<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba II Ips 346/2001

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2002:II.IPS.346.2001
Evidenčna številka:VS06478
Datum odločbe:20.02.2002
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 1536/99
Področje:PRAVO DRUŽB
Institut:organi delniške družbe - upravni odbor - odločanje upravnega odbora - načelo konsenza - preglasovanje - neveljavnost sklepa upravnega odbora

Jedro

Načelo konsenza je varovalka pred preglasovanjem oziroma pred vsiljevanjem odločitev večine posamezniku. Sklep, ki ni sprejet soglasno, je neveljaven.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prvi toženec plačati tožniku 2,736.990 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.04.1993 dalje do plačila, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu je zavrnilo. Ugotovilo je, da je prvi toženec vzel osnovna sredstva tožeče stranke v omenjeni vrednosti na podlagi sklepov upravnega odbora tožeče stranke z dne 06.08.1991, ki pa ni mogel veljavno odločati, ker na njem niso sodelovali vsi njegovi člani. Vse druge zahtevke proti prvemu tožencu in v celoti proti drugemu tožencu je kot nedokazane oziroma neutemeljene zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je kot pravilno na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in materialnopravno obrazložitev. Tako po ustanovitveni pogodbi kot po statutu družbe lahko upravni odbor sprejema odločitve, ki dolgoročno vplivajo na uspeh podjetja, le enoglasno, kar se pa na seji 06.08.1991 ni zgodilo. Na nezakonit sklep se pritožnik ne more uspešno sklicevati.

Proti tej sodbi je prvi toženec vložil revizijo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku in predlagal njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da je v tej zadevi prišlo do takšnega položaja, da drugi toženec toži samega sebe, ker je soustanovitelj tožeče stranke; da je ustanovitveni akt tožeče stranke nepravičen in nepravilen in da onemogoča prvemu tožencu kakršnokoli urejenje premoženjskih razmerij znotraj podjetja; da je bilo prvemu tožencu onemogočeno uveljavljanje upravljalskih in kapitalskih upravičenj ter možnost učinkovito zagovarjati svoje stališče v pravdi, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti; da je pravni položaj, ko družbenik ne more vplivati na upravljanje podjetja, v nasprotju z določbami ZGD; da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti paziti na ničnost 10. točke ustanovitvene pogodbe, saj ta določba krši ZGD; da je bila zaradi omenjenih kršitev prvemu tožencu kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave; da je bila kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku po drugem odstavku 14. člena Ustave, ker je sodišče uporabilo in utemeljilo svojo odločitev na pogodbi o ustanovitvi tožeče stranke; da je sodišče kršilo ZPP, ker ni odločilo o ugovoru zoper spremembo tožbe z dne 23.05.1997.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Naj bo revidentovemu pooblaščencu še enkrat pojasnjeno, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novega ZPP, po katerega prehodni določbi prvega odstavka 498. člena je treba uporabiti dotakratne predpise. Tako torej tudi v tej revizijski zadevi določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Ni mogoče razbrati, kam meri revizija s trditvijo, da drugi toženec toži samega sebe, in kako naj bi bilo to povezano s tem, da je revident obsojen na plačilo.

Revizija ne pojasni, s kakšnimi dejanji naj bi sodišče glede revidenta kršilo temeljne procesne garancije, in tako pravice do izjave, do enakega obravnavanja strank in učinkovitega zastopanja interesov. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, sme sodišče na njeni podlagi preizkusiti izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP 1977). Ko torej v njej ni opredeljeno navedeno, katera dejanja sodišča naj bi pomenila kršitev procesnih pravic, takšnih splošnih trditev ni mogoče obravnavati. Če pa meni revizija, da gre za očitane procesne in ustavnopravne kršitve zato, ker je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, se pač moti, ker je to področje materialnega prava in njegove pravilne uporabe.

Če bi se prva tožena stranka res uprla spremembi tožbe in sodišče na to ne bi pravilno reagiralo, bi morala takšno kršitev uveljavljati že v pritožbi, ne pa šele v reviziji. V njej je namreč mogoče uveljavljati relativne bistvene kršitve postopka le v primeru, če gre za takšno kršitev, storjeno na drugi stopnji sojenja, oziroma če pritožbeno sodišče na pritožbo stranke takšne kršitve, storjene na prvi stopnji sojenja, ni sankcioniralo (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP 1977).

V to pravdno zadevo ne spada očitek registrskemu sodišču, zakaj je na podlagi nepravičnega ustanovitvenega akta dovolilo vpis v sodni register. Vpis je mogoče izpodbijati po registrskem pravu v posebnem postopku, ne pa v tej pravdi za plačilo odškodnine.

Neutemeljene so nadaljnje trditve, da je določba 10. člena (ki se glasi: upravni odbor soglasno odloča o vseh poslovnih odločitvah, ki dolgoročno vplivajo na uspeh podjetja...) ustanovitvenega akta tožeče stranke v nasprotju z Zakonom o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami do št. 45/01 - v nadaljevanju ZGD) in da je nična ter da zato sodba na njej ne bi smela temeljiti. Tako pogodba o ustanovitvi tožeče stranke z dne 15.07.1989 kakor tudi sporni sklep nesklepčnega upravnega odbora z dne 06.08.1991 izvirata iz časov, ko ZGD sploh še ni veljal. Dodano pa naj bo, da ZGD prav uvaja načelo konsenza pri odločanju uprave (prvi odstavek 247. člena ZGD: Če ima uprava več članov, sprejemajo odločitve iz njene pristojnosti vsi člani soglasno.). Se pravi prav takšno, kot je v ustanovitvenem aktu tožeče stranke. Le-tega je treba presojati po takrat veljavni zakonodaji, se pravi, po Zakonu o podjetjih (Ur. l. SFRJ, št. 77/88 s spremembami in dopolnitvami do št. 61/90 - v nadaljevanju ZPod). Za revidenta sporna določba ni v nasprotju s tem zakonom in tako tudi ne z določbo o statutu oziroma pravilih družbe (drugi odstavek 106. člena ZPod). Še več, načelo konsenza je prav varovalka pred preglasovanjem oziroma pred vsiljevanjem odločitev večine posamezniku. Trditve o ničnosti, nepravičnosti, zlorabi ipd. se tako pokažejo kot zgrešene. Odločitev nižjih sodišč, da mora revident povrniti škodo, ki jo je povzročil z odvzemom osnovnih sredstev tožeče stranke na podlagi sklepov upravnega odbora, ki so bili neveljavni glede na povsem zakonito določbo ustanovitvenega akta, je po povedanem pravilna.

Uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP 1977).


Zveza:

ZGD člen 247, 247/1.ZPod člen 106, 106/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy03NjA4