Sodba II Ips 615/2001

Jedro

ZGD ureja spregled pravne osebnosti v 6. členu. Namen tega določila je, da pod določenimi pogoji odgovarjajo za obveznosti družbe tudi njeni družbeniki. Odgovornost družbenikov je lahko le solidarna, splošna predpostavka za takšno odgovornost pa je zloraba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Toženca sta ustanovitelja družbe G., d.o.o., ki je nesolventna že dalj časa. Ker naj bi toženca navedeno podjetje zlorabila za oškodovanje svojega upnika-tožnice, je ta na podlagi določila 6.

člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) zahtevala s tožbo, da se toženca obsodi na plačilo dolga, ki ga ima G. d.o.o. do tožnice. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da tožbeni zahtevek ni bil utemeljen v ugotovljenem dejanskem stanju. Tudi sodišče druge stopnje je ocenilo, da je zahtevek tožnice neutemeljen ter je zato njeno pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka je tožnica vložila revizijo in predlagala, da se izpodbijana sodba razveljavi. Po revizijskih izvajanjih sta toženca zmanjšala premoženje družbe v svojo korist oziroma korist svoje nove družbe. Tega primera po četrti alineji prvega odstavka 6. člena ZGD sodišči nista presodili in sta zato zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enaka kršitev je podana v postopku na drugi stopnji, ker drugostopenjska sodba nima razlogov za zaključek, da ni bilo prelivanja sredstev v korist tožencev ali njune nove družbe. Taka odločitev je v nasprotju z dejstvom, da na račun G. d.o.o. ni prišla kupnina od prodane opreme v znesku 2,521.078,35 SIT. O teh pritožbenih navedbah (iz točke 7) se pritožbeno sodišče sploh ni opredelilo. Prvo izvedensko mnenje je bilo pomanjkljivo ter je zato tožnica predlagala novega izvedenca. Ker je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog pavšalno zavrnilo, pritožbeno sodišče pa se o tem ni opredelilo, obeh sodb nižjih sodišč ni mogoče preizkusiti. Tožnica v postopku izvedenstva ni mogla sodelovati ter ni bila zaslišana kot protispisno ugotavlja pritožbeno sodišče. Sodišče je naložilo izvedenki le, da ugotovi vzroke nesolventnosti družbe G. d.o.o., kar ni pomembno za spor. Izvedensko mnenje ne ugotavlja vseh primerov možnega prelivanja sredstev, sodišče prve stopnje pa prav tako ni obravnavalo vseh primerov spregleda pravne osebnosti po 6. členu ZGD.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencema, ki nanjo nista odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

1. Revizija vsebuje vrsto navedb, s katerimi poskuša utemeljiti očitke o procesnih in materialnopravnih kršitvah, zagrešenih v postopkih na nižjih stopnjah sojenja. Za presojo očitkov take vrste je pomembna poleg tega, kaj zakon (procesni ali materialnopravni) določa tudi vsebina procesnih dejanj strank (predvsem tožbe).

Navedeno je pomembno predvsem zato, ker sedaj veljavni ZPP (iz leta 1999) v večji meri kot ZPP 1977 poudarja pomen razpravnega načela (ki ga uzakonja 7. člen ZPP). Posledice pravil tega načela so, da je stranka dolžna priskrbeti trditveno (dejstveno) in dokazno podlago (gradivo). Stranka je zato dolžna navesti dejstva, na katera opira zahtevek. Sodišče zato ne sme vzeti za podlago sodbe dejstev, ki jih stranka ni navedla. Pri uveljavljanju dejstev in dokazov pa so stranke tudi omejene, ker morajo po določilu 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze in se izjaviti o navedbah in dokazih nasprotne stranke (na poznejših narokih sme namreč stranka predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku). Vsebinsko enake omejitve veljajo tudi za pritožbeni postopek (337. člen ZPP).

2. Presoja o tem ali so nekatere procesne kršitve res podane, je povezana s procesnimi dejanji strank. Predvsem očitek o tem, ali je sodišče izčrpalo trditveno in dokazno podlago tožbe. Zato je pomembna vsebina le-te (in se jo povzema, ker sicer ni mogoče odgovoriti na določene revizijske očitke). Iz tožbe tako izhaja, da je tožnica v točkah I-III opisala pogodbena razmerja z G. d.o.o., katere direktorica je prva toženka in kako je tožnica finančno pomagala G. d.o.o., v točki IV navaja tožba, da je G. neprekinjeno v blokadi že 485 dni, da izhaja iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Novem mestu, da sta toženca ustanovila podjetje V. T., ki posluje brez težav ter zaključi, da sta toženca v smislu 6. člena ZGD zlorabila podjetje G. d.o.o. za oškodovanje svojega upnika - tožnice, ki zato proti obema vlaga tožbo v skladu z institutom spregleda pravne osebnosti.

3. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednje dejansko stanje:

- G. d.o.o. (naprej podjetje) je že v letu 1994 postalo nesolventno, kar se je odražalo v najemanju dolgoročnih in kratkoročnih kreditov - v letu 1995 se je stanje še poslabšalo, ker je tožnica kot največji naročnik podjetja prenesla izvedbo gradbenih del iz podjetja na drugega izvajalca

- toženca sta leta 1996 ustanovila V. T. (naprej novo podjetje) z namenom, da bi težave premostila, a je že v letu 1997 in 1998 to novo podjetje poslovalo z izgubo

- vzrok za nesolventnost podjetja je v prevelikih ustvarjenih stroških glede na prilive, v slabem vodenju evidenc, slabem spremljanju poslovanja in nadzora, tudi zamud s plačili in podobno - med podjetjem in novim podjetjem ni prihajalo do preliva sredstev. Nasprotno, na novo podjetje je bilo prenešenih nekaj obveznosti G. d.o.o.

- toženca sta imela zgrajeno hišo že v času poslovanja G. d.o.o, premoženja si nista povečala in sta hišo celo obremenila za kredite G. d.o.o.. Novo podjetje je celo prevzelo nekatere dolgove G. d.o.o. in jih poplačalo.

Na podlagi navedenih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da tožničin zahtevek nima podlage v nobenem določilu 6. člena ZGD, ker toženca nista prelivala sredstva G. d.o.o. v korist novega podjetja ali v svojo korist. Sodišče druge stopnje je po ugotovitvi, da tožnica ni natančno opredelila, na kateri primer iz prvega odstavka 6. člena ZGD opira spregled pravne osebnosti, presodilo, da ni podan noben primer, saj toženca nista zlorabila družbe v smislu prve ali druge alineje prvega odstavka 6. člena ZGD, toženca tudi nista v nasprotju z zakonom ravnala s premoženjem podjetja kot s svojim lastnim premoženjem, niti nista v svojo korist ali v korist kakšne druge osebe zmanjšala premoženja družbe.

4. Po revizijskih izvajanjih sodišči nižjih stopenj nista presojali spora na podlagi četrte alineje prvega odstavka 6. člena ZGD, zaradi česar da sta zagrešili tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem poudarja, da je ugotovitev sodišča druge stopnje, da ni bilo prelivanja sredstev v korist tožencev ali v korist družbe V. T. v nasprotju z izvedenimi dokazi, iz katerih izhaja, da kupnina za prodano opremo v višini 2,521.078,35 SIT ni prišla na račun G. d.o.o. in da se o teh pritožbenih navedbah (pod točko 7) pritožbeno sodišče ni opredelilo.

Po presoji revizijskega sodišča v reviziji zahtevane kršitve niso podane. Uveljavljane procesne kršitve (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) se nanašajo na pomanjkljivosti, ki zadevajo sestavo sodbe, v tem primeru njeno obrazložitev. Po določilu četrtega odstavka 324. člena ZPP mora sodišče navesti v obrazložitvi sodbe zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katere se zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Pod točko 2 je že povzeta vsebina tožbe, ki ne vsebuje ničesar o sporni prodaji (torej ne trditev in ne dokazov). Ta ugotovitev načelno izključuje možnost zatrjevane procesne kršitve. Ne glede na to izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (na četrti strani), da je to sodišče ocenjevalo navedeno dejstvo in presodilo, da ni prišlo do prelivanja sredstev med G. d.o.o. in novim podjetjem ter da je nasprotno novo podjetje poravnalo del obveznosti podjetja G. d.o.o.. Enake razloge vsebuje tudi sodba sodišča druge stopnje (na tretji in četrti strani).

Po revizijskih izvajanjih naj bi bile zagrešene procesne kršitve tudi v zvezi s postopkom z izvedencem. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožba ali poznejše tožničine vloge niso vsebovale nobenih predlogov v zvezi z nalogo izvedenca. Sodišče prve stopnje je zato s sklepom samo odredilo nalogo izvedencu in to na splošni, kakršne so bile tudi tožbene trditve. V predlogu za postavitev novega izvedenca tožnica ni navedla, o čem naj bi novi izvedenec podal mnenje. Po sedaj veljavnem ZPP stranka ne more kadarkoli navajati dejstev ali predlagati dokazov (286. člen ZPP). Če stranka ne izkaže, da navedenega ni mogla uveljavljati brez svoje krivde, ne more tega uveljavljati niti v pritožbi (337. člen ZPP). Ker morejo biti obravnavane kršitve le kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, so procesno upoštevne samo, če bi kršitve lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnica nobene od navedenih predpostavk ni izkazala, zato zadevne procesne kršitve neutemeljeno uveljavlja v reviziji.

