Sodba II Ips 501/2001

Jedro

Po določilu 2. točke prvega odstavka 167. člena ZASP je predpostavka za utemeljenost odstranitvenega zahtevka okolnost, da kršitev še traja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V sporu zaradi kršitve avtorske pravice, v katerem je tožnica uveljavljala več tožbenih zahtevkov, je sodišče prve stopnje ugodilo naslednjim zahtevkom: pod točko I., po katerem mora toženka umakniti iz prodaje in knjižnic izvode knjig, na katerih ni označena tožnica kot prevajalka knjige ..., katere prevod je avtorsko delo tožnice, ter v knjižnice takoj vrniti popravljene izvode te knjige; pod točko II. je bilo toženki naloženo, da mora na lastne stroške objaviti sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v dnevnikih Delo, Večer in Ljubljanski dnevnik in pod točko III., da je toženka dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe posredovati NUK zadnjo korekturo za CIP z vsemi njenimi sestavnimi deli. Višji zahtevek je bil zavrnjen.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi toženke, tako da je iz točke I. zavrnilo del zahtevka, ki je terjal umik obravnavane knjige iz prodaje, pod točko II. je bila toženkina obveznost omejena na objavo izreka sodbe sodišča prve stopnje, tožbeni zahtevek pod točko III. pa je bil zavrnjen v celoti.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in drugega odstavka 370. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po revizijskih izvajanjih so razlogi sodišča druge stopnje o delni spremembi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami. Zaključek pritožbenega sodišča o delni neutemeljenosti zahtevka iz točke I. ni utemeljen, ker je ugotovitev o razprodani prvi izdaji v nasprotju z izpovedjo tožencev, po kateri ta ne ve, ali je ta izdaja razprodana. Zavrnitev zahtevka iz točke III. ni utemeljena in je protispisen zaključek pritožbenega sodišča, da je toženec posredoval NUK-u pravilne podatke o jeziku prevoda. Ostalo je tudi zapisano, da je tožnica lektorirala knjigo (to pa ji povzroča škodo, ker je v knjigi ostalo polno napak).

Nepravilna je tudi odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka. Uveljavljala je le plačilo nematerialne škode in ne tudi materialne. Toženka je s svojim ravnanjem škodovala dobremu imenu in ugledu tožnice. Ko je toženka popravila ime prevajalke, je v knjigi ostala napaka o tem, da je knjigo lektorirala tožnica. Škoda je tožnici nastala zaradi razžalitve njenega dobrega imena in povzročitve nevšečne situacije, ki ji je poslovno nastala zaradi napak toženke.

Revizija je bila vročena Državnemu tožistvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je z revizijo izpodbijala tri odločitve sodišča druge stopnje: delno zavrnitev tožbenega zahtevka iz točke I., zavrnitev tožbenega zahteveka iz točke III. in zavrnitev tožničine pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje, da njen odškodninski zahtevek ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo le del tožničinega zahtevka iz točke I., s katerim je terjala umik izvodov knjig iz prodaje, na katerih tožnica ni označena kot prevajalka. Ta del zahtevka je sodišče druge stopnje zavrnilo, ker je sprejelo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izdajatelj knjigo prve izdaje, na kateri je bil napačen podatek o prevajalki, razprodal. Sodišče druge stopnje je zadevni del odločitve oprlo na dokazno oceno sodišča prve stopnje ter je zato pravno neutemeljeno tožničino sklicevanje o tej okoliščini na podatke spisa. Odločilna okoliščina za izpodbijani del odločitve je bila torej ugotovitev, da kršitev avtorske pravice (navedba druge osebe kot prevajalke in ne tožnice) v času odločanja na prvi stopnji ni več trajala. Namreč po določilu 2. točke prvega odstavka 167.

člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) je predpostavka za utemeljenost odstranitvenega zahtevka okolnost, da kršitev še traja. Ker je bila po skladnih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj prva izdaja, v kateri je bila napačna navedba o osebi prevajalke, ponatisi pa te napake niso več vsebovali, razprodana, je s tem kršitev, kolikor je zadevala knjigarne (prodajalne) prenehala (medtem ko je ostal tožbeni zahtevek glede knjižnic utemeljeno nespremenjen).

