Sodba II Ips 1165/2008

Jedro

Zaradi vloge, ki jo imajo v družbi, so državni organi podvrženi strogi presoji svojega delovanja in so zato dolžni trpeti višjo stopnjo kritike in ostra, neprizanesljiva, včasih pretirana mnenja, izražena v neredko polemičnih razpravah v javnosti. Objava odgovora bo v takih primerih mogoča, kadar bo šlo za informacijo o kakšni javni zadevi (ali odgovor nanjo), ki je za javnost tolikšnega pomena, da njen interes po objektivni in vsestranski predstavitvi vsebine, pretehta nad svobodo izražanja oziroma upravičuje poseg države vanjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 189,9 €.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora v oddaji ... objaviti odgovor na prispevek v zvezi z dogodkom pred diskoteko A. z dne 23. 12. 2005, ki je bil v tej oddaji objavljen dne 19. 12. 2007. Presodilo je, da je zahtevano objavo odgovora vsekakor mogoče šteti kot dopolnitev v smislu javnega interesa objektivne in vsestranske informiranosti.

2. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V nasprotju s prvostopenjskim sodiščem je menilo, da odgovor tožeče stranke ne služi namenu zagotavljanja javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti kot enega nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah in da bi bilo z dopustitvijo njegove objave pretirano poseženo v ustavno pravico iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (svoboda izražanja). V predmetni zadevi objavo odgovora namreč zahteva država oziroma državni organ, zato je treba vsebino 42. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) razlagati tako, da je odgovor dopustno objaviti le v primerih, ko gre za tako pomembno informacijo o javnih zadevah in/ali tako pomemben odgovor nanjo, da javni interes terja oz. opravičuje poseg v svobodo izražanja. Drugačna razlaga bi odprla vrata reguliranju in vsiljevanju programskih vsebin s strani države v odnosu do medijev.

3. Tožeča stranka je zoper to sodbo vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se zlasti z zaključkom pritožbenega sodišča, da tega, v čem je najti javni interes za objavo odgovora na sporni prispevek, ni navedla. Tako je v vlogi z dne 26. 3. 2008 pod tč. VI. navedla, da je ''primer A.'' javno zelo odmeven dogodek, o katerem se pogosto poroča, zato je objektivna, nepristranska in vsestranska informiranost o njem nedvomno v javnem interesu. Neobjektivno, pristransko poročanje tožene stranke pa da povzroča v javnosti negativno vrednotenje dela policije v zvezi s tem konkretnim dogodkom. Nato je v vlogi z dne 20. 8. 2008 še dodatno obrazložila, da je bila z objavljeno informacijo javnost nepopolno, neresnično in negativno informirana o aktivnostih policije, zato je v javnem interesu, da se objavi tudi odgovor na tako informacijo ter s tem doseže objektivna vsestranska in pravočasna informiranost. Ker se je objavljena informacija nanašala na delo policije, delovanje policije pa posega na področje vseh državljanov, si ti preko takih informacij oblikujejo javno mnenje, ki je pomembno, ko odločajo o javnih zadevah. Meni tudi, da je pravica do odgovora javnopravna pravica in kot taka zagotovljena vsakomur, ne glede na prizadetost njegove pravice ali interesa. Javno nalogo pa opravljajo tudi mediji, ki so pri posredovanju informacij zavezani k resničnosti in skrbnosti, to je k ugotavljanju resničnega dejanskega stanja. Svoboda govora in izražanja namreč ni absolutna in neomejena, kar nenazadnje izhaja že iz preambule Kodeksa novinarjev Slovenije, ki kot prvo vodilo novinarjev določa zagotavljanje pravice javnosti do čim boljše informiranosti. Ta je temelj delovanja sodobnih družb in pogoj za delovanje demokratičnega sistema, zato so novinarji dolžni predstavljati celovito sliko dogodkov in svoje delo opravljati natančno in vestno. Zaključuje, da je bila sporna informacija javnosti posredovana pomanjkljivo in popačeno, da ni bila ne točna ne skrbno preverjena, prav tako pa novinar pred njeno objavo niti ni poskušal pridobiti odziva tistih, ki jih je informacija zadevala. Ker je tožena stranka s tem v javnosti povzročila negativno mnenje o delu policije, pravica do odgovora pa je zagotovljena zaradi uveljavitve načela ''enakega orožja'', ima tožeča stranka zavoljo objektivnega in vsestranskega oblikovanja javnega mnenja pravico seznaniti javnost tudi s svojimi trditvami o dejstvih.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo meni, da tožeča stranka v postopku ni navedla konkretnih dejstev, s katerimi bi izkazovala obstoj potrebnega javnega interesa po objektivni in drugačni informiranosti v zvezi z demokratičnim odločanjem o javnih zadevah. Tega tudi revizijske navedbe o neobjektivnem in pristranskem poročanju, o negativni, nepopolni in neresnični informiranosti javnosti o delu policije itn. ne morejo spremeniti, saj so prepozne in kot take za revizijsko sodišče neupoštevne.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče opredeljuje razmerje med pravico do odgovora na objavljeno informacijo iz 42. člena ZMed na eni strani in svobodo izražanja oziroma svobodo raznih oblik javnega obveščanja (39. člen Ustave RS) kot posebno izrazno obliko slednje na drugi. Pri iskanju ravnovesja med obema izvorno ustavnima pravicama je pritožbeno sodišče ustrezno upoštevalo tudi okoliščino, da je tisti, ki v predmetni zadevi zahteva objavo odgovora, predstavnik javne oblasti, države. To pa je pravzaprav subjekt, pred čigar vplivi naj bi ustavne pravice primarno zagotavljale varstvo posameznikom, ne obratno. Poleg tega je svoboda izražanja ustavna pravica posebnega ranga, ki ima osrednjo vlogo pri zagotavljanju delovanja najpomembnejših mehanizmov sodobnih demokratičnih sistemov. Njeno temeljno poslanstvo je namreč v oblikovanju in zagotavljanju od predstavnikov oblasti nevsiljenih informacij, kar pogojuje sposobnost javnosti za nadziranje vseh vej oblasti in zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti(1).

