Sodba II Ips 225/2001

Jedro

Tožbo na podlagi drugega odstavka 123. člena ZVIT je mogoče vložiti ves čas trajanja modela (po noveli, ki je začela veljati 27. januarja 1990, Ur. l. SFRJ, št. 3/90, 10 let, šteto od vložitve prijave).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da se prekliče pravica do modela št... - stenska telefonska vtičnica, ki je bila priznana drugi toženki M. K. dne 19.10.1990, ter za nosilca tega modela razglasi tožnik, kar sta toženca dolžna priznati.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo prva tožena stranka. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka (prva in druga tožena stranka) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) utemeljuje z naslednjimi trditvami: pritožbeno sodišče ni upoštevalo, da je tožnik na glavni obravnavni priznal prejem plačila za svoje delo od prvega toženca v znesku 1.000 DEM; tožnik je strokovno izrisal model priključnice po zamisli prvega toženca, pri čemer je kopiral druge priključnice, zlasti tisto, katere tehnično risbo mu je naročil in plačal prvi toženec; tožnik je vložil tožbo šele leta 1995 (model je bil zavarovan leta 1990) verjetno zato, ker je spoznal, da lahko z zadevo pridobi določeno materialno korist. Zmotno uporabo materialnega prava pa utemeljuje s trditvijo, da je po Zakonu o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Ur.

l. SFRJ, št. 34/81, 3/90 in 20/90, v nadaljevanju ZVIT) mogoče v obravnavanem primeru govoriti o soavtorstvu oziroma takem sodelovanju, ko gre za skupno zasnovan model in s tem tudi solastnino. Prvi toženec je dal idejo, tožnik pa je zadevo tehnično izrisal, za kar prvi toženec ni bil strokovno usposobljen. To pomeni, da je tudi tožena stranka upravičena do varstva svojih pravic. Končno še trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti še druge dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka, kar bi verjetno pripeljalo do drugačnega zaključka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, v tem sporu še nadalje uporablja). Tožeča stranka v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je obravnavalo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka v okviru 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP iz leta 1977 zaradi že navedenega dejstva, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti ta ZPP. Ugotovilo je, da navedena kršitev ni podana. Res je sicer, da sodišče druge stopnje ni posebej obravnavalo zatrjevanega dejstva, da je tožnik prejel od prvega toženca plačilo za opravljeno delo v znesku 1.000 DEM (za izročene risbe oziroma njihovo kopijo). Toda tega, med strankama nespornega dejstva, tudi ni bilo dolžno posebej obravnavati, ker za razsojo ni bilo pravno odločilno.

Odločitev na prvi in drugi stopnji temelji na naslednjih pravno odločilnih dejstvih:

- da je bil tožnik v spornem obdobju zaposlen pri podjetju, ki se je ukvarjalo s telefonskim aparati in priključki zanje;

- da je tožnik po poklicu strojni tehnik in je kot projektant imel ustrezno znanje za oblikovanje sporne priključnice;

- da toženec takšnega znanja ni imel (je avtomehanik z opravljenim tečajem za predelavo plastičnih mas);

- da gradiva, ki naj bi bilo osnova za sporno priključnico (s katerim naj bi se seznanil leta 1989, dal naj bi mu ga J. G.), ni predložil sodišču, vzorec vtičnice, ki jo je predložil (naj bi jo dobil od sorodnika iz Amerike), pa je povsem drugačen od sporne vtičnice,

- da ni uspel razložiti, kakšne podrobnosti je tožniku povedal glede oblike vtičnice, razen da mu je naročil vtičnico standardne velikosti.

Navedene ugotovitve so bile zadostna podlaga za pravno presojo, da prvi toženec ne more biti avtor spornega modela. Plačilo za risbo oziroma kopijo risbe priključnice, dvoma v takšno presojo ne vzbuja. Prvi toženec v reviziji sam trdi, da za izdelavo risbe ni bil strokovno usposobljen. Brez pomena je tudi revidentova trditev, da je tožnik vložil tožbo šele leta 1995. Tožba je bila vložena 25.02.1992. Sicer pa je bilo tožbo na podlagi drugega odstavka 123. člena ZVIT mogoče vložiti ves čas trajanja modela (po noveli, ki je začela veljati 27. januarja 1990, Ur. l. SFRJ, št. 3/90, 10 let, šteto od vložitve prijave). Prijava za sporni model je bila vložena 25.12.1989. Z ostalimi trditvami v okviru tega revizijskega razloga se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker posegajo v že navedene ugotovitve na prvi in drugi stopnji, kar je po tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977 izrecno prepovedano. Ta prepoved sega tudi na tiste revizijske trditve, ki terjajo dopolnitev že ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo procesnih kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), revizijski ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Enako velja tudi za revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči druge in prve stopnje sta na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo (že navedeni drugi odstavek 123. člena ZVIT). Trditve v reviziji o morebitnem soavtorstvu med tožnikom in prvim tožencem, so povsem nove in že zaradi tega v revizijskem postopku neupoštevne (primerjaj 386. in 387. člen ZPP 1977, v povezavi z že navedenim tretjim odstavkom 385. člena ZPP 1977). Kakšno materialnopravno vrednost ima zgolj ideja (pobuda) za izdelavo vtičnice, pa je obrazložilo že sodišče druge stopnje in dodatni razlogi v revizijski sodbi niso potrebni.

Revizijsko sodišče končno še dodaja, da je obravnavalo revizijo obeh pravdnih strank kot dovoljeno, čeprav druga tožena stranka pritožbe ni vložila. Štelo je namreč, da sta toženca po 201. členu ZPP 1977 enotna sospornika, in sicer zaradi postavljenega tožbenega zahtevka, ki zahteva rešitev spora na enak način za obe stranki.

Revizija tako ni utemeljena in jo je zato revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 moralo zavrniti.

Zavrnitev zahteve za povračilo revizijskih stroškov tožene stranke je zajeta v zavrnilnem delu revizijskega izreka. Zahtevi za povrnitev stroškov odgovora na revizijo pa revizijsko sodišče ni ugodilo, ker glede na vsebino niso prispevali k odločitvi in zato niso bili potrebni (155. člen v povezavi s prvim odstavkom 166. člena ZPP 1977).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 89/99
• Sodba II Ips 149/96
• VSL sklep I Cpg 155/2009