Odločitev sodišča druge stopnje o zahtevku iz točke I. je bila tako materialnopravno pravilna. Ob takem stanju pritožbeno sodišče ni moglo zagrešiti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP kot je revizija neutemeljeno uveljavljala.

Tožnica je z zahtevkom iz točke III. terjala, da toženka posreduje NUK zadnjo korekturo za CIP z vsemi njenimi sestavnimi deli. Sodišče druge stopnje je ta del tožničinega zahtevka zavrnilo, ker je na podlagi presoje listine B 10 (CIP kataložni zapis o publikaciji z dne 01.02.2000), ki jo je za podlago svoje odločitve vzelo tudi sodišče prve stopnje, ugotovilo, da iz listine o kataložnem zapisu o publikaciji nedvomno izhaja, da je toženka posredovala NUK-u tudi pravilne podatke glede jezika, iz katerega je tožnica prevajala. Ker se odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku iz točke III. opira le na navedeni listinski dokaz, je pritožbeno sodišče na podlagi druge točke 358. člena ZPP lahko spremenilo sodbo glede tega dela zahtevka in ga zavrnilo, ker je ugotovilo, da je ta zahtevek izpolnjen. V zvezi z drugačnimi revizijskimi trditvami (ki so sicer dejanske narave), je le opozoriti, da obravnavani kataloški zapis ne vsebuje nobenega od zatrjevanih napačnih podatkov (saj navaja kot prevajalko tožnico in kot jezik, iz katerega je knjiga prevedena, hrvaščino). Pravno odločilno pa je bilo stanje v času odločanja (torej podatki iz priloge B 10) in ne pred tem obstoječe stanje, ki ga poudarja revidentka. Zato tudi s tem delom odločitve sodišče druge stopnje ni zagrešilo v reviziji zatrjevanih kršitev.

Revizijsko je končno sporna še odločitev o odškodninskem zahtevku. Tožnica poudarja v reviziji, da je zahtevala le nepremoženjsko škodo. Po določilu 169. člena ZASP lahko sodišče prisodi avtorju ali izvajalcu pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve njegovih moralnih pravic, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo. Sodišči nižjih stopenj sta zavrnili tožničin odškodninski zahtevek, ker sta skladno ugotovili, da tožnica ni dokazala (niti zatrjevala) sporne nepremoženjske škode. Revizijsko sodišče se strinja z revizijskimi izvajanji tožnice, da je toženka z vrsto svojih ravnanj kršila tožničine moralne pravice. Takega stališča sta bili tudi sodišči nižjih stopenj. Toda za utemeljenost odškodninskega zahtevka ne zadošča zgolj ugotovitev, da je toženka kršila določene tožničine pravice, ampak mora oškodovanec dokazati tudi obstoj škode, to je duševne bolečine zaradi kršitve njegovih avtorskih pravic. Tožnica torej z odškodninskim zahtevkom ni uspela, ker njen zahtevek v ugotovljenem dejanskem stanju ni imel opore.

Revizijsko sodišče glede na obrazloženo zaključuje, da sodišči nižjih stopenj z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka nista zagrešili zmotne uporabe materialnega prava.

V zvezi z revizijskim razlogom bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ugotavlja revizijsko sodišče, da tožnica v razlogih ni navedla, zaradi kakšnih pomanjkljivosti se sodbi sodišč nižjih stopenj ne bi mogli preizkusiti ter v tej smeri svojega splošnega očitka ni konkretizirala. Po ugotovitvah revizijskega sodišča vsebujeta obe sodbi nižjih sodišč razumljive razloge o vseh odločilnih okoliščinah in o tem, na podlagi kakšnih dokazov sta odločilne okoliščine ugotovili. Zapisani razlogi so jasni in so omogočili preizkus sprejetih odločitev. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da v reviziji zatrjevane kršitve niso podane. Tožničino revizijo je zato zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 857/2017-14
• UPRS sodba I U 1183/2012
• UPRS Sodba I U 1438/2021