8. Zaradi vloge, ki jo imajo v družbi, so državni organi pač podvrženi strogi presoji svojega delovanja in so zato dolžni trpeti višjo stopnjo kritike in ostra, neprizanesljiva, včasih pretirana mnenja, izražena v neredko polemičnih razpravah v javnosti(2). Vendar to ne pomeni, da jim pravica do objave odgovora na v zasebnih medijih(3) objavljene informacije v skladu z 42. členom ZMed nikoli ne gre. Nasprotno, to pravico imajo, a je treba dopustnost njene uveljavitve zaradi občutljivosti ustavno varovane materije, s katero si prihaja navzkriž (svoboda izražanja), presojati posebej previdno. Določbo 42. člena ZMed je zato v primeru, ko objavo odgovora zahteva država oziroma predstavnik oblasti, razlagati natanko tako, kot je to storilo pritožbeno sodišče. Objava odgovora bo v takem primeru mogoča, kadar bo šlo za informacijo o kakšni javni zadevi (ali odgovor nanjo), ki je za javnost tolikšnega pomena, da njen interes po objektivni in vsestranski predstavitvi vsebine, pretehta nad svobodo izražanja oziroma upravičuje poseg države vanjo.

9. Bistven element za odločitev v tej zadevi je torej izkaz javnega interesa v korelaciji s stopnjo pomembnosti informacije, ki je na tnalu. Tu se tožeča stranka ni dobro odrezala. Kaj več kot le navedbo o javni odmevnosti ''primera A.'', o katerem se redno poroča, v času, ko je imela možnost in dolžnost preskrbeti sodišče z ustreznim procesnim gradivom, ni zmogla. A tudi kasnejše navedbe k razkrivanju konkretnejše vsebine pojma javnega interesa niso pripomogle. Trditve o negativnem javnem mnenju in nezaupanju v delo policije, o upadlem ugledu in nič več dobrem imenu policije, kar vse naj bi bila sporna informacija povzročila, namreč ne služijo substanciranju javnega, ampak partikularnega (osebnega) interesa same tožeče stranke. Slednje, na kar z vrsto očitkov meri tudi revizija, pa bi lahko imelo pomen le pri morebitnem uveljavljanju pravice do popravka objavljenega besedila (26. - 41. člen ZMed), na uspeh s sklicevanjem na pravico do odgovora na objavljeno informacijo (42. - 44. člen ZMed) pa takšno zatrjevanje nima nikakršnega vpliva.

10. Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

11. Tožeča stranka, ki je bila v revizijskem postopku v celoti neuspešna, mora v skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka. Revizijsko sodišče je toženi stranki priznalo in odmerilo stroške na podlagi priloženega stroškovnika in tožeči stranki naložilo plačilo 189,9 € stroškov, nastalih v zvezi z odgovorom na revizijo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994. Op. št. (2): Tako S. Zatler v M. Krivic, S. Zatler, Svoboda tiska in pravice posameznika, Pravica do popravka in pravica do odgovora v slovenski zakonodaji, Open society institute Slovenia, 2000, str. 45-49. Op. št. (3): Pri javnih medijih ta pravica države oz. njenih organov ne predstavlja posebnega problema, saj so ti že po naravi stvari zavezani k informiranju javnosti o zadevah splošnega interesa in zagotavljanju nepristranskega in celovitega poročanja. Več o tem glej Ibid.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 595/2009
• VSL Sklep II Ip 1203/2020
• VSL Sklep II Cp 1337/2019