Tožnica v postopku res ni bila zaslišana, kot zatrjuje v reviziji, ter je drugačna navedba sodišča druge stopnje (če ni bilo mišljeno strankino zaslišanje le v zvezi "oprave izvedenstva") v razlogih njegove sodbe napačna. Toda navedena ugotovitev ni pravno relevantna, ker tožnica svojega zaslišanja kot stranke ni predlagala (napačna ugotovitev pritožbenega sodišča pa na odločitev tudi ni mogla vplivati). Svoje trditve, da ni mogla sodelovati v postopku izvedenstva, tožnica v reviziji ni konkretizirala in predvsem ni

pojasnila, kako bi lahko to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato revizijsko sodišče tudi v tej smeri ni ugotovilo postopkovnih kršitev.

5. Materialnopravna presoja spora: ZGD ureja spregled pravne osebnosti v 6. členu. Namen tega določila je, da pod določenimi pogoji odgovarjajo za obveznosti družbe tudi njeni družbeniki.

Odgovornost družbenikov je lahko le solidarna, splošna predpostavka za takšno odgovornost pa je zloraba. Po določilu 6. člena ZGD odgovarjajo družbeniki v naslednjih primerih:

- če so družbo kot pravno osebo zlorabili zato, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan ali

- če so pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih upnikov, ali

- če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem, ali

- če so v svojo korist ali korist kake druge osebe zmanjšali premoženje družbe, in so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam.

Predmet revizijskega izpodbijanja je pravnomočna sodba sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje (zaokroženo prvostopenjsko materialnopravno oceno spora) presodilo na podlagi vseh določb 6. člena ZGD (pri čemer je utemeljeno pripomnilo, da tožnica ni natančno opredelila, na kateri možen primer opira ztahtevek in da za vse ni bilo dejstvene oziroma trditvene podlage). Zaradi jasnosti je k tej ugotovitvi dodati, da se tu ne misli na obveznost stranke, da bi morala navesti pravno podlago (ker po tretjem odstavku 180. člena ZPP nima te dolžnosti), ampak bi morala navesti ustrezno trditveno podlago, ki bi omogočala subsumiranje primera pod določeno pravno podlago.

Tudi po oceni revizijskega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljuje postavljenega zahtevka na nobeni od pravnih podlag 6.

člena ZGD. Na prvi alineji temelječa obveznost tožencev ne more biti podana, ker ni bilo ugotovljeno, da bi toženca zlorabila družbo zato, da bi dosegla cilj, ki je zanju kot posameznika prepovedan. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi toženca zlorabila svojo družbo za oškodovanje svojih upnikov, pri čemer pritožbeno sodišče pravilno poudarja, da je tožnica upnica družbe in ne tožencev in da zato na tej pravni podlagi ne more temeljiti njen zahtevek. Obveznost družbenikov po določilu tretje alineje prvega odstavka 6. člena ZGD je podana, kadar družbeniki s premoženjem družbe ravnajo v nasprotju z zakonom.

Družbeniki morajo tako ravnati s premoženjem le v skladu z zakonom, v njegovih mejah in ne tako kot s svojim lastnim premoženjem. Ob pavšalnem revizijskem zatrjevanju, da sodišči po tej alineji nista razreševali spora, revizija ne pove, katerih dejstev (ugotovitev) nista upoštevali. Revizijsko sodšče pri tem ugotavlja, da zadevne dejstvene podlage tožba sploh ne vsebuje.

Sodišči nižjih stopenj nista ugotovili, da bi toženca v svojo korist ali v korist kake druge osebe (npr. svojega novega podjetja)

zmanjšala premoženje družbe G. d.o.o.. Nasprotno sta ugotovili, da je novo ustanovljeno podjetje prevzelo nekaj obveznosti podjetja G.

d.o.o.. Dejstvo prodaje opreme (v vrednosti 2,521.078,35 SIT) je bilo znano že med postopkom na prvi stopnji (ki do konca prvostopenjskega postopka ni bilo uveljavljano). Tožnica ga je prvič omenila šele v pritožbi (brez izkazanih predpostavk iz 337. člena ZPP), sodišči nižjih stopenj pa sta očitno vse te okolnosti (prevzem dolgov podjetja G. d.o.o. na eni strani in vrednost opreme na drugi strani) upoštevali kot podlago zaključka, da toženca nista zmanjšala premoženja družbe G. d.o.o., pri čemer je sodišče druge stopnje še presodilo, da niso bile ugotovljene subjektivne predpostavke za odgovornost tožencev na podlagi obravnavane četrte alineje 6. člena ZGD.

Revizijsko sodišče je v skladu z razlogi, ki jih je navedlo, presodilo, da niso bile zagrešene procesne ali materialnopravne kršitve, ki jih je revizija uveljavljala. Tudi uradoma upoštevne zmotne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zato je neutemeljeno revizijo tožnice zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 1469/2014
• VSK sodba I Cpg 254/2006
• VSL sodba I Cp 833/2011