne predstavlja rednega šolanja in je zato toženčeva preživninska obveznost s tožničino polnoletnostjo ugasnila, tako da je toženčevo nasprotovanje zvišanju preživnine utemeljeno.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da se je revidentka v času vložitve tožbe in nasprotne tožbe šolala po Zakonu o izobraževanju odraslih na CDI Univerzum Ljubljana. Nesporno je, da je opravljala šolske obveznosti po rednem gimnazijskem programu, ki je v celoti izenačen s programom rednega šolanja na gimnaziji. Odločilna je okoliščina, ali se je revidentka v času vložitve tožbe oziroma v šolskem letu 1999/2000 redno šolala, kot to določa 123. člen ZZZDR. Razlaga pravnega standarda rednega šolanja, kot ga tolmačita sodišči prve in druge stopnje, je napačna. Ne drži stališče sodišča druge stopnje, da ZZZDR razlikuje redno oziroma izredno šolanje od šolanja po Zakonu o izobraževanju odraslih. ZZZDR zasleduje namen, da obstoji obveznost staršev pri preživljanju otroka tudi po njegovi polnoletnosti v primeru, ko je namen šolanja pridobiti šolsko izobrazbo, ki zagotovi lastno preživljanje in osamosvojitev. Pri tem je ključno vprašanje, ali otrok po doseženi polnoletnosti redno izpolnjuje šolske obveznosti, ne pa, po kakšnem programu se šola. Po ZZZDR se preživninska obveznost staršev po otrokovi polnoletnosti nadaljuje v primeru nadaljnjega šolanja otroka. Revidentka je rojena 1.12.1979 in je 18 let starosti dopolnila 1.12.1997. Na CDI Univerzum se je vpisala v tem letu, ko še ni izpolnila 18 let starosti. Od takrat dalje je revidentka redno obiskovala gimnazijo in jo uspešno zaključila v letu 2001, ko se je vpisala na študij prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Toženec se zato ne more sklicevati na začasno prenehanje opravljanja šolskih obveznosti pred letom 1997, ko revidentka še ni bila polnoletna in zahtevati ukinitev preživnine od leta 2000 dalje. Temu nasprotujejo tudi moralni razlogi, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da je bilo prenehanje revidentkinega šolanja na srednji šoli v Sežani pogojeno s travmatično razvezo njenih staršev, torej iz opravičljivih razlogov. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče napačno presodilo tudi dejansko stanje glede relevantnih okoliščin, ki se nanašajo na zahtevek za zvišanje preživnine, saj je štelo, da šolanje po Zakonu o izobraževanju odraslih ne opravičuje toženčevo obveznost pri zagotavljanju povečanih potreb, ki so s tem v zvezi in je štelo, da revidentkine življenjske potrebe v tem obdobju niso bile povečane. Tožeča stranka zato predlaga razveljavitev drugostopenjske sodbe in delno sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija je utemeljena.

Po prvem odstavku 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 15/76, 1/89 in 64/2001) so starši dolžni preživljati svoje otroke tudi po doseženi polnoletnosti, če se redno šolajo. V tožničinem primeru je mogoče odločiti tako o zahtevku za zvišanje preživnine, kot tudi o zahtevku za ukinitev preživnine (peti odstavek 132. člena ZZZDR) po odgovoru na temeljno vprašanje, ali se je tožnica v času od njene polnoletnosti dalje redno šolala ali ne.

Gornje stališče je zavzelo tudi pritožbeno sodišče in v skladu s svojo oceno delno spremenilo prvostopenjsko sodbo, delno pa jo je potrdilo. Ocenilo je, da je tožnica po prvem letniku gimnazije šolanje opustila za leto in pol in se v začetku leta 1997 začela izobraževati na CDI Univerzum, ki izvaja izobraževalne programe za odrasle. Tožnica se je izobraževala po programu gimnazijskega izobraževanja, ki je urejeno v Zakonu o izobraževanju odraslih (ZIO, Ur. l. RS, št. 12/96). Osebe, ki se izobražujejo po tem zakonu, ne morejo imeti statusa dijaka, študenta ali učenca. Ne gre za redni program šolanja. Tožničinega načina izobraževanja ni mogoče šteti kot redno šolanje.

