Sodba II Ips 620/2000

Jedro

Toženec, ki je kot komisionar prodal tožniku avtomobil (771. člen ZOR), ima nasproti tožniku kot kupcu vse obveznosti iz prodajne pogodbe. Iz določb ZOR, ki urejajo komisijo, sledi, da je v pravnem razmerju s tretjim samo komisionar, zato je kupcu kot prodajalec odgovoren za stvarne napake prodane stvari.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 577.900,00 SIT. Ugotovilo je, da je toženec v komisijski prodaji dne 27.9.1996 tožniku prodal avto Mitsubishi Pajero TD za vrednost približno 15.000 DEM. Ob prodaji mu je zagotovil, da je avto generalno popravljen. Kmalu po nakupu je prišlo do okvare na motorju in tedaj je tožnik ugotovil, da avtomobil ni generalno popravljen. Kljub temu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki jo nalaga prvi odstavek 480. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Razen tega toženec kot komisionar ni mogel vedeti za napake oziroma okvare motorja.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku. Oprlo se je na prvostopno ugotovitev, da je toženec zagotovil tožniku, da je avto generalno popravljen, čeprav je vedel, da to ni res. Prodani avto torej ni imel izrečno zatrjevanih lastnosti. Zato ne gre za opustitev kupca v smislu prvega odstavka 480. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Tožena stranka vlaga revizijo iz vseh razlogov po 385. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne pritožbo tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženec nastopal kot komisionar in ga zato ni mogoče šteti za prodajalca. Avto je bil prodan po sistemu videno-kupljeno, zato poznejših reklamacij ni mogoče upoštevati.

Prodani avtomobil je bil star in mu je življenjska doba že potekla. Pri starem avtomobilu ni mogoče uporabiti določil Zakona o obligacijskih razmerjih o napakah prodane stvari. Tožnik ni postopal po 488. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Ni bilo ugotovljeno, kakšna okvara je sploh nastala. Predračun za glavo motorja ni dokaz, da je tožnik to zares kupil. Za star avto ne velja garancija. Račun za znesek 370.660,00 SIT se nanaša na popravilo, ki ni v zvezi z zatrjevano škodo. Sodba druge stopnje o tem nima razlogov.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90) - v nadaljevanju ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Dejstvo, da je toženec nastopal kot komisionar, ne vpliva na pravice in obveznosti nasproti tožniku iz prodajne pogodbe, s katero mu je prodal avtomobil Mitsubishi Pajero TD. Toženec je namreč nasproti tožniku nastopal kot prodajalec v svojem imenu (771. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). XIX. poglavje ZOR, ki ureja komisijo, se nanaša na razmerje med komitentom in komisionarjem, opredeljuje pa tudi komisionarjev položaj v poslu s tretjim. Z njim stopi v pravno razmerje v svojem imenu na račun komitenta (771. člen ZOR), komitent sam sme zahtevati od tretjega izpolnitev terjatve šele tedaj, ko mu jo komisionar odstopi (787. člen ZOR). Iz tega sledi, da je v pravnem razmerju s tretjim samo komisionar. Tako je tudi v obravnavani zadevi. Tožnik je stopil v pravno razmerje samo s tožencem in ne tudi z njegovim komitentom F. K.. Zato imata tožnik in toženec eden proti drugemu vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz prodaje avtomobila. Za stvarne napake na prodanem avtomobilu odgovarja tožniku toženec. Pri tem ne gre za garancijo po 501. in naslednjih členih ZOR, kot zmotno navaja revizija.

Odgovornost za stvarne napake lahko stranki omejita ali izključita (prvi odstavek 486. člena ZOR), vendar ne, če gre za napako, ki je bila prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca (drugi odstavek 486. člena ZOR). Po 3. točki 479. člena ZOR gre za stvarno napako tudi, če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrečno ali molče dogovorjene. Toženec je tožniku zagotovil, da je avtomobil generalno popravljen. Gre za lastnost avtomobila, ki je bila s tem med strankama izrečno dogovorjena. Zato ne prideta v poštev določbi prvega in drugega odstavka 480. člena ZOR, po katerih kupec izgubi svoje pravice zaradi premajhne skrbnosti pri odkrivanju napak na prodani stvari. Po tretjem odstavku 480. člena ZOR namreč odgovarja prodajalec tudi za napake, ki bi jih kupec zlahka opazil, če izjavi, da stvar nima nobenih napak, ali da ima določene lastnosti in odlike. To je toženec izjavil, ko je tožniku zagotovil, da je avtomobil generalno popravljen. Zato je pravilno stališče sodbe druge stopnje o tem, da tožnik ni izgubil jamčevalnih zahtevkov zaradi premajhne skrbnosti pri ugotavljanju stvarnih napak. Pogodbeno določilo "videno-kupljeno" pa ne more izključiti toženčeve odgovornosti za neobstoj zagotovljene lastnosti, to je generalnega popravila, ker je toženec vedel, da generalno popravilo ni bilo opravljeno in da torej zagotovilo ni resnično (drugi odstavek 486. člena ZOR). Zato se v obravnavani zadevi odgovornost toženca ne nanaša na posamične okvare kot napake prodane stvari, ampak na dejstvo, da prodani avtomobil ni imel dogovorjenih in s strani toženca izrečno zagotovljenih lastnosti, ker ni bil generalno popravljen. To je tožnik pravočasno ugotovil in toženca obvestil (484. člen ZOR), zato se toženec svoji odgovornosti za to napako ne more izogniti.

Tožnikov zahtevek temelji na 2. točki prvega odstavka 488. člena ZOR. S tem, ko terja povrnitev stroškov generalnega popravila, smiselno uveljavlja znižanje kupnine. V zvezi s tem tožena stranka ugovarja, da sodbi nimata razlogov o višini tožbenega zahtevka. Vendar ta ugovor ni utemeljen. Sodba druge stopnje namreč izrečno ugotavlja obseg okvare in v zvezi s tem navaja, da je tožnik za popravilo in za nakup glave motorja plačal vsoto, ki predstavlja vtoževano terjatev. Tožnik utemeljeno terja to, kar spada v okvir generalnega popravila in s čimer je dejansko imel stroške. O tem je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, sodišče druge stopnje pa je svojo odločitev oprlo na izvedene dokaze. Ko tožena stranka v reviziji izpodbija te ugotovitve, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (385. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 393. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2410/2012
• Sodba II Ips 666/94
• Sodba II Ips 310/94