Takemu stališču sodišča druge stopnje ni mogoče pritrditi. Redno šolanje v smislu 123. člena ZZZDR je pravni standard, torej nedoločen pravni pojem, ki ga je treba napolniti po kriterijih in merilih sodne prakse. Ta je že sprejela stališče, da pravnega standarda o rednem šolanju ni mogoče razlagati dobesedno in ga enačiti samo s formalnim statusom študenta ali dijaka. Redno šolanje predstavlja predvsem redno izpolnjevanje šolskih ali študijskih obveznosti. Pomembno je, da gre za tako izobraževanje, ki pripelje do javno priznane izobrazbe. Namen rednega šolanja je pridobitev izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanja.

Upoštevaje gornje kriterije je treba ugotoviti, da ni sprejemljivo načelno stališče sodišča druge stopnje, da načina izobraževanja s statusom udeleženca v izobraževanju odraslih ni mogoče šteti za redno šolanje. ZIO v 5. členu res podeljuje udeležencem izobraževanja poseben status, ki traja do uspešnega končanja izobraževanja ali do izpisa. Vendar pa ta status sam po sebi ni odločilen pri presoji, ali gre za redno šolanje. Pomembni so izobraževalni programi, ki se tudi pri izobraževanju odraslih po obsegu in vsebini določijo za posamezno vrsto izobraževanja (na primer srednje splošno izobraževanje) v skladu z zakoni, ki urejajo ta področja (1., 6., 7. in 10. člen ZIO). Za tožnico je ugotovljeno, da se je izobraževala po gimnazijskem programu, torej takem, ki je določen v skladu z določbami Zakona o gimnazijah (ZGim, Ur. l. RS, št. 12/96). V skladu z 8. in 9. členom ZIO je dokazovala znanje z izpiti in z opravo mature pri Državnem izpitnem centru pridobila javno veljavno izobrazbo. S tem je bil dosežen namen izobraževanja, torej usposobitev za samostojno življenje in delo, za ekonomsko osamosvojitev. Doseči ta namen pa je bistvo obveznosti staršev do svojih otrok po 102. členu ZZZDR in po 54. členu Ustave RS. Končno je treba tudi izobraževanje odraslih presojati z vidika rednega izpolnjevanja šolskih oziroma študijskih obveznosti, na kar ves čas pravilno opozarja tožeča stranka. Pomembno je, ali je tožnica svoje izobraževanje pri CDI Univerzum izpolnjevala tekoče, smiselno tako, kot velja za gimnazijo. Po ZGim mora dijak napredovati vsako leto, 20. člen ZGIM pa dovoljuje enkratno ponavljanje letnika, zaradi opravičenih razlogov pa tudi večkratno. Tožnica zatrjuje, da je šolanje opravila redno in se nato vpisala na študij prava.

Navedena stališča in ugotovitve utemeljujejo zaključek o nebistvenosti formalnega statusa udeleženca v izobraževanju in neodločilnosti vrste izobraževalne organizacije, ki izobraževanje opravlja. Tudi izobraževanje odraslih lahko pomeni redno šolanje v smislu 132. člena ZZZDR. Nasprotno tolmačenje drugostopenjskega sodišča je preozko in pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

Zaradi takega kategoričnega stališča je sodišče druge stopnje dejansko z drugimi razlogi potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. To je presodilo, da se tožnica ni redno šolala, ker ni redno izpolnjevala šolskih obveznosti, saj je z gimnazijskim šolanjem pričela v šolskem letu 1994/95 in bi ga morala končati v šolskem letu 1997/98, a je na koncu zamujala več kot eno leto. Tu pa je izhodišče napačno, saj obstoji ugotovitev, da je tožnica vpisala šolanje pri CDI Univerzum v drugi letnik gimnazijskega programa februarja 1997. Takrat pa je bila še mladoletna in bi bilo za ugotovitev rednega šolanja po polnoletnosti relevantno, ali je tožničino redno izpolnjevanje šolske obveznosti potekalo od vpisa v to šolanje dalje. O navedenem drugostopenjsko sodišče ni zavzelo svojega stališča ter tako zaradi zmotnega pravnega izhodišča ni odgovorilo na vse pritožbene trditve tožeče stranke, kakor se seveda tudi ni ukvarjalo z vsemi toženčevimi ugovori glede obstoja njegove preživninske obveznosti, predvsem ne glede njene višine. Zato je moralo revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP tožničini reviziji ugoditi in sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje. Po navedenih kriterijih bo znova presoditi, ali se je tožnica po polnoletnosti redno šolala in ali je z rednim šolanjem morda kasneje prenehala, saj je od teh zaključkov odvisno, ali je toženčeva preživninska obveznost ugasnila in zato ni dovoljeno zvišanje preživnine oziroma je utemeljena njena ukinitev.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep IV Cp 3443/2009
• Sodba II Ips 487/95
• Sodba II Ips 750/95